Sodba G 12/2003

Jedro

Štiriletne izkušnje pri vodenju zavarovalnice ali primerljivega podjetja so bile predpisane samo kot (izpodbojna) domneva za obstoj pogoja, da je mogoče izdati dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalne delniške družbe osebi, ki je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice.

Če je zahteva za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalne delniške družbe zavrnjena zato, ker je Agencija za zavarovalni nadzor ugotovila, da kandidat nima ustreznih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnice, mora biti v obrazložitvi navedeno, katera so taka teoretična in praktična znanja in katerih od njih kandidat nima.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba tožene stranke št... z dne 24.4.2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Agencija za zavarovalni nadzor (v tej zadevi tožena stranka) je z odločbo zavrnila S.B. (v tej zadevi tožeča stranka) zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v zavarovalniški delniški družbi.

Tožeča stranka navedeno odločbo izpodbija s tožbo. Navedla je, da uveljavlja izpodbojna razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 25. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 281. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar, Uradni list RS št. 13/2000, 31/2000 in 11/2002). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji izda zahtevano dovoljenje, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru prerekala vse navedbe tožeče stranke in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 25. člena ZZavar je za člana uprave zavarovalne delniške družbe lahko imenovana le oseba, ki pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje take funkcije (v nadaljevanju: dovoljenje). V času, ko je tekel postopek, v katerem je tožeča stranka zahtevala izdajo dovoljenja, so bili v 24. členu ZZavar predpisani naslednji pogoji za člana uprave zavarovalne delniške družbe: Član uprave zavarovalne delniške družbe je lahko oseba, ki je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice (1. točka prvega odstavka 24. člena ZZavar) in ki ni bila pravnomočno nepogojno obsojena na kazen zapora več kot treh mesecev, ki še ni izbrisana (2. točka prvega odstavka 24. člena ZZavar). V določbi drugega odstavka 24. člena ZZavar pa je bilo predpisano, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje zavarovalnih poslov; štelo se je, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov. V noveli ZZavar-B (Uradni list RS št. 50/2004) so ti pogoji predpisani drugače, kar pa za odločanje v tej zadevi ni pomembno, ker je v prehodni določbi 161. člena ZZavar-B jasno predpisano, da se vsi postopki za pridobitev dovoljenj in soglasij, ki so bili začeti pred uveljavitvijo te novele, dokončajo po določbah, ki so veljale pred njeno uveljavitvijo (tak je tudi ta postopek).

Med strankama je očitno sporno že razumevanje razlogov, iz katerih je tožena stranka tožeči stranki zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja. Iz navedb tožeče stranke v tožbi namreč izhaja, da razume obrazložitev izpodbijane odločbe tako, da je tožena stranka zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja zato, ker je na podlagi opravljene predstavitve vodenja poslov zavarovalnice (tretji odstavek 25. člena ZZavar) ugotovila, da tožeča stranka ni izkazala znanja, potrebnega za vodenje zavarovalnice. Tožeča stranka je zato v tožbi obširno navedla svoje razloge, zaradi katerih meni, da je obrazložitev odločbe o tem vprašanju pomanjkljiva in da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo pa sledi, da je zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja izključno zato, ker tožeča stranka nima štiriletnih izkušenj pri vodenju poslov zavarovalnice ali primerljivega podjetja, kar naj bi bil minimalni pogoj za izdajo dovoljenja (glej zlasti navedbe v 2. odstavku na tretji strani in predzadnjem odstavku na zadnji strani odgovora na tožbo). Ob navedbah, da je tožena stranka samo podrejeno ugotovila, da tožeča stranka tudi sicer ni izkazala znanja in izkušenj iz poslovanja celotne zavarovalnice, je namreč jasno povedala, da "odločba ne temelji na znanju in izkušnjah tožeče stranke, predstavljenih na predstavitvi vodenja poslov, temveč na ugotovljenem dejstvu (katerega je tožena stranka ugotovila na podlagi listin in predstavitve vodenja poslov), da tožeča stranka ne izpolnjuje minimalnih ustreznih štiriletnih delovnih izkušenj"

(predzadnji odstavek na zadnji strani odgovora na tožbo).

