Sodba III Ips 119/2003

Jedro

Pri presoji, na katerem področju mora biti znak, ki ga uporablja tožnik splošno znan za označevanje njegovega blaga in storitev, je treba zavzeti relativno stališče: odločilno je področje, na katerem si dejansko uporabljani znak in registrirana znamka (dejansko)

konkurirata.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti zavrne ter se potrdijo tudi točke I/1, I/2, 1. odstavek točke I/3 in točka I/4 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 213.600,00 SIT, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala, (1) da se ugotovi, da je znak "A. oglasnik", ki ga uporablja v gospodarskem prometu, istoveten znamki, ki jo uporablja tožena stranka za označevanja svojega glasila, (2) da je bil znak "A. oglasnik" splošno znan kot oznaka za reklamne storitve in za označevanje glasila tožeče stranke, še preden je tožena stranka prijavila znamko Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino, ter (3) da se za imetnika blagovne znamke "A. oglasnik" razglasi tožečo stranko. Zavrnilo je le del zahtevka, s katerim naj bi bila tožeča stranka razglašena za imetnika blagovne znamke "A. oglasnik" v razredu 42 mednarodne klasifikacije. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, ki je vseboval odstranitveni (umik s trga vseh izvodov reklamnega glasila pod imenom A. oglasnik), prepovedni (prenehanje izdaje, trženja, reklamiranja, dajanja v promet in distribuiranja navedenega glasila ter vsakršno uporabo spornega znaka) in stroškovni del.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo (s tem je bil v celoti zavrnjen), glede nasprotnega tožbenega zahtevka pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede stroškov celotnega postopka je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Zavrglo je še pritožbo zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče dovolilo popravo tožbe.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz vsebine revizije je razbrati, da izpodbija zanjo neugodni del drugostopenjske sodbe (zavrnitev njenega tožbenega zahtevka in stroškovo odločitev).

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

I. Relevantni del dejanskega stanja

Tožeča stranka je od oktobra 1994 izdajala reklamno publikacijo A. oglasnik. Tožena stranka je pri njegovi izdaji sodelovala tako, da je opravljala grafične storitve. Dne 26.9.1995 je tožena stranka pri Uradu RS za intelektualno lastnino prijavila znak A. oglasnik kot svojo blagovno znamko za blago iz razredov 16, 35 in 42 Nicejske klasifikacije (v register je bila vpisana dne 27.6.1996). Julija 1999 je tožeči stranki pisno prepovedala izdajo publikacije A. oglasnik in kršenje njene blagovne znamke. Tožeča stranka je nato vložila tožbo, s katero zahteva (med drugim), da se njo razglasi za imetnico znamke.

II. Razlogi za ugoditev reviziji

1. Pravna podlaga za uveljavljani tožbeni zahtevek tožeče stranke je določba 1. odstavka 116. člena ZIL-1, ki glasi:

"Pravne ali fizične osebe lahko s tožbo zahtevajo od pristojnega sodišča, da ugotovi, da je znak, ki ga uporabljajo v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga ali storitev, enak ali podoben znamki, ki jo uporablja kdo drug za zaznamovanje svojega blaga ali storitev iste ali podobne vrste, in da je bil znak splošno znan kot oznaka za blago ali storitev pravne ali fizične osebe, še preden je toženec prijavil znamko, kot tudi da sodišče s svojo odločbo razglasi tožnika za imetnika znamke."

2. Obe nižji sodišči sta se ukvarjali z vprašanjem, ali je bil znak "A. oglasnik", preden je tožena stranka ta znak prijavila kot znamko pri Uradu RS za intelektualno lastnino, splošno znan kot oznaka za blago in storitve tožeče stranke.

2.1 Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev:

- tožeča stranka je v času od oktobra 1994 do prijave znamke izdala enajst številk A. oglasnika;

- glasilo je bilo edino take vrste na območju Bele Krajine;

- izhajalo je v nakladi 7000 izvodov;

- v belokranjski regiji je 7990 gospodinjstev;

sklepalo, da je bil oglasnik "uveljavljen in poznan pri širšem krogu zainteresiranih subjektov, potrošnikov in oglaševalcev na območju Bele Krajine." Izhajalo je iz podmene, da zadostuje, da je znak splošno znan v Beli Krajini.

