Sodba III Ips 47/2003

Jedro

Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti države je protipravno ravnanje državnega organa (prvi odstavek 26. člena URS). Protipravno je ravnanje, če je v nasprotju s kakšno pravno normo.

Odločba Republiškega senata za prekrške je izkoristila zakonski okvir drugače, kot odločba carinskega organa, vendar zaradi tega odločba carinskega organa ni postala protipravna, saj je bila izdana v okviru zakonsko dovoljenega. Ker ravnanje državnega organa ni bilo protipravno, manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka Republika Slovenija zato ni odškodninsko odgovorna.

Izrek

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna poravnati tožeči stranki škodo v znesku 1.327.087,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 1992 naprej do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 266.294,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode od Republike Slovenije. Škoda naj bi ji nastala zaradi tega, ker ji je državni organ začasno odvzel osebno vozilo, in ga zato v času odvzema ni mogla dajati v najem, s katerim se sicer ukvarja poklicno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Komisija za prekrške Carinarnice ... dne 19. 8. 1991 izdala odločbo, s katero je H. N. iz Solina (Republika Hrvaška) spoznala za odgovornega carinskega prekrška. Z odločbo je odvzela orožje in strelivo, ki ga je tihotapil v najetem osebnem vozilu, ki je bilo last tožeče stranke. Poleg tega je z isto odločbo po drugem odstavku 365. člena Carinskega zakona (preč. besedilo: Ur. l. SFRJ, št. 34/90; v nadaljevanju: CZ) in 37. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 - popr., 42/85, 2/86 - popr., 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91; v nadaljevanju: ZP) izrekla varstveni ukrep in odvzela navedeno osebno vozilo, ne glede na to, da ni bilo last storilca prekrška.

Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je Republiški senat za prekrške z odločbo z dne 20. 8. 1992 odločbo Carinarnice ...

spremenil tako, da varstvenega ukrepa odvzema vozila ni izrekel.

Osebno vozilo je bilo potem vrnjeno lastniku, to je tožeči stranki. Po mnenju Republiškega senata za prekrške tožeča stranka ni vedela, da bo osebno vozilo uporabljeno za storitev carinskega prekrška.

Poleg navedenega je bil odločilni razlog za spremembo varstvenega ukrepa, da tožeča stranka v takratnih (vojnih) razmerah na Hrvaškem ne bi mogla izposlovati odškodnine od storilca prekrška. Odvzem vozila bi v resnici pomenil kazen za slovensko podjetje, kar naj bi po mnenju Republiškega senata za prekrške ne bil zakonodajalčev namen.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Na temelju drugega odstavka 365. člena CZ (v povezavi z drugim odstavkom 37. člena ZP) je po mnenju prvostopenjskega sodišča tožena stranka sicer smela odvzeti osebno vozilo. Toda iz ugovora tožeče stranke, ki ga je le-ta vložila po odvzemu vozila, bi bila tožena stranka lahko ugotovila, da je začasno odvzeto vozilo last tožeče stranke. Tožeča stranka pa ni niti vedela niti ni mogla vedeti, da bo to vozilo uporabljeno za storitev prekrška. Zato naj bi bilo ravnanje tožene stranke protipravno v širšem pomenu besede.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je z vmesno sodbo odločilo o temelju odškodninskega zahtevka in je v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po stališču pritožbenega sodišča bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti drugi odstavek 366. člena CZ, in ne drugega odstavka 365. člena CZ. Po drugem odstavku 366. člena CZ bi Carinarnica ... vozilo smela odvzeti, če ni bilo last storilca prekrška, če je njegov lastnik vedel ali bi mogel vedeti, da je bilo uporabljeno za storitev prekrška. Ta predpostavka naj bi v zadevnem primeru ne bila podana, saj naj ne bi bila niti zatrjevana niti ne izhaja iz razlogov upravne odločbe. Upravni organ je torej po mnenju pritožbenega sodišča uporabil materialno pravo v nasprotju z jasno zakonsko določbo, in torej arbitrarno.

Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej meni, da bi moralo drugostopenjsko sodišče uporabiti drugi odstavek 365. člena in ne drugega odstavka 366. člena CZ, poleg splošnih predpostavk za odvzem vozila (34. in drugi odstavek 37. člena ZP). V zadevnem primeru naj bi carinski organ zgolj uporabil svojo diskrecijsko pravico, in to pravico naj bi imel na temelju zakonskih določil. Drugačna materialnopravna odločitev drugostopenjskega organa po mnenju vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti ne more pomeniti protipravnosti, brez katere ne more biti podana odškodninska odgovornost države. Zahteva za varstvo zakonitosti je predlagala, da se spremeni drugo in prvostopenjsko sodbo in tožbeni zahtevek zavrne v celoti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

I.

Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti države je protipravno ravnanje državnega organa (prvi odstavek 26. člena Ustave Republike Slovenije). Protipravno je ravnanje, če je v nasprotju s kakšno pravno normo. Za odločitev o morebitni protipravnosti je potrebno v tem primeru najprej preizkusiti, ali je državni organ ravnal prav, ker je uporabil drugi odstavek 365. člena CZ, ali pa napačno, ker bi v resnici moral uporabiti drugi odstavek 366. člena CZ. Zadnje stališče zastopa pritožbena sodba.

Drugi odstavek 366. člena CZ se nanaša na prevozna sredstva, s katerimi se opravlja prevoz v javnem prometu, kar pove že zakonsko besedilo samo. Iz drugega odstavka 365. člena CZ izhaja, da se nanaša na prvi odstavek istega člena, ki dopolnjuje zakonski dejanski stan drugega odstavka. Prvi odstavek 365. člena CZ pa izrecno pove, da velja le za prevozno sredstvo, s katerim se ne opravljajo prevozne storitve v javnem prometu. V ostalem ureja drugi odstavek 365. člena CZ izjeme od v prvem odstavku istega člena CZ urejenih primerov. Prvi odstavek 365. člena CZ namreč določa kot pravilo, da se lahko odvzame prevozno sredstvo le, če vrednost blaga, ki je predmet prekrška, presega tretjino vrednosti prevoznega sredstva. Izjeme po drugem odstavku istega člena se nanašajo na primere, v katerih je dovoljen odvzem prevoznega sredstva kljub temu, da vrednost blaga, ki je bilo predmet prekrška, ne presega tretjine vrednosti prevoznega sredstva. Ena teh izjem velja, če je bilo prevozno sredstvo izkoriščeno za prevoz orožja ali streliva. Prav ta predpostavka je bila glede na ugotovitve prvostopenjske sodbe podana. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 365. člena CZ izhaja tudi, da je odvzem prevoznega sredstva v vseh primerih zgolj prepuščen presoji upravnega organa. Ni obvezen, vendar je dovoljen.

Tako se pokaže kot odločilno vprašanje glede uporabe 365. ali 366. člena CZ, ali je najemodaja osebnega vozila hkrati pomenila opravljanje prevoznih storitev v javnem prometu. Vrhovno sodišče je prepričano, da ni. Javni prevoz je namreč usmerjen v množični prevoz vnaprej neznanih oseb. Zato mora vozilo v javnem prevozu upravljati voznik, ki ni hkrati potnik.

Te predpostavke pri najemodaji osebnega vozila niso izpolnjene že zato, ker je najemnik osebnega vozila praviloma hkrati sam njegov voznik. Z osebnim vozilom se torej ni opravljala storitev javnega prometa. V danem primeru bi torej moralo drugostopenjsko sodišče uporabiti drugi odstavek 365. člena in ne drugega odstavka 366. člena CZ.

