Sodba in sklep III Ips 45/2004

Jedro

Tožena stranka je dne 21.10.1994 na poziv sodišča predložila prevod popisa del z dne 24.5.1994, neprevedenega pa že dne 7.6.1994. Po zgoraj povedanem je bilo razumno sklepati, da so se tudi navedbe v vlogi z dne 7.6.1994, čeprav je na enem mestu omenjen datum 6.9.1994, nanašale na popis del, ki je bil priložen vlogi, torej na popis del z dne 24.5.1994. Šlo je zato za dokaz, ki je bil predložen pravočasno in tudi trditve, ki jih naj bi popis del dokazoval, so bile pravočasno postavljene. Določba 1. odstavka 286. člena je bila (v zvezi z določbo 3. odstavka 499. člena ZPP) potemtakem zmotno uporabljena.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje razveljavita:

- glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke do tožene nad višino 11,997.028,44 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1997 do plačila (3. točka izreka prvostopenjske sodbe),

- glede dosojenega dela tožbenega zahtevka, ki presega 1,741.695,61 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1997 do plačila (6. točka prvostopenjske sodbe) in

- glede odločitve o pritožbenih stroških (7. točka prvostopenjske sodbe), ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

3. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka in predlog za izvršbo štelo kot tožbo (1. točka izreka). S sodbo je delno najprej zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dela zakonitih zamudnih obresti od zneska 18,546.492,00 SIT (2. točka izreka), nato pa je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 14,789.494,90 SIT z zamudnimi obrestmi, obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini 9,614.120,63 SIT (3. točka izreka) in neobstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini 3,833.942,47 SIT (4. točka izreka). Na tej podlagi je zavrnilo (zaradi pobotanja) tožbeni zahtevek za plačilo zneska 9,614.120,63 SIT z zamudnimi obrestmi (5. točka izreka) in mu ugodilo za plačilo (nepobotanih) 5,175.374,27 SIT z zamudnimi obrestmi (6. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (7. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 14.7.2003 je delno popravilo 4. točko izreka).

Pritožbeno sodišče je odločilo o pritožbi tožene stranke v dveh točkah. V I. točki je pritožbo tožene stranke zavrnilo glede 1., 3. in 7. točke izreka, v II. točki pa je pritožbi delno ugodilo glede 4., 5. in 6. točke izreka. Ugotovilo je namreč obstoj terjatve tožene stranke do tožeče še za 641.203,20 SIT (namesto v znesku 9,614.120,63 SIT, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je ugotovilo, da obstaja v višini 10.255.332,83 SIT) in temu ustrezno spremenilo 5. in 6. točko izreka prvostopenjske sodbe. Po spremenjeni 6. točki izreka prvostopenjske sodbe je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4,534.171,07 SIT (matematično pravilno bi bilo sicer 4,534.162,07 SIT, kolikor znaša razlika med 14,789.494,90 SIT in 10.255.332,83 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1997 do plačila. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

II. točko izreka sodbe pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

1. Tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 2014-055/95-III z dne 15.5.1995 (A1). Z njim je toženi stranki zaračunala plačilo 271.312,25 DEM; z upoštevanjem že plačanih 67.683,65 DEM pa od nje terja še neplačanih 203.628,60 DEM (preračunano v tolarske zneske). Tožena stranka priznava utemeljenost terjatve do višine 201.597,12 DEM.

Med pravdnima strankama je sporno, kakšna ključavničarska dela in za kakšno ceno je tožeča stranka opravila za toženo na objektu (klavnici) v Dresdnu (ZRN) na podlagi pogodbe o izdelavi, dobavi in montaži nr. 1026/1/iz/MF z dne 2.11.1994 (kakor je ročno popravljeno v primerku, ki ga je predložila tožeča stranka - A4) oziroma z dne 7.9.1994 (v primerku, ki ga je predložila tožena stranka - B1). V 6. členu navedene pogodbe je določeno, da skupna pogodbena vrednost znaša 232.262,00 DEM. V točki 6.3. pa je navedeno, da se plačila "ravnajo po pogodbenih posamičnih cenah iz popisa del z dne 06.09.1994." Na koncu pogodbe je navedeno drugače, namreč, da je sestavni del pogodbe (med drugim) popis del z dne 24.05.1994 (in ne z dne 6.9.1994). Na popis del se sklicuje tožena stranka. Po sklenitvi pogodbe sta se pravdni stranki dne 26.10.1994 pogovarjali med drugim tudi o kalkulaciji celotnega posla in o tem sestavili zapis in ga podpisali (dokazilo A19). Na ta zapis se sklicuje tožeča stranka.

