Sklep III Ips 90/2004

Jedro

Predpostavka kateregakoli zahtevka je kršitev pravice industrijske lastnine; v predmetni zadevi kršitev tožnikove blagovne znamke M.

Kršitev kot taka je objektivno dejstvo. Ne zahteva se krivda povzročitelja. Ta ni pomembna niti pri odločanju o posameznih zahtevkih, razen pri odškodninski odgovornosti, ker se ta presoja po določbah OZ, ki za neposlovno odškodninsko odgovornost določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odstavek 131. člena).

Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba je lahko katerakoli oseba, če le v gospodarskem prometu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je lahko ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikovo znamko (storilec), pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev. Ta oseba je lahko tudi špediter.

Izrek

Revizijam se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede prepovednega tožbenega zahtevka)

razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka predlagala, da sodišče ugotovi, da je blago, ki je zadržano z odločbo carinskega urada, ponarejeno in zato krši blagovno znamko M. (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke, s katerimi je tožeča stranka zahtevala (a) uničenje zadržanih izdelkov (cigaret), (b)

prepoved bodočih kršitvenih dejanj in (c) povrnitev stroškov zavarovanja posla in stroškov strokovnega pregleda zatrjevanih ponaredkov (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče ugodilo. S sodbo je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku glede prepovedi bodočih kršitvenih dejanj, v preostalem delu pa je prvostopenjsko sodbo s sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbo pritožbenega sodišča (odločitev o spremembi prvostopenjske sodbe) izpodbijajo s samostojnimi revizijami oba toženca in stranski intervenient zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki je odgovorila, da niso utemeljene in predlagala njihovo zavrnitev.

Revizije so utemeljene.

I. Ugotovljeno dejansko stanje

Dejanska podlaga za odločanje nižjih sodišč je bila naslednja:

1. Tožeča stranka je imetnica blagovne znamke M. za izdelke iz razreda 34 Nicejske klasifikacije, ki je registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Znamko uporablja za označevanje svojih cigaret.

2. V Luko Koper je francoski ladjar pripeljal 16 kontejnerjev s cigaretami M. Pošiljatelj cigaret je bil stranski intervenient, ki je za odpremo blaga pooblastil drugotoženo stranko. Drugotožena stranka je dne 21.5.2002 tovor ali vsaj del tovora predala prvotoženi stranki kot zastopnici prejemnikov blaga. Ta je organizirala nakladanje prispelih kontejnerjev na kamionske prikolice, ki se naj bi naložile na ladjo ... na liniji Koper - Bar (ZRJ). Tovor je bil zasežen na podlagi Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvi pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL), ker naj bi šlo za ponarejeno blago.

II. Razlogi za ugoditev revizijam

1. Stranski intervenient očita drugostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo glede vprašanja, ki naj bi bilo po njegovem mnenju bistveno za odločanje v tej zadevi, namreč, "v kakšnem medsebojnem razmerju moči sta dve enaki blagovni znamki, veljavni vsaka na teritoriju druge države". Meni, da bi moralo biti pojasnjeno, zakaj je blagovna znamka tožeče stranke močnejša od njegove blagovne znamke.

Pravice industrijske lastnine so omejene na določen teritorij (velja t.i. teritorialno načelo). Zato si lahko med seboj konkurirajo le na istem teritoriju. Ker ima tožeča stranka registrirano znamko M. na teritoriju Republike Slovenije, stranski intervenient pa jo naj bi imel v ZRJ, ima znamka tožeče stranke v Republiki Sloveniji "vso moč", znamka stranskega intervenienta pa nobene. Za teritorij Republike Slovenije se zato ne more (razumno) zastavljati vprašanje, kakšno razmerje moči obstaja med obema znamkama. Ker je to povsem očitno, se sodišču druge stopnje s tem ni bilo treba posebej ukvarjati.

2. Prvotožena stranka uveljavlja kot pomembno, a v postopku na drugi stopnji po njenem mnenju napačno rešeno, naslednje vprašanje: "Ali je kršitev ZIL-1 vezana na golo dejstvo stika z blagom, ali pa gre za vprašanje krivdnega ravnanja?"

2.1 Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1) določa v 121. členu, kakšne zahtevke lahko uveljavlja imetnik pravice industrijske lastnine zoper tistega, ki krši njegovo pravico. V 1. odstavku je med drugim določeno, da lahko od pristojnega sodišča zahteva:

a) da se kršitelju prepovejo bodoča kršitvena dejanja;

b) da se kršitelju naloži odstraniti predmete kršitve iz trgovskih tokov oziroma, če kršitve ni mogoče odpraviti drugače, da se predmete kršitve uniči.

