<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 24/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:III.IPS.24.2004
Evidenčna številka:VS40779
Datum odločbe:26.04.2005
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ugovor zastaranja

Jedro

Sodišče na ugovor zastaranja ne pazi po uradni dolžnosti. Zato dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti takšnega (materialnopravnega) ugovora, ne ugotavlja po uradni dolžnosti, samo od sebe.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 76,617.948,80 SIT (odškodnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12,090.486,80 SIT in 12,538.462,00 SIT od 9.7.1991 dalje, od 51,989.000,00 SIT od 1.1.1992 dalje, od 3,302.965,00 SIT od 9.7.1991 do 28.11.1991 in od 2,380.573,00 SIT od 9.7.1991 do 29.4.1992 (1.

točka izreka), pri čemer ji je naložilo povrnitev 400.886,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2002 do plačila (2. točka izreka). Naložilo pa ji je tudi plačilo 190.000,00 SIT stroškov sodnih taks za tožbeni odgovor (3. točka izreka).

Tožeča stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) z uvodoma navedeno sodbo po pritožbenem odgovoru tožene stranke pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (prvi odstavek izreka). Pri tem je odločilo, da stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev (ki jih ni konkretizirala) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb nižjih sodišč z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške (z 20% DDV).

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

(1) Relevantno dejansko stanje

Tožeča stranka je vtoževala povračilo premoženjske škode na avtobusih v skupnem znesku 12,090.486,80 SIT, ter izpad dohodka za čas, ko zaradi uničenih oziroma poškodovanih avtobusov ni opravljala prevozov, v skupnem znesku 64,527.462,00 (70,211.000,00 -

3,302.965,00 - 2,380.573,00) SIT. Navedeno škodo naj bi utrpela v osamosvojitveni vojni (v času od 27.6.1991 do 8.7.1991), ko je z avtobusi blokirala prometnice oziroma druge nepremičnine na področju občin Maribor, Slovenska Bistrica in Ptuj, ter zaradi posledic osamosvojitvene vojne (v času od 27.6.1991 do 31.12.1991).

(2) Razlogi sodišča prve stopnje

V sistemskem zakonu o povračilu vtoževane škode, to je v Zakonu o delnem povračilu škode, povzročene z vojaško agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991 (ZDPVA91), ni določb o zastaranju. Zato je sodišče uporabilo določbe takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je ugotovilo, da je petletni zastaralni rok za povračilo škode (iz drugega odstavka 376. člena ZOR), ki je začel teči 8.7.1991 oziroma dne 31.12.1991, ob vložitvi tožbe dne 18.3.2002 že potekel, da je torej odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastarala.

(3) Razlogi sodišča druge stopnje

Zakonodajalčev namen ni bil prelaganje odškodninskih zahtevkov v nedogled, ampak brez odlaganja, zato ZDPVA91 ni posegel v določbe ZOR o povračilu škode in o zastaranju odškodninskih terjatev. Poleg tega pa z mednarodno konvencijo o nezastarljivosti vojnih zločinov ni mogoče podaljšati splošnih zastaralnih rokov, saj ima Slovenija po tej konvenciji vlogo žrtve, ne pa agresorja.

(4) Revizijski razlogi

Tožeča stranka se je v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava (in pavšalno argumentacijo sodišča druge stopnje) sklicevala na ZDPVA91, mednarodno konvencijo o nezastarljivosti vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človeštvo (ratificirano leta 1968), ter na to, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zaradi česar bi bilo treba upoštevati morebiten daljši zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona. S tem v zvezi pa se je sklicevala na razloge sklepa naslovnega sodišča z dne 28.1.1982, opr. št. II Ips 264/81-2, iz katerega izhaja, da je pojem 'daljši zastaralni rok' iz prvega odstavka 377. člena ZOR "treba razlagati po smislu in namenu pravnega varstva, ne le glede na časovno dolžino posameznega, z zakonom določenega roka, pač pa tudi glede začetka teka zastaralnega roka, njegovega izteka, eventualnega pretrganja (drugi odstavek) oziroma zadržanja (tretji odstavek) zastaranja".

(5) Razlogi revizijskega sodišča

(5.1) Tožena stranka je ugovor zastaranja uveljavljala v 2. točki odgovora na tožbo (redna št. 7). Za toženo stranko, ki uveljavlja takšen (materialnopravni) ugovor, velja pravilo excipiendo reus fit actor. Tožena stranka dobi položaj, ki je podoben položaju tožeče stranke, tožeča stranka položaj, ki je podoben položaju tožene stranke. Tožeča stranka se lahko v zvezi z ugovorom tožene stranke omeji na to, da zanika dejansko stanje ugovora, kar je tožeča stranka storila s tem, ko je v V. točki 1. pripravljalne vloge (redna št. 8) odgovorila, da "ugovor zastaranja ni neutemeljen" (pravilno verjetno:

utemeljen). Vendar pa v obravnavani zadevi to ni moglo zadostovati, saj je tožena stranka svoj ugovor vsebinsko konkretizirala. Zato bi tožeča stranka morala navesti takšna dejstva, ki bi ugovoru zastaranja jemala učinek že od vsega začetka ali pa šele od nastanka ugovornih dejstev (primerjaj univ. prof. dr. Jože Juhart: "Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije", Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 294, & 103, III.). Vendar pa tožeča stranka tega ni storila pravočasno (to je v postopku pred sodiščem prve stopnje).

(5.2) Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbe, in sicer pravozatorni ugovor, to je ugovor ugasle pravice. Njegov tipični učinek je namreč v tem, da je pravica nastala, da pa je zaradi zatornih dejstev zopet ugasnila (glej univ. prof. dr. Jože Juhart: "Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije", Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 293, & 103, I.2.). Ker pa je pravilna presoja utemeljenosti takšnega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o začetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja, se tožeča stranka na pretrganje zastaranja kazenskega pregona, ki ima za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, oziroma na nezastaranje kazenskega pregona, ki ima za posledico nezastaranje odškodninskega zahtevka, ni mogla prvič sklicevati v pritožbenem postopku (kar je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje). Ker torej sodišče na ugovor zastaranja ne pazi po uradni dolžnosti, tudi dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti takšnega ugovora, ne ugotavlja po uradni dolžnosti, samo od sebe (primerjaj razloge sodbe naslovnega sodišča z dne 2.6.1999, opr. št. II Ips 394/98).

(5.3) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena.

(5.4) Ker niso podani uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v skladu s 378. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(5.5) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (2. točka izreka).


Zveza:

ZOR člen 376, 376/2, 377, 377/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTY2Ng==