Sklep III Ips 99/2004

Jedro

Stranki sta se dogovorili, da neodplačani del poslovnega prostora postane predmet posojilne pogodbe, s čimer sta obveznost tožene stranke, da plača preostanek kupnine, nadomestili z obveznostjo, da vrne posojilo. Obveznost tožene stranke plačati kupnino je namreč ugasnila, nastala pa je njena obveznost vrniti posojilo.

Prenovljena je bila le obveznost tožene stranke, da plača preostanek kupnine, ne pa tudi obveznost tožeče stranke, da izroči (prenese)

proizvodno poslovni objekt. Šlo je le za prenovitev obveznosti ene stranke (enojno prenovitev), ne pa za prenovitev (glavnih) obveznosti obeh strank (dvojno prenovitev).

Od prenovitve obveznosti tožene stranke sta namreč obstajali dve obveznosti pravdnih strank. Tožeča stranka bi morala na podlagi pogodbe na toženo stranko prenesti proizvodno poslovni objekt. Toženi stranki pa ni bilo več treba plačati kupnine, ampak mora tožeči stranki vrniti posojilo, ker je s prenovitvijo nastala ta njena nova obveznost. Tako obveznost tožeče stranke, da prenese proizvodno poslovni objekt, ni prenehala in kot vzajemna še nadalje obstaja (nasproti terjatvi na izročitev predmeta pogodbe).

V dvostransko obveznih pogodbah sta pogodbeni stranki hkrati tudi dolžnika. Če so izpolnitve obveznosti pri tem med seboj odvisne, gre za vzajemno razmerje. Zanj pa je značilno, da je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke. Posledica vzajennosti je, da ena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če je ne izpolni nasprotna stranka.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 63,415.672,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 40,986.174,11 SIT od 9.6.1998 do plačila in od 22,429.498,60 SIT od 22.5.2001 do plačila (2. točka izreka) ter ji povrne 556.800,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 do plačila in 1,046.967,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2001 do plačila (4. točka izreka).

Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v navedenem delu potrdilo, pri čemer je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 667.250,00 SIT stroškov pritožbenega odgovora.

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške. Tožena stranka je revizijo še dopolnila v zakonskem roku.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev neutemeljene revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

Revizija je utemeljena.

(1) Povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč:

Pravna prednica tožeče stranke in tožena stranka sta dne 16.10.1989 sklenili pogodbo (priloga A10) o prenosu in ovrednotenju proizvodnega programa na TDR ter ovrednotenju proizvodno poslovnega objekta (II. poglavje), pogojih kreditiranja (III. poglavje) in prenosu proizvodno poslovnega objekta na Institut (IV. poglavje).

V 3. členu navedene pogodbe (ki je bil spremenjen z aneksom z dne 17.6.1991 (priloga A11)) sta se dogovorili, da pravna prednica tožeče stranke toženi stranki za neodplačani del poslovnih prostorov v vrednosti 5.445,500.000 din odobri dolgoročni kredit z rokom vračila 10 let v 20 enakih polletnih obrokih v znesku 272,275.000 din in z rokom zapadlosti prvega obroka v plačilo dne 1.7.1991, s tem da se do zapadlosti posameznega obroka v plačilo poravnajo tudi revalorizacijske obresti od 1.7.1989 do zapadlosti posameznega obroka, vse do poravnave celotnega posojila.

(2) Povzetek nosilnih razlogov sodb nižjih sodišč:

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da iz vsebine 3. člena pogodbe izhaja, da je pravna prednica tožeče stranke toženi stranki odobrila namensko posojilo (557. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Pri tem naj bi iz njegovega zapisa izhajalo, da je pravna prednica tožeče stranke denarna sredstva že dala in da je s pogodbo le določila pogoje kreditiranja.

Sodišče druge stopnje pa je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, napravilo drugačen pravni sklep.

Zaključilo je, da sta stranki v 3. členu pogodbe izrazili voljo, da prejšnja obveznost preneha, da se nadomestili z novo, sicer tudi denarno obveznostjo, vendar z drugačno pravno podlago. Šlo naj bi za prenovitev (novacijo) po prvem odstavku 348. člena ZOR.

(3) Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom drugostopenjskega sodišča, da sta se stranki dogovorili, da neodplačani del poslovnega prostora postane predmet posojilne pogodbe, s čimer sta obveznost tožene stranke, da plača preostanek kupnine, nadomestili z obveznostjo, da vrne posojilo. Obveznost tožene stranke plačati kupnino je namreč ugasnila, nastala pa je njena obveznost vrniti posojilo.

(4) Vendar pa je pri tem šlo le za prenovitev obveznosti tožene stranke, ne pa tudi tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je namreč na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaključilo, da je bila prenovljena le obveznost tožene stranke, da plača preostanek kupnine, ne pa tudi obveznost tožeče stranke, da izroči (prenese) proizvodno poslovni objekt. Šlo je le za prenovitev obveznosti ene stranke (enojno prenovitev), ne pa za prenovitev (glavnih) obveznosti obeh strank (dvojno prenovitev). Glej "Gospodarske pogodbe - prva knjiga", Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 113-114, 10.1.1.

(5) Medtem ko je bila obveznost tožene stranke, da plača kupnino, prenovljena (nadomeščena z obveznostjo vračila posojila), pa to ne velja za obveznost tožeče stranke, da izroči (prenese) proizvodno poslovni objekt. Od prenovitve obveznosti tožene stranke sta namreč obstajali dve obveznosti pravdnih strank. Tožeča stranka bi morala na podlagi obravnavane pogodbe na toženo stranko prenesti proizvodno poslovni objekt. Toženi stranki pa ni bilo več treba plačati kupnine, ampak mora tožeči stranki vrniti posojilo, ker je s prenovitvijo nastala ta njena nova obveznost (primerjaj razloge sklepa naslovnega sodišča, opr. št. III Ips 82/2002 z dne 6.11.2003). Tako obveznost tožeče stranke, da prenese proizvodno poslovni objekt, ni prenehala in kot vzajemna še nadalje obstaja (nasproti terjatvi na izročitev predmeta pogodbe z dne 16.10.1989).

(6) V dvostransko obveznih pogodbah (kakršna je tudi obravnavana pogodba) sta pogodbeni stranki hkrati tudi dolžnika. Če so izpolnitve obveznosti pri tem med seboj odvisne, gre za vzajemno razmerje. Zanj pa je značilno, da je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke. Posledica vzajemnosti je, da ena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če je ne izpolni nasprotna stranka (prvi odstavek 122. člena ZOR).

(7) Zato revizijsko sodišče ne soglaša z zaključkom drugostopenjskega sodišča, da obveznost tožeče stranke glede prenosa proizvodno poslovnega objekta na Institut (iz IV. poglavja pogodbe) ni vzajemna z obveznostjo tožene stranke glede vrnitve posojila (iz III. poglavja pogodbe). To pa posledično pomeni, da je pritožba tožene stranke ostala neizčrpana glede ugovora neizpolnitve obveznosti, ki ga je smiselno uveljavljala tožena stranka (pritožnica). Sodišče druge stopnje je namreč trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti oziroma da ni prenesla proizvodno poslovnega objekta, zmotno štelo za neodločilne.

(8) Ker drugostopenjsko sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje, ni izčrpalo pritožbe, je revizijsko sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. točka izreka).

(9) Glede na razveljavitev drugostopenjske sodbe, pa je ob uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 180/2000
• VSK sodba Cp 384/99
• VSL sklep Cpg 744/94