Sodba III Ips 43/2003

Jedro

Ovira zavarovanju znaka je lahko že zavarovani istovetni ali podobni znak za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev (6. in 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL), ne more pa to biti že prej uporabljeni, vendar ne zavarovani znak.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 120.650,00 SIT, v roku petnajstih dni.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala, da se toženi stranki prepove uporaba znamke tožeče stranke, da se ji naloži uničenje predmetov, ki so označeni z zavarovano znamko tožeče stranke, da se ji prepove uporaba firme S. n., da se izbriše firma S. n. in da se objavi sodba. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala ugotovitev, da je znamka št... "S. N." nična.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke. Ugotovitvenemu zahtevku tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) je ugodilo za razred 36 po Nicejskem aranžmaju o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev (Priloga k Ur. l.

SFRJ - Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 51/74; v nadaljevanju: Nicejski aranžma). V ostalem, to je za razreda 16 in 35, pa je nasprotni zahtevek tožene stranke zavrnilo.

Proti prvostopenjski sodbi sta se pritožili obe stranki.

Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče, kolikor se je nanašala na njene tožbene zahtevke, deloma ugodilo in jo deloma zavrnilo. V preostalem (to je, kolikor se je nanašala na zahtevek iz nasprotne tožbe) pa ji je pritožbeno sodišče ugodilo in je spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede ugotovitve ničnosti znamke za razred 36 Nicejskega aranžmaja. Pritožbo tožene stranke je drugostopenjsko sodišče zavrnilo v celoti.

Drugostopenjsko sodbo izpodbija tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi ničnost blagovne znamke "S. N.".

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala ničnost znamke tožeče stranke št... "S. N.", ki je bila priznana za razrede 16, 35 in 36 Nicejskega aranžmaja.

Znamka je nična le, če ob dnevu vložitve prijave niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje varstva znamke (prvi odstavek 87. člena Zakona o industrijski lastnini; Ur. l. RS, št. 13/92 in 27/93; v nadaljevanju:

ZIL). Ovira zavarovanju znaka je bil lahko že zavarovani istovetni ali podobni znak za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev (6. in 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL), ne more pa to biti že prej uporabljani, vendar ne zavarovani znak. Če bi namreč zakonodajalec hotel preprečiti zavarovanje novejšega znaka zaradi varstva starejšega enakega ali podobnega uporabljanega in nezavarovanega znaka, bi to zanesljivo izrecno zakonsko uredil. Na to lahko sklepamo iz okoliščine, da je izrecno uredil varstvo starejšega zavarovanega znaka (6. in 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL) in v okviru prvega odstavka 100. člena ZIL tudi varstvo starejšega nezavarovanega znaka. Ker zakonodajalec ni posebej določil, da bi bil ovira za zavarovanje znaka z znamko kakšen starejši enak ali podoben, vendar nezavarovan, a uporabljan znak, obstoj starejšega nezavarovanega, a uporabljanega znaka ni bil ovira za zavarovanje znaka tožene stranke po nasprotni tožbi. Vsi pogoji za priznanje znamke tožene stranke po nasprotni tožbi so bili torej podani in je ničnostna tožba (prvi odstavek 87. člena ZIL) neutemeljena. Pri tem je celo vseeno, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi res uporabljala enak ali podoben znak kot tožena stranka po nasprotni tožbi ali ne, saj je zahtevek po nasprotni tožbi neutemeljen v obeh primerih.

Revident trdi, da pritožbeno sodišče ni v celoti odločilo o njegovi pritožbi. Vendar pa je sodišče druge stopnje obrazložilo, da dejstva, ki jih je navajal v pritožbi, ne morejo biti podlaga za ničnostno tožbo. Iz obrazložitve je tudi razvidno, da se stališče pritožbenega sodišča nanaša na cel nasprotni tožbeni zahtevek, torej na vse tri razrede (16, 35 in 36) Nicejskega aranžmaja. Stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče, se tako izkaže enako stališču revizijskega sodišča. Je v celoti pravilno, odgovorilo pa je tudi na vse pritožbene razloge.

Revident poleg tega uveljavlja tudi obstoj razlogov za nedopustnost zavarovanja znaka kot znamke po 17, 18. členu in po 2. do 5. točki prvega odstavka 19. člena ZIL. Tako med drugim trdi, da znak ni primeren za razlikovanje blaga in storitev, da le označuje vrsto blaga in storitev ter da lahko povzroči zmedo v gospodarskem prometu.

Ovire za zavarovanje znaka po 17., 18. členu in po 2. do 5. točki prvega odstavka 19. člena ZIL niso vezane na obstoj kakšnega starejšega, vendar nezavarovanega znaka. To izhaja že iz besedila navedenih določb. O morebitnem obstoju ovir se zato ne more odločati na temelju primerjave s starejšim in nezavarovanim znakom; ovire za zavarovanje novejšega znaka so torej absolutne in splošne.

Vendar tudi s tem revizijskim razlogom tožeča stranka po nasprotni tožbi ne more uspeti, in sicer že zaradi tretjega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe. Novih dejstev samo ne sme ugotavljati. Prav glede obstoja morebitnih razlogov, zaradi katerih bi bila podana katera od absolutnih (in splošnih) ovir za zavarovanje znaka tožene stranke (po nasprotni tožbi), pa v prvostopenjski sodbi ni najti nobenih dejstev. Tožeča stranka po nasprotni tožbi namreč vse do vložitve revizije ni trdila, da obstajajo takšne (absolutne) ovire.

Ker je pritožbeno sodišče materialno pravo uporabilo pravilno, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Pooblaščenec tožene stranke po nasprotni tožbi je prijavil 750 odvetniških točk za odgovor na revizijo, 100 odvetniških točk za konferenco s stranko (oboje vključno z DDV) in 2 % pisarniške stroške. Zahteval je tudi povrnitev stroškov sodnih taks.

Do povrnitve teh stroškov je tožena stranka po nasprotni tožbi upravičena na temelju prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Glede na drugi odstavek 14. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) se glede števila točk uporabi tarifa, veljavna v času, ko je odvetnik opravil svoje delo, pomnožena z vrednostjo točke v času plačila. V času vložitve odgovora na revizijo (dne 18. 3. 2003) je veljala Odvetniška tarifa iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 39/2000, 49/2000, 57/2000 in 78/2001; v nadaljevanju OT 1995), vrednost točke pa je znašala 100,00 SIT.

Glede na vrednost spornega predmeta se toženi stranki po nasprotni tožbi po tarifnih številkah 16/3 in 13/1 OT 1995 prizna vseh 750 točk nagrade za odgovor na revizijo (vrednost točke: 110,00 SIT), ne pa tudi 100 točk nagrade za konferenco s stranko, ker je ta nagrada vključena v nagrado za sestavo odgovora na revizijo. Upravičena je torej do povrnitve 82.500,00 SIT z 20 % DDV od tega zneska, kar znese v denarju skupaj 99.000,00 SIT.

Tožena stranka po nasprotni tožbi je upravičena do povrnitve pisarniških stroškov v višini 1650,00 SIT na temelju drugega odstavka 15. člena Odvetniške tarife.

Upravičena pa je tudi do povrnitve stroškov sodnih taks. Ti glede na vrednost spornega predmeta znašajo 20.000,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 266/2002
• Sodba I Up 376/2002
• Sodba I Up 142/2003