<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 55/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:III.IPS.55.2004
Evidenčna številka:VS40777
Datum odločbe:30.03.2005
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:stečajni postopek - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - asignacija - neobičajen način izpolnitve - domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbijanja - dokazno breme - opredelitev izpodbojnega pravnega dejanja - pravna posledica izpodbojnega pravnega dejanja

Jedro

Način plačila, ki ni običajen, ni predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja, ampak samo domneve obstoja subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja. Izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen, je namreč relevantna samo za ugotovitev obstoja domneve, da je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, vedel oziroma moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

Ker je tožena stranka dokazala, da je bila izpolnitev z asignacijo v skladu z dogovorom z dne 3.2.1999, to je običajna, s čimer je izpodbila predpostavko domneve oziroma domnevno bazo iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL, je bilo na strani tožeče stranke breme, da dokaže, da je tožena stranka vedela za njeno (to je dolžničino) slabo ekonomsko-finančno stanje (1. odstavek 125. člena ZPPSL).

V stečajnem zakonu ni določena vsebina pravnega dejanja, ki se lahko izpodbija. Nedvomno so to pravni posli. Tako je lahko izpodbojen pravni posel; celo več pravnih poslov, če skupno oblikujejo neko dejanje; samo določeno dejanje iz nekega pravnega posla.

Izpodbojno je le tisto dejanje, ki ima pravne posledice; tisto, ki se negativno odraža na dolžnikovo premoženje. Takšno dejanje je bila asignacija, ne pa morda dogovor niti pogodba, ki sta bila le podlaga na negotovinsko plačevanje z asignacijami, na podlagi mesečnih situacij, nista pa imela konkretnih materialnopravnih posledic za premoženje tožeče stranke (stečajne dolžnice).

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 174.075,00 SIT stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2005 do plačila, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti (sodišče prve stopnje) je s sklepom (I. točka izreka odločbe z dne 28.6.2002, opr. št. Pg 184/2001-24) vzelo na znanje umik tožbe na ugotovitev, da je verižna kompenzacija z dne 5.11.1999 brez učinka proti stečajni masi tožeče stranke, in na plačilo 32.906,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje) ter pravdni postopek v tem delu ustavilo. S sodbo (II.1. točka izreka navedene odločbe) pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so asignacijska pogodba z dne 29.12.1999 ter verižni kompenzaciji z dne 23.12.1999 in z dne 17.1.2000 brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, in na plačilo 41,350.300,50 (17,029.200,00 + 12,160.550,00 + 12,160.550,00) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, medtem ko je (II.2. točka izreka navedene odločbe) ugotovilo, da je asignacijska pogodba z dne 24.5.2000 brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 5,151.518,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 7.3.2001, do plačila in ji povrne 1,269.738,70 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2002 do plačila.

Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je s sodbo z dne 13.8.2003, opr. št. Cpg 932/2002-5, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (pod točko II.1. izreka), s tem da je tožeča stranka morala sama kriti stroške pritožbe, medtem ko je s sklepom z dne 13.8.2003, opr. št. Cpg 932/2002-5, ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (pod točko II.2. izreka) in mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje, s tem da je odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank (to je stroških pritožbe tožene stranke in pritožbenega odgovora tožeče stranke)

pridržalo za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo z dne 16.9.2003, opr. št. Pg 196/2003-37, ugotovilo, da je asignacijska pogodba z dne 24.5.2000 brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (prvi odstavek izreka), ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 5,151.518,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2001 do plačila (drugi odstavek izreka) in ji povrne 1,446.295,12 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2003 do plačila (tretji odstavek izreka).

Sodišče druge stopnje je tokrat s sodbo z dne 19.2.2004, opr. št. I Cpg 459/2003-3, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka), s tem da sta pravdni stranki morali sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek izreka).

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v postopku pred sodiščem druge in prve stopnje. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe (smiselno z zavrnitvijo tožbenega zahtevka), podredno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je navedbe tožene stranke (revidentke) in predlagala zavrnitev njene revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe (o odmeri stroškov) do plačila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa potrdilo, da je bila sporna asignacija (priloga A4) sklenjena dne 24.5.2000, kar je v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko; da je asignacija imela za posledico zmanjšanje aktivnega premoženja tožeče stranke (stečajne dolžnice) in s tem poplačila drugih stečajnih upnikov; da je tožena stranka v času sklenitve asignacije vedela (oziroma morala vedeti) za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje.

Tožena stranka je v reviziji ponovila pritožbene navedbe, da je bilo med pravdnima strankama negotovinsko plačevanje na podlagi asignacijskih pogodb, ki so se sklepale sukcesivno, in na podlagi začasnih situacij dogovorjeno z dogovorom z dne 3.2.1999 (priloga B2) in s pogodbo št. 2/69 z dne 28.7.1999 (priloga B5), in to še preden je bilo pri tožeči stranki mogoče zaznati kakršnekoli težave finančno ekonomske narave.