Vsebinska obrazložitev izpodbijane odločbe je podana v zadnjih treh odstavkih na njeni 2. strani. Iz te obrazložitve ni mogoče jasno ugotoviti, kaj je bil razlog za zavrnitev zahteve tožeče stranke za izdajo dovoljenja. Da je obrazložitev v tem pogledu zelo skopa in nejasna, kaže tudi okoliščina, da tožeča in tožena stranka vsaka popolnoma drugače razume razloge za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja. S tem, da so razlogi za izdajo odločbe tako nejasni, je storjena kršitev iz 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 266. člena in tretjim odstavkom 279. člena ZZavar. Zato Vrhovno sodišče zakonitosti tako nejasne odločbe ni moglo preizkusiti in jo je na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS odpravilo in po drugem odstavku 60. člena ZUS vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Med strankama ni sporno, da tožeča stranka v času odločanja o njeni zahtevi za izdajo dovoljenja ni imela štiriletnih izkušenj pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma drugega primerljivega podjetja (in da ni bila kaznovana za kakšno kaznivo dejanje). Sporna pa je razlaga določbe drugega odstavka v povezavi s 1. točko prvega odstavka 24. člena ZZavar. Razlaga tožene stranke, da so štiriletne izkušnje pri vodenju poslov minimalni pogoj, da je oseba lahko član uprave zavarovalne delniške družbe, je po stališču Vrhovnega sodišča zmotna. Pogoj, da je oseba lahko postala član uprave, je bil določen v 1. točki prvega odstavka 24. člena ZZavar: ustrezna strokovna usposobljenost ter posedovanje lastnosti in izkušenj, potrebnih za vodenje poslov zavarovalnice. V drugem odstavku 24. člena ZZavar je bilo natančneje predpisano, kdaj je pogoj iz 1. točke 1. odstavka navedenega člena izpolnjen: če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje zavarovalnih poslov. Šele nazadnje je bila predpisana domneva, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka izpolnjen, če ima oseba najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice ali primerljivega podjetja. To načeloma pomeni, da pri osebi, ki ima najmanj štiriletne delovne izkušnje, ni treba še na druge načine ugotavljati, ali izpolnjuje pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZZavar. To še ne pomeni, da tožena stranka tega ne bi smela storiti. Domneva iz drugega stavka drugega odstavka 24. člena ZZavar je namreč izpodbojna (tako je Vrhovno sodišče že odločilo v podobnih primerih po 85. členu Zakona o trgu vrednostnih papirjev - sodbi G 23/2003 in G 3/2004). Kadar pa dejstvo štiriletnih delovnih izkušenj, ki je podlaga za obstoj domneve, ne obstaja, mora tožena stranka na drug način ugotavljati obstoj pogoja iz 1. točke prvega odstavka 24. člena (v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 24. člena) ZZavar. O svojih ugotovitvah, da kandidat nima dovolj teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje poslov zavarovalnice, mora imeti odločba, s katero zavrne njegovo zahtevo za izdajo dovoljenja, konkretne razloge. Tožena stranka mora vedeti, katera so tista teoretična in praktična znanja, ki jih mora imeti kandidat; če ugotovi, da nekaterih takih znanj nima, mora to obrazložiti. V nasprotnem primeru namreč kandidat v postopku sodnega varstva sploh ne more konkretno izpodbijati odločbe, s katero je njegova zahteva za izdajo dovoljenja zavrnjena. Vse to bo morala tožena stranka upoštevati v ponovnem postopku obravnavanja zahteve tožeče stranke.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• sodba I U 872/2011
• UPRS Sodba I U 142/2017-19
• UPRS Sodba I U 854/2017-24