Sodba III Ips 58/2003

Jedro

Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev kupca je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s petim odstavkom 132. člena ZOR. Z dnem razdrtja pogodbe torej obrestna terjatev nastane, in hkrati tudi zapade. Prej ne more zapasti, ker zanjo še ni pravnega temelja in prej tudi ne more začeti tek zastaralnega roka za takšne terjatve. Zlasti pomembno je, da terjatev pogodbo razdirajoče stranke ne nastane že s plačilom denarnega zneska, temveč le z razdrtjem pogodbe. Ne more se torej dogoditi, da bi v trenutku razdrtja pogodbe del obrestnega zahtevka že bil zastaran.

Z razdrtjem zapade obrestna terjatev, sestavljena iz obresti za vse obdobje obrestovanja za nazaj. Takšna terjatev nastane na temelju izrecne določbe 5. odstavka 132. člena ZOR, čeprav v času med plačilom denarja in razdrtjem pogodbe tožena stranka (kot prodajalec delnic) ni bila v zamudi s plačilom denarne obveznosti. Zamudne obresti po 5. odstavku 132. člena ZOR za časovno obdobje med plačilom kupnine in razdrtjem pogodbe torej niso pravna posledica zamude.

Služijo izračunu odmene za uporabo tujega denarja. V tem pogledu so zamudnim obrestim (ki se plačujejo zaradi zamude) sorodne.

Občasna je dajatev, ki dospeva v (enakomernih) časovnih presledkih enega leta ali manj, kar izhaja iz 1. odstavka 372. člena ZOR.

Ker obrestni zahtevek izjavitelja razdrtja pogodbe ne dospeva občasno, temveč dospe z razdrtjem in torej naenkrat, ni občasna dajatev. Je enkratna dajatev, za katero velja 5 letni zastaralni rok (371. člen ZOR), kljub temu, da njeno višino opredeljuje obrestna mera zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v višini 123.012.080,80 SIT, plačilo 24.602.416,16 SIT, in obresti od tega zneska.

Prvostopenjsko sodišče je zahtevke tožeče stranke zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in je ugodilo tožbenim zahtevkom.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370.

člena ZPP). Revident predlaga revizijskemu sodišču, naj napadeni sodbi spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ali podrejeno, da razveljavi drugostopenjsko sodbo in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročeni tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sta sklenili prodajno pogodbo za 568 delnic. Ta pogodba je bila razdrta s pravnomočno zamudno sodbo (opr. št. Pg 219/99). V isti zamudni sodbi je bilo tudi odločeno, da mora tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki 56.230.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1999 naprej do plačila.

Zoper toženo stranko se je v letu 2000 začela prisilna poravnava, ki se je 25. 10. 2000 zaključila s sklepom o potrditvi prisilne poravnave. Iz prijave terjatve v prisilni poravnavi izhaja, da je tožeča stranka v prisilni poravnavi priglasila terjatev zakonskih zamudnih obresti od navedene glavnice za čas od 5. 1. 1995 naprej do dneva začetka postopka prisilne poravnave v znesku 138.839.349,30 SIT. V prisilni poravnavi je tožeča stranka pridobila izvršilni naslov le za zamudne obresti v višini 15.827.268,50 SIT, to so bile zamudne obresti od glavnice 56.230.000,00 SIT za čas od 5. 1. 1999 naprej. Razlika med priznanimi in zahtevanimi obrestmi je znašala 123.012.080,80 SIT, to pa so bile zamudne obresti za čas med 5. 1. 1995 in 5. 1. 1999.

Tožeča stranka je glede na takšno dejansko in pravno stanje postavila več zahtevkov. S prvim je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v višini 123.012.080,80 SIT. Z drugim je zahtevala plačilo znižane terjatve, ki ji glede na sklep o potrditvi prisilne poravnave pripada, to je znesek 24.602.416,16 SIT. Zahtevala je še obresti za čas od 19. 4. 2000 naprej.

Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku ugovarjala zastaranje.

Osrednji revizijski problem je zastaranje terjatve v višini 123.012.080,80 SIT in posledično tudi dajatvenega zahtevka v višini 24.602.416,16 SIT ter obrestnega zahtevka. Pri tem se postavljata dve pravni vprašanji: od katerega trenutka naprej začne zastaranje teči, in kakšna je dolžina zastaralnega roka za obrestno terjatev iz petega odstavka 132. člena ZOR.