Po prvem in drugem odstavku 365. člena CZ je vseeno, ali je lastnik vozila vedel, in ali bi sploh lahko vedel, da bo najemnik uporabil vozilo za tihotapljenje orožja in streliva. Ker iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je H. N. izkoristi najeto osebno vozilo za prevoz orožja in streliva, in da je bil obsojen za carinski prekršek, so s tem podane vse predpostavke za uporabo drugega odstavka 365. člena CZ. Na temelju drugega odstavka 365. člena CZ, in v povezavi z drugim odstavkom 37. člena ZP, je carinski organ smel odvzeti vozilo. Njegovo ravnanje torej ni bilo protipravno, saj izrečeni varstveni ukrep ni prekoračil zakonskega okvira. Česa takšnega ne meni niti odločba Republiškega senata za prekrške, s katero je bila spremenjena prvostopenjska odločba tako, da varstveni ukrep odvzema vozila ni bil izrečen. Razlog za spremembo namreč ni bilo prekoračenje pravno dopustnega okvira za izrek varstvenega ukrepa, temveč predvidevanje Republiškega senata za prekrške, da tožeča stranka (lastnik vozila) zaradi takratnih vojnih razmer na ozemlju Republike Hrvaške od H. N. ne bo mogla izterjati odškodnine, tako da bi varstveni ukrep konec koncev prizadel izključno lastnika vozila. Odločba Republiškega senata za prekrške je torej izkoristila zakonski okvir drugače, kot odločba carinskega organa, vendar zaradi tega odločba carinskega organa ni postala protipravna, saj je bila izdana v okviru zakonsko dovoljenega, kot je že bilo obrazloženo. Ker ravnanje državnega organa ni bilo protipravno, manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 26. člena Ustave Republike Slovenije). Tožena stranka Republika Slovenija zato ni odškodninsko odgovorna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena po vsebinski plati tako zoper celotno odločbo pritožbenega sodišča, kot tudi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ker je drugostopenjska vmesna sodba materialnopravno zmotna, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP celotno odločbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v delu, v katerem mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo. S tem je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen (in je seveda odpadla podlaga tudi za odločanje o njegovi višini, podana v 2. točki izreka odločbe sodišča druge stopnje).

II.

Ker je sodišče spremenilo odločbo drugostopenjskega sodišča, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v celoti uspela v pravdi, ji mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Toženo stranko je zastopalo državno pravobranilstvo. Po prvem odstavku 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu se v postopkih pred sodišči obračunavajo stroški zastopanja državnega pravobranilstva po tarifi o odvetniških storitvah. Glede na drugi odstavek 14. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) se za izračun števila točk za posamezno opravilo uporabi tarifa, veljavna v času, ko je odvetnik opravil svoje delo, tako ugotovljeno število točk pa pomnoži z vrednostjo točke v času odmere. To sta Tarifa o odvetniških storitvah iz leta 1991 (Ur. l. RS, št. 10/91-I, 14/1992, 13/93; v nadaljevanju označena kot OT 1991) in Odvetniška tarifa iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 7/1995, 3/97, 62/1998, 39/2000, 49/2000, 49/2000 in 57/2000; v nadaljevanju OT 1995).

Za v letu 1993 opravljena procesna dejanja zastopnika tožene stranke je znašala vrednost odvetniške točke 60 SIT (Ur. l. RS, št. 13/93). Za v letu 2000 do 13. 5. 2000 opravljena procesna dejanja je znašala vrednost odvetniške točke 87,40 SIT, potem pa je, do 6. 10. 2001, znašala 90 SIT.

Tožena stranka je zahtevala: 420 točk za odgovor na tožbo z dne 29. 4. 1993, 210 točk za udeležbo na naroku dne 5. 5. 1993, 210 točk za udeležbo na naroku dne 9. 6. 1993, 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2000, 200 točk za udeležbo na naroku dne 12. 4. 2000, 200 točk za udeležbo na naroku dne 17. 5. 2000, 200 točk za udeležbo na naroku dne 7. 6. 2000, 200 točk za sestavo pripravljalne vlog dne 22. 8. 2000, 200 točk za udeležbo na naroku dne 13. 9. 2000 in 200 točk za udeležbo na naroku dne 4. 10. 2000.