2. Ob tako nejasnih pogodbenih določbah in nasprotujočih si navedbah strank sta morali nižji sodišči dognati (a) kakšno količino opravljenega dela je lahko tožeča stranka zaračunala toženi stranki in (b) po kakšnih cenah jih je lahko zaračunala.

2.1 Odgovor na prvo vprašanje v pomembnem delu daje že sama pogodba. V točki 6.1. je določeno, da "količinsko naročilo glede na pogodbene razmere lahko niha." Pogodbeni stranki torej v pogodbi nista določili dokončnega obsega dela, pač pa sta to prepustili naknadnemu dogovarjanju glede na konkretne okoliščine na samem gradbišču. To med pravdnima strankama niti ni sporno. Za odločanje o tožbenem zahtevku je zato odločilno, kakšen je bil obseg dejansko opravljenega dela in ne zgolj tisto delo, ki je bilo predvideno ob sami sklenitvi pogodbe.

2.2 Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku 4. strani sodbe zapisalo, da pravdni stranki "nista v spis vložili prilog, kot so označene na zadnji strani v spis vložene pogodbe." To ne drži. Na zadnji strani omenjene pogodbe (B1 ali A4) je navedeno, da je (med drugim) njen sestavni del "Popis del z dne 24.05.1994 str. 7-17."

Popis del z dne 24.5.1994 (tedaj sicer še neprevedenega) je tožena stranka vložila v spis skupaj s svojo vlogo z dne 7.6.1999. V spisu je označen kot dokazilo B2.

Sodišče prve stopnje ni moglo, kot pravi, "preveriti, ali je v tč. 6.3. pogodbe prišlo do napake pri navedbi datuma - 6.9.1994 in gre za popis del z dne 24.5.1994, ali pa gre za na novo dogovorjene cene dne 6.9.1994." Pogodbo je v tem delu štelo za nejasno in na podlagi določila 100. člena ZOR nejasnost razlagalo v korist tožeče stranke. Štelo je, da je obstajal popis del s cenami z dne 6.9.1994, ki pa ga tožena stranka k pogodbi ni priložila.

Med določbo točke 6.3. pogodbe, ki govori o plačilih po pogodbenih posamičnih cenah iz popisa del z dne 6.9.1994 in zapisom na koncu pogodbe, ki govori o popisu del z dne 24.5.1994 kot sestavnem delu pogodbe, obstaja očitno nasprotje, ki pa je zgolj v datumih.

Vsebinsko vzeto si ni mogoče predstavljati, da bi šlo za dva različna popisa del, pri čemer bi se po enem popisu oblikovale cene pogodbenih (ključavničarskih) storitev, drug (in samo ta) popis pa bi bil sestavni del pogodbe. Povsem očitno sta pogodbeni stranki lahko imeli ob sklepanju pogodbe v mislih le en sam popis del, torej tak, ki je sestavni del pogodbe in so v njem določene cene posameznih storitev.

Da je nekakšen popis del kot priloga pogodbe moral obstajati, je izven razumnega dvoma, saj brez njega pravzaprav ne bi bilo v pogodbi niti okvirno določeno, v čem je pravzaprav delo (posel), ki ga naj opravi izvajalec pogodbe (tožeča stranka). Ne nazadnje je bil popis del izrecno predviden že v točki 1.2. pogodbe. Ker je po povedanem lahko obstajal le en popis del, je bila naloga sodišča, da v dokaznem postopku ugotovi, ali je bil sestavni del pogodbe popis del z dne 24.5.1994 ali popis del z dne 6.9.1994. Ker je bil predložen en sam, tisti z dne 24.5.1994, sodišče prve stopnje ni bilo pred težko nalogo.