V 2. odstavku 121. člena je določeno, da je kršitelj odgovoren za povzročeno škodo po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala vse zgoraj navedene zahtevke, v tem revizijskem postopku pa se sicer odloča le o utemeljenosti zahtevka na prepoved bodočih kršitvenih dejanj.

2.2 Predpostavka kateregakoli zahtevka je kršitev pravice industrijske lastnine; v predmetni zadevi kršitev tožnikove blagovne znamke M. Kršitev kot taka je objektivno dejstvo. Ne zahteva se krivda povzročitelja. Ta ni pomembna niti pri odločanju o posameznih zahtevkih, razen pri odškodninski odgovornosti, ker se ta presoja po določbah Obligacijskega zakonika, ki za neposlovno odškodninsko odgovornost določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odstavek 131. člena).

S tem je odgovorjeno na vprašanje o vlogi krivde v tem postopku.

Glede tega, kakšen stik z inkriminiranim blagom je potreben za nastanek odgovornosti, pa ni mogoče odgovoriti na abstrakten način, tako da bi veljal za vse možne konkretne primere.

3. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbene zahtevke potem, ko je na vprašanje, ali je špediter (to sta bila oba toženca) lahko kršitelj blagovne znamke, odgovorilo negativno.

3.1 Izhajalo je iz tega, da je kršitelj oseba, ki brez soglasja imetnika pravice posega v njegovo izključno pravico do uporabe znamke v gospodarskem prometu s tem, da sam uporablja enako ali podobno znamko v gospodarskem prometu. Upoštevalo je, da 2. odstavek 47.

člena ZIL-1 samo primeroma našteva primere uporabe znamke; zato je pri tolmačenju besede "uporaba" izhajalo iz namena znamke. Ta po njegovem mnenju pripelje do rezultata, po katerem gre pri uporabi (blagovne) znamke v gospodarskem prometu za izkoriščanje njenega razlikovalnega in konkurenčnega učinka pri označevanju in prodajanju svojih proizvodov, "ki se kaže v prizadevanju za dosego različnih ciljev: večjega dobička, ugleda, večje prepoznavnosti ali zgolj lažjega in enostavnejšega nastopa na trgu." Kršitelj bi zato lahko bil le tisti, ki si obeta kakšno tako opisano korist od uporabe znamke. Gospodarski subjekt, ki se ukvarja s storitvami, kakor npr. špediter, poleg tega (po stališču sodišča prve stopnje) že po naravi svoje dejavnosti ne more kršiti pravic iz blagovne znamke, saj prodaja storitev in ne blaga.

3.2 Pritožbeno sodišče se ni strinjalo s takim stališčem. Analiziralo je primeroma naštete prepovedi uporabe znamke iz 2. odstavka 47.

člena ZIL-1:

a) opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;

b) ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene oziroma ponujanja ali oskrbovanja s storitvami pod tem znakom;

c) uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom;

d) uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.

Na podlagi tega, ker zakon izrecno našteva določene storitve (opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom, skladiščenje blaga, uvoz ali izvoz blaga), je zaključilo, da ni pravilno sklepanje, da so izvajalci storitvenih dejavnosti izključeni kot potencialni kršilci blagovne znamke zato, ker blagovne znamke ne uporabljajo v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti. Poleg lastnika blaga, ki je neupravičeno opremljeno z zaščitenim znakom, ki ponuja tovrstno blago na trgu, so zato po stališču sodišča druge stopnje kršitelji tudi izvajalci storitev, ki so s tem v neposredni zvezi in omogočajo plasiranje tovrstnega blaga na trgu. Dodaja pa, da ne zadošča vsak stik z inkriminiranim blagom, pač pa le tak, ki omogoča, da pride tovrstno blago na trg.

3.3 S stališčem drugostopenjskega sodišča se revizijsko sodišče načeloma strinja. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba je lahko katerakoli oseba, če le v gospodarskem prometu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je lahko ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikovo znamko (storilec), pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev. Ta oseba je lahko tudi špediter.

Špediter je oseba, ki se s špedicijsko pogodbo zaveže, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na račun naročitelja (lahko tudi v imenu in na račun naročitelja) prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja (851. člen OZ). Njegovo sodelovanje pri naročiteljevem nastopanju na trgu je zato lahko tako, da naročitelju pomaga ali celo sploh omogoči kršitev znamke tretje osebe.