Revident meni, da je pomembno, za katero časovno obdobje uveljavlja tožeča stranka plačilo zamudnih obresti in trenutek vložitve tožbe. Vsekakor naj bi zastaranje ne začelo teči šele z dnem razdrtja pogodbe, temveč že prej. V reviziji sicer ne pove določno, kdaj med 5. 1. 1995 in 5. 1. 1999 naj bi po njegovem mnenju zastaralni rok začel teči, strinja pa se, da je bil posel razdrt s prvostopenjsko sodbo, ki je postala pravnomočna 13. 1. 2000. Za zastaranje terjatve naj bi po revidentovem mnenju po 372. členu ZOR veljal triletni zastaralni rok. Ker je bila tožba vložena šele v začetku leta 2002, je bil zahtevek tožeče stranke v času vložitve tožbe že zastaran.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev kupca je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s petim odstavkom 132.

člena ZOR. Z dnem razdrtja pogodbe torej obrestna terjatev nastane, in hkrati tudi zapade. Prej ne more zapasti, ker zanjo še ni pravnega temelja in prej tudi ne more začeti tek zastaralnega roka za takšne terjatve. Zlasti pomembno je, da terjatev pogodbo razdirajoče stranke ne nastane že s plačilom denarnega zneska, temveč šele z razdrtjem pogodbe. Ne more se torej dogoditi, da bi v trenutku razdrtja pogodbe del obrestnega zahtevka že bil zastaran. Stališče revizijskega sodišča je glede začetka teka zastaralnega roka torej bistveno drugačno kot revidentovo in je enako stališču pritožbenega sodišča.

Z razdrtjem zapade obrestna terjatev, sestavljena iz obresti za vse obdobje obrestovanja za nazaj. Takšna terjatev nastane na temelju izrecne določbe petega odstavka 132. člena ZOR, čeprav v času med plačilom denarja in razdrtjem pogodbe tožena stranka (kot prodajalec delnic) ni bila v zamudi s plačilom denarne obveznosti. Zamudne obresti po petem odstavku 132. člena ZOR za časovno obdobje med plačilom kupnine in razdrtjem pogodbe torej niso pravna posledica zamude. Služijo izračunu odmene za uporabo tujega denarja. V tem pogledu so zamudnim obrestim (ki se plačujejo zaradi zamude) sorodne. Tudi po vsebinski plati se zdi popolnoma pravilno, da se v primeru razdrtja pogodbe nudi odmena za uporabo tujega denarja vse od trenutka naprej, ko je do rabe tujega denarja prišlo. To pa je prav plačilo denarnega zneska in ne kakšen kasnejši trenutek.

Kot zastaralni rok pride v poštev poleg splošnega petletnega roka iz 371. člena ZOR tudi triletni rok iz prvega odstavka 372. člena ZOR. Vendar za terjatev obresti, ki nastane z dnem razdrtja pogodbe, triletnega zastaralnega roka ni mogoče uporabiti. Triletni zastaralni rok po prvem odstavku 372. člena ZOR velja namreč le za občasno dajatev. Občasna je dajatev, ki dospeva v (enakomernih) časovnih presledkih enega leta ali manj, kar izhaja iz prvega odstavka 372. člena ZOR. Ker obrestni zahtevek izjavitelja razdrtja pogodbe (v našem primeru tožeče stranke) ne dospeva občasno, temveč dospe z razdrtjem in torej naenkrat, ni občasna dajatev. Je enkratna dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), kljub temu, da njeno višino opredeljuje obrestna mera zamudnih obresti.

Iz sodbe prvostopenjskega sodišča, s katero se revident strinja, izhaja, da je bila pogodba razdrta na temelju pravnomočne zamudne sodbe 13. 1. 2000. S tem dnem je na temelju drugega odstavka 132.

člena ZOR tudi nastala obveznost tožene stranke za vrnitev 56.230.000,00 SIT glavnice, ki jih je pred tem kot kupnino prejela od tožeče stranke, in zamudnih obresti v višini 123.012.080,80 SIT za čas med 5. 1. 1995 in 5. 1. 1999. Zastaralni rok je začel teči šele z 14. 1. 2000 (prvi odstavek 361. člena ZOR) in bi iztekel 14. 1. 2005 (371. člen ZOR). Ker je bila tožba vložena 22. 2. 2002, zahtevka tožeče stranke na ugotovitev obstoja obrestne terjatve in na plačilo torej nista zastarala.

Revident v svoji reviziji tudi navaja, da je bila tožeča stranka imetnik delnic, ki so bile predmet pravnega posla med tožečo in toženo stranko. Tega dejstva prvostopenjska sodba ni ugotovila. Gre torej za revizijsko novo dejstvo, ki je neupoštevno; isto velja tudi za ugovor pobota (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revident ni posebej utemeljil, v čem vidi kršitev določb pravdnega postopka. Sama zmotna ugotovitev dejanskega stanja ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, temveč samostojen revizijski razlog, ki pa ni dovoljen (prim. 1. in 2. točko prvega odstavka in tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 350/2010
• Sodba II Ips 512/2006
• Sodba II Ips 249/2003