2.2 Pritožbeno sodišče je bilo drugačnega mnenja. Zavzelo je stališče, da je lahko splošno znan znak v smislu določbe 1. odstavka 116. člena ZIL-1 le tak znak, ki je uveljavljen "na pomembnem, to je znatnem, precejšnjem delu območja države." Ocenilo je, da območje Bele Krajine, kjer je tožeča stranka razpečevala svoje glasilo "A. oglasnik", ni dovolj obsežno območje, da bi ustrezalo tako postavljenemu kriteriju.

3. ZIL-1 je z določbo 116. člena dal prednost tistemu, ki dejansko uporablja znak za označevanje svojega blaga in storitev v gospodarskem prometu, pred tistim, ki kasneje zavaruje enak ali podoben znak kot znamko pri Uradu RS za intelektualno lastnino, vendar pod pogojem, da gre za znak, ki je postal splošno znan znak za označevanje blaga in storitev tistega, ki ga je dejansko uporabljal.

3.1 Splošna (po)znanost znaka za označevanje blaga in storitev tistega, ki uveljavlja zahtevke na podlagi 116. člena ZIL-1, je pravni standard, torej pravno ne (povsem) določen pojem, ki dobi svojo konkretno vsebino v stiku s konkretnim dejanskim stanjem.

3.2 Izven dvoma je, da z določbo 1. odstavka 116. člena ZIL-1 ni mišljen znak, ki bi imel enak pomen, kot ga ima znana znamka iz člena 6.bis Pariške konvencije.

Za registracijo znaka kot znamke se ne zahteva nikakršna dotedanja uporaba v gospodarskem prometu. Tudi potem, ko je znamka že registrirana, se kljub temu, da velja na ozemlju celotne Republike Slovenije, ne zahteva, da bi jo imetnik uporabljal na pomembnejšem ali celo na celotnem gospodarskem prostoru, na katerem sicer velja. Med teritorialno veljavo znamke in njeno dejansko uporabo na istem prostoru torej ni neizogibne identičnosti. Tudi zato splošne poznanosti (uveljavljenosti) znaka ne kaže razumeti tako, da gre lahko le za tak znak, ki bi bi znan na ozemlju celotne Republike Slovenije. Takega stališču sicer ni zavzelo nobeno nižje sodišče;

pritožbeno sodišče izrecno pove, da bi bila taka zahteva prestroga.

Pri presoji, na katerem področju mora biti znak, ki ga uporablja tožnik splošno znan za označevanje njegovega blaga in storitev, je treba zavzeti relativno stališče: odločilno je področje, na katerem si dejansko uporabljani znak in registrirana znamka (dejansko)

konkurirata.

3.3 Glasilo A. oglasnik, ki ga (je) izdaja(l) tožnik, je že po svoji zasnovi (lokalno oglaševanje) in po uporabljenih znakih (Belokranjski) teritorialno jasno omejeno na ožji, čeprav ne nepomembni del Slovenije, na Belo Krajino. Toženec je nedvomno vedel, za kakšno blago in storitve tožnik uporablja sporni znak, saj je pri tem sodeloval kot grafični oblikovalec. Ker je izbral prav isti znak in ga registriral pri Uradu RS za intelektualno lastnino, tožniku pa prepovedal njegovo uporabo, je razumno sklepati, da si dejansko uporabljani znak in registrirana znamka konkurirata na istem območju, v Beli Krajini. Obe pravdni stranki tudi sicer opravljata svoji gospodarski dejavnosti v Beli Krajini. Zato je v tem primeru odločilna poznanost spornega znaka predvsem na tem področju.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč ne dopuščajo razumnega dvoma o tem, da je postal sporni znak v Beli Krajini splošno znan in prepoznaven kot oznaka za označevanje blaga - oglasnika in oglasnih storitev tožeče stranke. Zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 116. člena ZIL-1 je zato izpolnjen.

4. Po povedanem in na podlagi določbe 1. odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Na podlagi 2. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo še o stroških pritožbenega in revizijskega postopka, ki jih mora glede na (spremenjeni) uspeh v tem postopku tožena stranka povrniti tožeči stranki poleg tistih, ki jih mora povrniti po točki I/4 sodbe sodišča prve stopnje. Pri odmeri je upoštevalo priglašene odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo in revizije, vključno z DDV, ter sodno takso za revizijo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 26/2001
• Sklep III Ips 30/2009
• VSL sklep I Cpg 463/2002