2.3. Pritožbeno sodišče je problem različnih datumov popisa del obravnavalo na podlagi določbe 1. odstavka 286. člena v zvezi z določbo 3. odstavka 499. člena ZPP. Ker je tožena stranka najprej (pravočasno) trdila, da bi moral vtoževani račun temeljiti na popisu del z dne 6.9.1994, ki pa ga ni predložila, šele dne 21.10.1994, torej po prekluziji novih navedb in dokazov, ki je nastopila dne 7.10.1999, pa je vložila v spis popis del z dne 24.5.1994 (kar je sicer štelo za pravočasno, saj je bil vložen v roku, ki ga je določilo sodišče), pri čemer pa ni postavila nikakršnih trditev, je zaključilo, da se mu z vprašanjem, ali bi prvostopenjsko sodišče moralo pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi popis del z dne 24.5.1994, ni treba ukvarjati.

Tožena stranka je dne 21.10.1994 na poziv sodišča predložila prevod popisa del z dne 24.5.1994, neprevedenega pa že dne 7.6.1994. Po zgoraj povedanem je bilo razumno sklepati, da so se tudi navedbe v vlogi z dne 7.6.1994, čeprav je na enem mestu omenjen datum 6.9.1994, nanašale na popis del, ki je bil priložen vlogi, torej na popis del z dne 24.5.1994. Šlo je zato za dokaz, ki je bil predložen pravočasno in tudi trditve, ki jih naj bi popis del dokazoval, so bile pravočasno postavljene. Določba 1. odstavka 286. člena je bila (v zvezi z določbo 3. odstavka 499. člena ZPP) potemtakem zmotno uporabljena.

2.4 Neupoštevanje popisa del z dne 24.5.1994 v dokaznem postopku je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodb nižjih sodišč (1. odstavek 339. člena ZPP). Z njim je tožena stranka dokazovala, kakšne posamične cene so bile s pogodbo dogovorjene za dela, ki jih je opravljala tožeča stranka na objektu v Dresdnu. Prvostopenjsko sodišče je namesto pogodbeno dogovorjenih cen uporabilo skupno pogodbeno vrednost iz točke 6.1. pogodbe (232.263 DEM). To pa bi bilo mogoče uporabiti le, če bi bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka opravila vsa dela, določena v popisu del in samo taka dela. Vendar pa sta obe pravdni stranki zatrjevali drugače, pri čemer se nobena ni sklicevala na skupno pogodbeno vrednost. Tožena stranka je trdila, da "skupna pogodbena cena ni bila merilo pri končnem obračunu, temveč samo posamezne cene iz Popisa del," tožeča stranka pa je zatrjevala, da je bila "osnova za obračun del pogodbeni dogovor z dne 26.10.1994 ter izvršene količine dela, ne pa popis del."

3. Reviziji ni mogoče pritrditi v delu, ki zadeva zavrnilni del pobotnega ugovora. Ta del je bil zavrnjen zaradi nedokazanosti in se z revizijo (nedovoljeno) posega v ugotovljeno dejansko stanje pred nižjima sodiščema.

4. Po povedanem je revizijsko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo in je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je ugotovljen obstoj višje še neplačane terjatve tožeče stranke, kot jo tožena stranka priznava (201.597,12 DEM priznava; 69.850,00 DEM pa je bilo po ugotovitvah nižjih sodišč že plačanih) in dajatveni del, ki presega znesek 1,741.695,61 SIT. Pri tolarskem preračunu je bil upoštevan tečaj, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Razveljavitev izreka o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve glede glavnega zahtevka.

V zgoraj opisanem obsegu je revizijsko sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo zavzeti stališče do trditev tožeče stranke, da je bila osnova za obračun del pogodbeni dogovor z dne 26.10.1994. Če bi se izkazalo, da pogodbeni (pravdni stranki) z navedenim dogovorom nista spremenili pogodbene ureditve (ali vsaj ne v celoti), bo treba upoštevati (tudi) cene iz popisa del kot sestavnega dela pogodbene ureditve.

V preostalem delu je bilo treba izpodbijano sodbo potrditi (378. člen ZPP) in odločiti o revizijskih stroških (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 685/2004
• Sodba II Ips 371/2004
• Sodba II Ips 295/2004