3.4 Vse doslej povedano pomeni le, da špediterja ni mogoče a priori izključiti kot možnega kršitelja izključne pravice, ki jo ima imetnik znamke, ne pa tudi, da je kršitelj že samo zato, ker je nastopal kot špediter v zvezi z blagom, ki je bilo zadržano na podlagi določb ZCUKPIL.

Kot pravilno poudarja prva toženka, se špedicijska razmerja v praksi udejanjajo na zelo raznolike načine. Včasih špediter nastopa kot agent, včasih kot izpolnitveni pomočnik, včasih kot sprejemni špediter, včasih morda zgolj posreduje posamezne informacije. V vsakem primeru posebej je zato treba ugotoviti konkreten dejanski stan kršitvenega dejanja in v okviru tega, kakšen je bil pri tem prispevek špediterja. Na podlagi konkretnih dejstev je treba oceniti, ali so bile storitve špediterja v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo in so omogočale plasiranje spornega blaga na trg (na domači ali tuji?) na način, ki je pomenil kršitev znamke.

V zvezi s povedanim je treba dodati še naslednje. Kot sta navedli že nižji sodišči, so v 2. odstavku 47. člena ZIL-1 določene kršitve navedene le primeroma. Zato so možne tudi druge. Če sodišče ugotovi tako drugo kršitev, jo mora v obrazložitvi sodbe (eksplicitno)

navesti. Ne zadostuje zgolj abstraktna ugotovitev, da obstajajo tudi druge kršitve, ki v zakonu niso navedene.

4. Drugostopenjsko sodišče je ocenilo, da gre pri vprašanju statusa spornega blaga v tranzitu zgolj za pravilno uporabo materialnega prava in je to vprašanje samo rešilo. V zvezi s tem je obravnavalo ugovor tožencev, da blago ni bilo namenjeno na slovenski trg, pač na trg Zvezne Republike Jugoslavije.

4.1 Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da samo zato, ker tranzitni promet ni sankcioniran (ni izrecno določen kot oblika kršitvenega dejanja), ni mogoče šteti, da v primeru tranzitnega prometa ni mogoče ugotoviti elementov kršitvenih ravnanj, pri čemer izrecno omenja skladiščenje z namenom dajanja na trg ter uvoz in izvoz. S tem stališčem se revizijsko sodišče načeloma strinja. Ne strinja pa se v celoti s ponujeno argumentacijo sodišča druge stopnje, ko navaja, da je zgoraj navedeno stališče zavzela tudi tuja pravna teorija in sodna praksa, pri čemer omenja "C.H.Beck:

Markenrecht - Muenchen 1999, str. 750-753 in odločbo sodišča Evropskih skupnosti št. C-383/98.

4.2 Po eni strani samo po enem citatu iz tuje literature ni mogoče sklepati, da je celotna tuja (evropska) literatura zavzela določeno stališče (to bi bilo mogoče le na podlagi dovolj širokega primerjalno pravnega pregleda), po drugi strani pa je tudi stališče iz navedenega dela prikazano precej enostransko. Tako v 2. izdaji Beckovega kratkega komentarja prava znamk avtorja Karl-Heinz Fezerja (ki jo ima očitno v mislih drugostopenjsko sodišče) kakor tudi v 3. izdaji iz leta 2001 (str. 857) je omenjen primer tranzita, pri katerem ima imetnik znamke, s katero je označeno blago, varstvo tako v izvozni kot tudi v uvozni državi (ne pa v vmesni). Avtor izraža le pomislek v zvezi z možnim stališčem, da bi tak tranzit lahko upravičeval odrek varstva imetniku znamke v vmesni državi.

4.3 Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi C-383/98 odločilo o predhodnem vprašanju, ki ga je predložilo avstrijsko vrhovno sodišče v zvezi z uporabo Uredbe št. 3295/94. Ta je bila razlog za sprejem zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL) in ne ZIL-1. Tako je razvidno iz Poročevalca Državnega zbora št. 7/2001 z dne 6.2.2001 (glej str. 4). Poglavitni razlog za sprejem ZIL-1 pa je bila uskladitev z Direktivo ES (89/104/EC) o pravu znamk. Tako izhaja iz obrazložitve predloga ZIL-1, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS, št. 57/2000. Na 80. strani je npr. izrecno zapisano, da je vsebina 47. člena ZIL-1 "povzeta po 5. členu navedene direktive." Citirana odločba sodišča Evropskih skupnosti zato pride v poštev predvsem pri razlagi določb ZCUKPIL in ne neposredno pri razlagi določb ZIL-1.

