<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 26/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:III.IPS.26.2004
Evidenčna številka:VS40778
Datum odločbe:26.04.2005
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire

Jedro

Tožeča stranka se ni sklicevala na okoliščino, zaradi katere dejansko ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (na primer na oviro v dostopu do sodišča ali na motnjo v poslovanju sodišča), temveč na okoliščino, izvirajočo iz njene sfere (na odlašanje pri sodnem uveljavljanju terjatve), ki pa ne opravičuje njene pasivnosti oziroma je ne upravičuje do zadržanja zastaranja (po 383. členu ZOR), saj je nepremagljiva ovira lahko le tista okoliščina, ki je stranka ni zakrivila.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.12.1998, opr. št. Ig 98/03554-8, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 73,072.391,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1998 dalje (1. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 297.132,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2001 do plačila (2. točka izreka). Tožeča stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) z uvodoma navedeno sodbo po pritožbenem odgovoru tožene stranke pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (prvi odstavek izreka). Pri tem je odločilo, da stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370.

člena ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

(1) Relevantno dejansko stanje

Tožeča stranka (upnica) je na podlagi Zakona o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesla na Sklad Republike Slovenije za razvoj, in o prevzemu določenih obveznosti Slovenskih železarn (ZPDOP) ter na podlagi pogodb o prevzemu dolga od tožene stranke (prevzemnice) vtoževala plačilo zneska 73,072.391,80 SIT, ki predstavlja neplačane račune za električno energijo (59,605.620,20 SIT) z obrestmi (13,466.771,60 SIT).

(2) Razlogi nižjih sodišč o zastaranju

(2.1) Terjatve za porabljeno električno energijo so terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev, za katere velja triletni zastaralni rok. Ker so zapadle v plačilo pred dnem 15.4.1993 (ko so bile sklenjene pogodbe o prevzemu dolga), z zapadlostjo posameznih računov, so bile ob vložitvi izvršilnega predloga oziroma tožbe dne 16.4.1998 že zastarane.

(2.2) Zastarane so bile tudi, če bi šteli, da je s sklenitvijo pogodb o prevzemu dolga prišlo do pretrganja zastaranja zaradi (posredne) pripoznave dolga. Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, bi namreč začelo teči znova od pripoznave (dne 15.4.1993) in bi izteklo dne 16.4.1996 (pravilno: dne 15.4.1996), kar je pred vložitvijo izvršilnega predloga oziroma tožbe.

(3) Razlogi revizijskega sodišča (za zavrnitev revizije)

(3.1) Z ZPDOP in pogodbami o prevzemu dolga je bil urejen prevzem obveznosti med dotedanjimi dolžniki in Republiko Slovenijo (prevzemnico), ki jo je zastopal Sklad Republike Slovenije za razvoj d.d. Ljubljana. Spremenjena je bila dolžnica obveznosti, ne pa vsebina obveznosti. Obveznost, ki je bila predmet prevzema, je ostal dolg iz naslova neporavnanih računov za porabljeno električno energijo (glavna terjatev) in dolg iz naslova obračunanih obresti (stranska terjatev), pri čemer je glavna obveznost, kot obveznost iz pogodb v prometu blaga in storitev, v skladu s prvim odstavkom 374. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)

zastarala v treh letih.

(3.2) Z ZPDOP ni bil urejen samo prevzem obveznosti, ampak je bila določena tudi dospelost prevzete obveznosti iz naslova porabljene električne energije (glej drugi odstavek njegovega 5. člena), kar glede na drugi odstavek 348. člena ZOR sicer ne pomeni prenovitve obveznosti, vendar pa je glede na prvi odstavek 361. člena ZOR pomembno za začetek teka zastaranja. Zastaranje je namreč začelo teči prvi dan po dnevu, ko je upnica imela pravico terjati izpolnitev prevzete obveznosti od prevzemnice. To pa je bilo za zadnji (šesti) obrok dne 25.6.1993, kar pomeni, da je obveznost zastarala najkasneje dne 25.6.1996, torej pred vložitvijo izvršilnega predloga oziroma tožbe.

(3.3) V zvezi z ZPDOP je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na to, da naj bi pri prevzemu obveznosti šlo za posebej urejen prevzem dolga, in na to, da naj bi prevzeta obveznost predstavljala zakonsko obveznost po posebnem zakonu, zaradi česar naj bi za zastaranje takšne, javnopravne, obveznosti veljal petletni zastaralni rok (iz 371. člena ZOR). Z ZPDOP namreč za zastaranje ni določen drugačen (poseben) rok. Zato za zastaranje obveznosti iz naslova porabljene električne energije velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka (v zvezi z drugim odstavkom) 374. člena ZOR. Za zastaranje obveznosti iz naslova zamudnih obresti, obračunanih za čas do 30.3.1993, pa velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 372. člena ZOR.

(3.4) Iz novih dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi in zanje tudi predložila dokaze, naj bi izhajalo, da "so vse naštete nedorečenosti, aktivnosti in neaktivnosti organov na strani tožene stranke povzročile, da je tožeča stranka z vložitvijo izvršilnega predloga (tožbe) tako dolgo odlašala, dokler ni terjatev zastarala" (tretji odstavek na 3. strani pritožbe). Vendar pa zatrjevana bistvena postopkovna kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ker naj bi v pritožbi navedena dejstva in pritožbi priložene dokaze nepravilno upoštevalo kot pritožbeno novost, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka se namreč ni sklicevala na okoliščino, zaradi katere dejansko ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (na primer na oviro v dostopu do sodišča ali na motnjo v poslovanju sodišča), temveč na okoliščino, izvirajočo iz njene sfere (na odlašanje pri sodnem uveljavljanju terjatve), ki pa ne opravičuje njene pasivnosti oziroma je ne upravičuje do zadržanja zastaranja (po 383. členu ZOR), saj je nepremagljiva ovira lahko le tista okoliščina, ki je stranka ni zakrivila.

(3.5) Zato revizijskemu sodišču ni bilo treba odgovarjati na očitke o bistvenih postopkovnih kršitvah v zvezi z novimi (pritožbenimi)

dejstvi in dokazi. Po 383. členu v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP mu namreč ni treba odgovarjati na vsako revizijsko navedbo, ampak samo na tiste, ki so odločilnega pomena.

(4) Ker niso podani uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1.

točka izreka).

(5) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (2. točka izreka).


Zveza:

ZOR člen 383.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTY2NQ==