(1) Upniki in stečajni upravitelj lahko izpodbijajo vsako pravdno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka (v obravnavanem sporu: pred dnem 5.10.2000), če ima to dejanje za posledico oškodovanje stečajnih upnikov ali pa naklanjanje ugodnosti upnikom ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje (prvi odstavek 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)), pri čemer se med drugim domneva, da je druga stranka to vedela, če je prejela izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen (1. točka četrtega odstavka 125. člena ZPPSL).

(2) Vendar pa način plačila, ki ni običajen, ni predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja (v obravnavanem sporu: asignacije z dne 24.5.2000), ampak samo domneve obstoja subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi z dne 28.5.1998, opr. št. III Ips 48/98). Izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen, je namreč relevantna samo za ugotovitev obstoja domneve, da je upnik (v obravnavanem sporu: tožena stranka), v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, vedel oziroma moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi z dne 7.5.1998, opr. št. III Ips 42/98).

(3) Ker je tožena stranka dokazala, da je bila izpolnitev z asignacijo v skladu dogovorom z dne 3.2.1999, torej običajna, s čimer je izpodbila predpostavko domneve oziroma domnevno bazo iz 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, je bilo na strani tožeče stranke breme, da dokaže, da je tožena stranka vedela za njeno (to je dolžničino) slabo ekonomsko-finančno stanje (prvi odstavek 125. člena ZPPSL). Temu pa je tožeča stranka glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo sodišče druge stopnje (in ki glede na tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso predmet revizijskega preizkusa), zadostila.

Tožena stranka je v reviziji navedla pomislek glede uporabe potrdila o izkazu blokade računa tožeče stranke v letu 2000 (priloge A18) kot dokaza.

(4) Ta pomislek se vsebinsko nanaša na relativno bistveno postopkovno kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje (po 286. členu ZPP). Vendar pa tožena stranka te kršitve s pritožbo ni uveljavljala (nasprotovala je le dokazni vrednosti navedenega potrdila). Zato pomislek v revizijskem postopku ne more biti upošteven kot morebitna bistvena kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Tožena stranka je v reviziji ponovila pritožbene navedbe, da je asignacijska pogodba z dne 24.5.2000 predstavljala le realizacijo dogovora z dne 3.2.1999 in pogodbe z dne 28.7.1999, zaradi česar se ne bi smela obravnavati posebej, kot ločeno plačilo.

(5) V stečajnem zakonu ni določena vsebina pravnega dejanja, ki se lahko izpodbija. Nedvomno so to pravni posli. Tako je lahko izpodbojen pravni posel; celo več pravnih poslov, če skupno oblikujejo neko dejanje; samo določeno dejanje iz nekega pravnega posla (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi z dne 23.12.1999, opr. št. III Ips 144/99). Zato ni videti pravno utemeljene ovire za izpodbijanje asignacije z dne 24.5.2000.

(6) Sicer pa je izpodbojno le tisto dejanje, ki ima pravne posledice; tisto, ki se negativno odraža na dolžnikovo premoženje. Takšno dejanje je bila asignacija z dne 24.5.2000 (priloga A4), ne pa morda dogovor z dne 3.2.1999 niti pogodba z dne 28.7.1999, ki sta bila le podlaga za negotovinsko plačevanje z asignacijami, na podlagi mesečnih situacij, nista pa imela konkretnih materialnopravnih posledic za premoženje tožeče stranke (stečajne dolžnice).

Končno je tožena stranka v reviziji navedla, da zaradi izpodbijane asignacije stečajna masa tožeče stranke ni bila prikrajšana.

Asignacija naj bi bila namreč plačilo za prej prejeto nasprotno izpolnitev.

(7) Navedena trditev se nanaša na dejansko stanje, ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje (v zadnjem odstavku obrazložitve na 5. strani in v prvem odstavku obrazložitve na 6. strani njegove sodbe) in preizkušeno s strani sodišča druge stopnje. Zato (glede na tretji odstavek 370. člena ZPP) ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

(8) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker ni bil podan razlog, zaradi katerega je bila vložena, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(9) Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena (in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena) ZPP sama krije stroške njene vložitve (2. točka izreka).

(10) Istočasno, v skladu s prvim odstavkom 165. člena (in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena) ZPP, pa mora tožeči stranki povrniti 174.075,00 SIT stroškov revizijskega odgovora (z listovne št. 118), s pripadajočimi (zakonskimi zamudnimi) obrestmi (3. točka izreka).

Pri odmerjenih stroških gre za 123.750,00 SIT stroškov sestave revizijskega odgovora (po tarifni št. 21/3 Tarifnega dela Odvetniške tarife (OT)), za 24.750,00 SIT davka na dodano vrednost po stopnji 20 % od stroškov zastopanja (po drugem odstavku 2. člena Splošnega dela OT) in za 25.575,00 SIT stroškov sodnih taks, plačanih za revizijski odgovor (po tarifni št. 1/2 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST)).


Zveza:

ZPPSL člen 125, 125/1, 125/4-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTY2NA==