Glede na vrednost spornega predmeta se ji po tar. št. 14/1 v povezavi z tar. št. 15/1 OT 1991 prizna vseh zahtevanih 420 točk za odgovor za tožbo. Poleg tega se ji prizna tudi vseh zahtevanih po 200 točk za pripravljalne vloge z dne 10. 4. 2000 in 22. 8. 2000 (tar. št. 13/1 v povezavi z tar. št. 14/2 OT 1995), skupaj torej 400 točk.

Za udeležbo na naroku dne 5. 5. 1993 se ji prizna 110 točk, ker so se na tem naroku obravnavala izključno procesna vprašanja (tar. št. 14/1 v povezavi z tar. št. 16/2 OT 1991). Prav tako so se na narokih 17. 5. 2000, 7. 6. 2000 in 13. 9. 2000 obravnavala le procesna vprašanja, in se ji zato prizna po 100 točk na narok, (tar. št. 13/1 v povezavi z tar. št. 15/2 OT 1995). Skupaj je torej upravičena do 410 točk.

Ker se je naroku dne 9. 6. 1993 obravnavala glavna stvar, se prizna toženi stranki 210 točk za zastopanje na tem naroku (tar. št. 14/1 v povezavi z tar. št. 16/1 OT 1991). Prav tako se je 12. 4. 2000 in 4. 10. 2000 obravnavala glavna stvar, in se zato prizna po 200 točk za zastopanje na teh dveh narokih (tar. št. 13/1 v povezavi z tar. št. 15/1 OT 1995). Skupaj je torej upravičena do 610 točk.

Za vsako od prej opravljenih procesnih dejanj je tožena stranka zahtevala tudi po 10 točk za obvestilo stranki, razen za pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2004 in z dne 22. 8. 2000, za kateri je zahtevala po 20 točk za obvestilo stranki oziroma po 20 točk za obvestilo stranki in posvet s stranko in za udeležbo na naroku z dne 4. 10. 2000, za katero tožena stranka ni zahtevala nobene nagrade za poročilo stranki ali posvet z njo. Glede na tar. št. 35/6 OT 1991, se ji prizna po 5 točk za kot nagrada za poročilo stranki v zvezi z vsakim opravljenim procesnim dejanjem v letu 1993, to je 15 točk.

Poleg tega se ji na temelju tar. št. 33/4 OT 1995 prizna po 10 točk kot nagrado za poročila v letu 2000, to je 60 točk. Zahtevana nagrada za posvet s stranko se zavrne, saj je nagrada za to opravilo vključena v nagrado za sestavo pripravljalne vloge tako po OT 1991 kot tudi po OT 1995.

Za vsakega od prej naštetih narokov je tožena stranka zahtevala tudi po 50 točk za pristop na narok. Vsi ti zahtevki se zavrnejo, saj njihovega povračila ne predvidevata niti OT 1991 niti OT 1995.

Tožena stranka je zahtevala tudi 525 točk za vložitev pritožbe. Glede na tar. št. 13/1 in 16/1 OT 1995 je upravičena do povračila 500 točk.

Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev poštnih stroškov v skupni višini 644,00 SIT. Do povrnitve teh izdatkov je tožena stranka upravičena na temelju drugega odstavka 15. člena OT 1991 in drugega odstavka 15. člena OT 1995.

Celotna nagrada za delo pooblaščenca tožene stranke znaša 2415 točk. Ker znaša vrednost točke 110 SIT, je torej tožena stranka upravičena do povračila 265.650,00 SIT. Pooblaščenčevi poštni stroški znašajo še 644,00 SIT. Tožeča stranka je torej dolžna toženi stranki povrniti skupaj 266.294,00 v petnajstih dneh.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 482/2006
• Sodba II Ips 413/2004
• Sodba II Ips 198/2010