Sodba III Ips 100/2004

Jedro

Po določbi 1. odstavka 122. člena ZOR v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali če kaj drugega izvira iz narave posla. V predmetni zadevi je bilo drugače dogovorjeno v prodajni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Dogovorjeno je bilo plačilo kupnine še pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Zato se revident neutemeljeno sklicuje na "exceptio non adimpleti contractus".

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 167.750,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku (glede plačila glavnice 7.445.210,73 SIT z zamudnimi obrestmi).

Zavrnilo ga je le glede plačila glavnice 19.043,42 SIT z zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revident uveljavlja, da sodba sodišča druge stopnje sploh ne vsebuje obrazložitve, ker se "v izogib ponavljanja" sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe. Revident je v pritožbi (v bistvenem)

uveljavljal le, da še nadalje vztraja pri svojih trditvah, postavljenih v postopku na prvi stopnji in jih tudi ponovil (predvsem glede okoliščin za nastalo zamudo pri plačilu kupnine, ki naj bi nastale izključno v sferi tožeče stranke). V pritožbi torej ni uveljavljal ničesar takega, česar ne bi presojalo že prvostopenjsko sodišče. Ker se je pritožbeno sodišče z razlogovanjem prvostopenjskega strinjalo, je sprejemljivo, da se je "v izogib ponavljanja" nanj le sklicevalo. S tako obrazložitvijo ni kršilo bistvenih določb pravdnega postopka (določbe 1. odstavka 360. člena ZPP).

Z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. in 371. člen ZPP). Zato revident ne more uspeti npr. z vztrajanjem, "da so okoliščine za nastalo zamudo oz. kasnejše plačilo nastale izključno v sferi tožeče stranke." Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka vedela, kakšno je bilo zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, ki jo je kupovala, pa se je kljub temu zavezala, da bo plačala kupnino še pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po sklenitvi pogodbe pa niso nastopile nobene okoliščine, ki ne bi bile znane že ob podpisu pogodbe oziroma ne bi bile predvidljive glede na tedaj znane okoliščine.

Revident navaja, da je prodajna pogodba vzajemna pogodba, zaradi česar je ena spolnitev odvisna od druge spolnitve. Zato tožeča stranka naj ne bi bila upravičena zahtevati plačila kupnine, preden je sama izpolnila svojo zavezo. Po določbi 1. odstavka 122. člena ZOR v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali če kaj drugega izvira iz narave posla. V predmetni zadevi je bilo drugače dogovorjeno v prodajni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Dogovorjeno je bilo plačilo kupnine še pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Zato se revident neutemeljeno sklicuje na "exceptio non adimpleti contractus".

Revidentu tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi šle tožeči stranki le obresti po obrestni meri poslovnih bank za devizne vloge na vpogled. Take obresti so po sodni praksi (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23. 6.1993, objavljeno v poročilu o sodni praksi VS RS 93/I, str. 23) veljale le za obveznosti, ki so bile izražene v tuji valuti. Vtoževana terjatev pa je izražena v slovenskih tolarjih in zato zanjo veljajo zamudne obresti, kot so bile določene z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) in so od 28.6.2003 dalje določene z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). V pogodbi je bila namreč določena le valutna klavzula in je tožeča stranka zato smela preračunati dolgovani znesek iz DEM v SIT.

Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 121/2001
• Sodba II Ips 163/2001
• Sodba II Ips 86/94