Postopek v zvezi s carinskimi ukrepi je postopek, ki teče vzporedno s predmetnim postopkom. Medtem ko se v postopku pred carinskimi organi (in v morebitnem upravnem sporu) odloča o utemeljenosti zadržanja oziroma zasega blaga, se v pravdnem postopku odloča o zatrjevani kršitvi pravic intelektualne lastnine (9. člen ZCUKPIL). Pravna in dejanska podlaga za odločanje v obeh postopkih pa ni ista. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZCUKPIL za ugoditev zahtevi zadošča že, če vložnik zahteve izkaže za verjetno, da bi z zadevnim blagom lahko bile kršene pravice njihovega imetnika. Pri odločanju o tožbenih zahtevkih na podlagi 121. člena ZIL-1 pa verjetnost ne zadošča. Pri odločanju o zadržanju oziroma zasegu blaga je zato treba sicer res upoštevati tudi zgolj možnost, da bo blago s prevaro vnešeno na notranji trg, kot je opozorjeno v 34. odstavku odločbe sodišča Evropskih skupnosti, vendar to pri odločanju o zahtevkih na podlagi 121. člena ZIL-1 ne zadošča. Zahtevku na prepoved bodočih kršitvenih dejanj ni mogoče ugoditi kar na podlagi ugotovitve, da je obstajala verjetnost kršitve tožnikove znamke.

4.4 Argument sodišča Evropskih skupnosti, uporabljen v 34. odstavku navedene odločbe, ponuja tudi naslednje sklepanje. Če bi že sama fizična prisotnost blaga v prostocarinski coni pomenila vstop blaga na tržišče tranzitne države, potem bi bilo odveč argumentiranje, da obstaja nevarnost, da bo blago na ta trg vnešeno s prevaro. Izhajati je zato treba iz nasprotnega, namreč, da s samim vnosom v brezcarinsko cono blago (še) ni vnešeno na tržišče tranzitne države. Blago je na trgu določene države tedaj, če je na ozemlju te države z namenom trgovanja, ne pa zgolj s svojo fizično prisotnostjo.

4.5 Skladiščenje blaga z namenom, da se označeno z znakom, ki je enak znamki koga drugega, da na trg, na katerem znamka drugega uživa varstvo, vsekakor pomeni kršitev, ki je izrecno opredeljena v ZIL-1 (točka b 2. odstavka 47. člena). To velja tudi za skladiščenje v prostocarinski coni.

5. Na podlagi zgoraj navedenega se pokaže, da vprašanja odgovornosti tožencev kot špediterjev za očitano kršitev znamke tožeče stranke ni mogoče rešiti na abstrakten način; zgolj s splošnima odgovoroma na vprašanji, (a) ali špediter lahko odgovarja za kršitev blagovne znamke in (b) ali je kršitev lahko storjena tudi tedaj, če je blago v tranzitu.

5.1 Kljub pozitivnima odgovoroma na obe zgornji vprašanji, je treba (v okviru postavljenih trditev in dokazov) ugotoviti vsaj naslednja konkretna dejstva:

- ali je bilo (celotno) sporno blago preko Republike Slovenije na poti v državo, v kateri ima stranski intervenient zavarovano blagovno znamko M.;

- ali je bilo blago skladiščeno v prostorih prve tožene stranke in v kakšen namen (ali zgolj v nujnem obsegu, ki ga terja tehnološki proces pretovarjanja, da se preloži na drugo prevozno sredstvo ali pa morda zato, ker ni bilo nadaljnjih navodil);

- ali je bilo blago razpakirano;

- ali je šlo za različne pošiljke po različnih nakladnicah.

Glede zgoraj navedenih dejstev so v postopku na prvi stopnji pravdne stranke in stranski intervenient postavljali nasprotujoče si trditve.

Zdi se, da tudi ni povsem nepomembno, ali res obstaja edina morska transportna pot med Pirejem in Barijem le preko Kopra, kot sicer zatrjuje stranski intervenient.

5.2 Ko bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo konkretni dejanski stan, naj še upošteva, da je dokazno breme glede poti spornega blaga in njegovega skladiščenja zgolj za potrebe pretovarjanja na strani tožencev in ne na strani tožeče stranke, saj gre za dejstva, ki so njim v prid.

6. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 380.

člena ZPP revizijam ugodilo, razveljavilo sodbi obeh nižjih sodišč in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep in sodba III Ips 156/2007
• Sodba III Ips 121/98
• VSL sodba V Cpg 731/2016