Sodba III Ips 23/2005

Jedro

Stroški za zavarovanje križanj železniške proge s cesto (nadvoz, podvoz ali istonivojsko križanje) obsegajo stroške izvedbe nadvoza ali podvoza, postavitve zapornic ali polzapornic, svetlobnih in zvočnih naprav ali prometnih znakov. Te stroške sporazumno določita železniška organizacija in upravljalec ceste. Če do sporazuma ne pride, o njih odloči priložnostna arbitražna komisija. Stroški za vzdrževanje varnostnih signalnih naprav pa se ugotavljajo in obračunavajo izključno na podlagi skupnih stroškov železniške organizacije. Zato zanje ne pride v poštev priložnostna arbitražna komisija. Njihovo višino določi (ugotovi in obračuna) železniška organizacija na podlagi skupnih stroškov, ki jih, če ni sporazuma, krijeta v enakih delih obe stranki.

Izrek

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, s katerim je bilo pritožbi delno ugodeno (prvi odstavek izreka), spremeni tako, da se pritožba tudi v tem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe in odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je toženi stranki naložilo plačilo zneska 875.646,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila ter povrnitev stroškov izvršilnega postopka v višini 41.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 do plačila in stroškov pravdnega postopka v višini 241.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2002 do plačila. Glede preostalega dela zahtevka je postopek ustavilo. Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek na plačilo 720.007,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila in povrnitev stroškov izvršilnega postopka v višini 23.515,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.2.1997 do plačila zavrnilo. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 37.851,00 SIT SIT stroškov pravdnega postopka. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je sodbo sodišča druge stopnje izpodbijalo z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi nepravilno uporabilo določbo 3. točke drugega odstavka 42. člena in 46. člen Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (v nadaljevanju ZUDVPV; Uradni list SRS št. 28/81, št. 36/81 in št. 38/86), istočasno pa naj ne bi upoštevalo določbe 43. člena ZUDVPV. Vrhovnemu sodišču je predlagalo, da sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanemu delu spremeni tako, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama. Tožena stranka je nanjo tudi odgovorila.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je odločilo, da stroški za vzdrževanje varnostnih signalnih (SVTK) naprav predstavljajo stroške za zagotovitev z zakonom predpisanega zavarovanja cestno-železniškega prehoda. Te stroške v enakih delih krijeta železniška organizacija (tožeča stranka) in upravljalec cest (tožena stranka), če se ne sporazumeta drugače (3. točka prvega odstavka 42. člena ZUDVPV). V primeru, da do sporazuma ne pride, bi morala o stroških vzdrževanja SVTK naprav odločiti priložnostna arbitražna komisija (prvi odstavek 46. člena ZUDVPV). Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje zaključilo, da tožeča stranka višine predmetnih stroškov ni dokazala na opisan (zakonsko določen) način, zaradi česar pravilo, da vsaka stranka krije polovico stroškov, ni zadostovalo za utemeljenost vtoževanega plačila vzdrževanja SVTK naprav.

6. Zaključek sodišča druge stopnje je materialnopravno zmoten. Sporne stroške za vzdrževanje naprav, s katerimi se udeležencem v cestnem prometu dajejo znaki, da se cestnemu prehodu približuje vlak, in stroške za vzdrževanje naprav za zapiranje prometa na cestnem prehodu ter nujne stroške za ravnanje s takimi napravami namreč železniška organizacija in upravljalec ceste trpita v enakih delih, če se ne sporazumeta drugače (3. točka prvega odstavka 42. člena ZUDVPV). Gre za tim. stroške za zagotovitev varnega in neoviranega prometa (prvi odstavek 42. člena ZUDVPV), ki se ugotavljajo in obračunavajo izključno na podlagi skupnih stroškov železniške organizacije (prvi odstavek 43. člena ZUDVPV). Zakon te stroške tudi našteva (1. do 5. točka prvega odstavka 43. člena ZUDVPV). Višino teh stroškov ugotovi (izračuna) tožeča stranka. Od sporazuma med strankama pa je odvisno, kolikšen delež ugotovljenih stroškov bo nosila posamezna stranka. Če do sporazuma ne pride, ZUDVPV jasno določa, da predmetne stroške, med kate-re spada vzdrževanje SVTK naprav, trpita stranki v enakih delih.

7. Glede na navedeno je stališče zahteve za varstvo zakonitosti o zmotni uporabi določbe 46. člena ZUDVPV pravilno. Stroški za zavarovanje križanj železniške proge s cesto v smislu 21. in 22. člena ZUDVPV (nadvoz, podvoz ali istonivojsko križanje) namreč tudi po mnenju Vrhovnega sodišča obsegajo stroške izvedbe nadvoza ali podvoza, postavitve zapornic ali polzapornic, svetlobnih in zvočnih naprav ali prometnih znakov. Te stroške sporazumno določita železniška organizacija in upravljalec ceste. Če do sporazuma ne pride, pa o njih odloči priložnostna arbitražna komisija (prvi odstavek 46. člena ZUDVPV). Zapisano pa ne velja za stroške vzdrževanja SVTK naprav, kot je zmotno sklepalo sodišče druge stopnje. Ti stroški (iz 3. točke 1. odstavka 42. člena ZUDVPV) se namreč ugotavljajo in obračunavajo izključno na podlagi skupnih stroškov železniške organizacije. Zato zanje ne pride v poštev določba 46. člena ZUDVPV o priložnostni arbitražni komisiji. Njihovo višino določi (ugotovi in obračuna) železniška organizacija na podlagi skupnih stroškov, ki jih, če ni sporazuma, krijeta v enakih delih obe stranki (3. točka prvega odstavka 42. člena ZUDVPV).

8. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 46. člena ZUDVPV, istočasno pa ni uporabilo določbe 3. točke prvega odstavka 42. člena v zvezi s prvim odstavkom 43. člena ZUDVPV. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tudi v delu glede zahtevka na plačilo vzdrževanja SVTK naprav zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka; drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 380. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP; Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99, št. 94/2002 in št. 2/2004 ter odločbe US RS opr. št. U-I-255/99-28 z dne 5.6.2003, opr. št. U-I-144/03-9 z dne 23.6.2005 in opr. št. Up-258/03-14 z dne 22.9.2005).

9. Posledično, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, pa je zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe in odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 156/98
• sodba I U 1078/2011
• UPRS sodba I U 160/2012