Sodba III Ips 119/2004

Jedro

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.

Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena.

Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.

Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval kot s tožbo. Postopek pred sodiščem prve stopnje se namreč začne s tožbo (179. člen ZPP).

Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, s tem da je bil po uvelajvitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena.

Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).

Tožena stranka kot nosilka blagovne znamke je imela (izključno)

pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL). Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev.

ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. V drugem odstavku 34. člena je le primeroma našteval sedem možnih pojavnosti uporabe blagovne znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe blagovne znamke treba izhajati iz njene osnovne funkcije, ki je v označevanju blaga nosilke blagovne znamke zaradi njegovega razlikovanja od blaga iste ali podobne vrste (prvi odstavek 17. člena in prvi odstavek 34. člena ZIL), ne pa iz njene uporabe po drugem odstavku 34. člena ZIL. Posledično je razveljavitveni razlog neuporaba znamke za označevanje blaga, ne pa neuporaba znamke po drugem odstavku 34. člena ZIL (prvi odstavek 90. člena ZIL). Zato morebitne ovire pri uporabi znamke za reklamiranje blaga iz razreda 34 mednarodne klasifikacije ne opravičujejo neuporabe znamke za zaznamovanje blaga. To velja tudi za Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI).

Sodišče druge stopnje lahko v okviru materialnopravnega preizkusa pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje samo (brez obravnave) zavzame stališče do trditev strank (do njihovih izjav o vsebinski, in to dejanski ali pravni podlagi za odločbo).

Revizijsko sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 38.700,00 SIT stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2005 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo "razveljavilo mednarodno registrirano znamko B. št... za blago v razredu 34 mednarodne klasifikacije (tobak in vžigalniki), ker je tožena stranka na območju Republike Slovenije brez upravičenega razloga ni uporabljala v prometu neprekinjeno v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožbe dne 21.2.1996" (1. točka izreka); toženi stranki pa je naložilo povrnitev 321.191,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe do plačila (2. točka izreka).

Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) pa je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom pritožbi tožene stranke delno ugodilo (1. točka izreka) ter oblikovalni del 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da "se mednarodna blagovna znamka B. št... razveljavi za blago v razredu 34 mednarodne klasifikacije (tobak in vžigalniki) na območju RS" (1.1. točka izreka), medtem ko je ugotovitveni del 1. točke izreka in 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1.2. točka izreka). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka izreka).

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje (s sklepom z dne 10.11.2003, opr. št. VII Pg 262/2003-48) zaradi umika tožbe v razveljavljenem (ugotovitvenem) delu postopek ustavilo (prvi odstavek izreka), medtem ko je glede pravdnih stroškov odločilo, da vsaka stranka krije svoje (drugi odstavek izreka). Sodišče druge stopnje pa je (s sklepom z dne 8.1.2004, opr. št. I Cpg 1339/2003) zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani stroškovni del sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka), s tem da tožeča stranka sama krije stroške pritožbe (drugi odstavek izreka).

Sicer pa je tožena stranka vložila revizijo proti 1.1 in 2. točki izreka sodbe in sklepa (vsebinsko proti sodbi) sodišča druge stopnje, in to iz vseh revizijskih razlogov. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje (oziroma tudi sodbe sodišča prve stopnje) z vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije (ki pa jih ni opredeljeno navedla) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe o odmeri stroškov do plačila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev njene revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe (o odmeri stroškov) do plačila.

Revizija ni utemeljena.

Uporaba materialnega prava:

Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93 (ZIL)) ali Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 in naslednji (ZIL-1))

(1) Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.

(2) Pravilnost nadaljevanja postopka razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe po določbah ZIL-1 smiselno izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 136. člena ZIL-1, saj se tudi postopek pridobitve pravic industrijske lastnine (torej tudi znamk), ki se je začel pred uveljavitvijo ZIL-1 (to je po določbah ZIL), praviloma nadaljuje po določbah ZIL-1.

(3) Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena.

(4) Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve z dne 21.2.1996 in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.

(5) Tožena stranka (revidentka) je v zvezi s tem uveljavljala, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo odločilo drugače kot s sklepom z dne 13.12.2002, opr. št. I Cpg 1142/2002, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje o razveljavitvi znamke B. št..., za izdelke iz razreda 34 mednarodne klasifikacije, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb ZIL-1, in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Vendar pa pri tem ne gre za upošteven revizijski razlog (iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

Datum vložitve zahteve oziroma tožbe

(6) Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL (dne 8.10.1996) odstopil pristojnemu sodišču, to je Okrožnemu sodišču v Ljubljani, pred katerim se je postopek nadaljeval kot s tožbo.

Postopek pred sodiščem prve stopnje se namreč začne s tožbo (179. člen ZPP).

(7) Datum vložitve zahteve za razveljavitev znamke tožene stranke oziroma tožbe (21.2.1996), ki glede na postavljeni zahtevek zamejuje obdobje neuporabe znamke, je kot tak del ugotovljenega stanja, ki ga ni mogoče izpodbijati z revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(8) Navedeno (glej 7. točko predmetne obrazložitve) velja tudi za obdobje neuporabe znamke, pa čeprav je bilo to v skladu s postavljenim zahtevkom šteto nazaj, od vložitve zahteve oziroma tožbe (dne 21.2.1996), namesto da bi bilo v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZIL šteto naprej, od vpisa znamke v register (dne 11.9.1987) oziroma od dneva njene zadnje resne in dejanske uporabe.

Pravni interes za tožbo

(9) Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, in sicer tako na ugotovitev neuporabe znamke kot na njeno razveljavitev, saj je ugotovitev neuporabe znamke pogoj za njeno razveljavitev.

(10) Sodbi naslovnega sodišča z dne 27.9.2001, opr. št. III Ips 99/2000 in opr. št. III Ips 121/2000, sicer obrazlagata pravni interes za ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 90. člena ZIL, vendar pa je po uveljavitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena.

(11) Glede na izkazan pravni interes za tožbo v tem sporu niso pravno pomembna revizijska izvajanja tožene stranke o tem, da je njena znamka sloveča oziroma znana, pa tudi del njene firme, zaradi česar naj bi tožeča stranka ne mogla doseči registracije svoje znamke.

Pravno pomembni pa tudi niso predloženi dokazi, s katerimi je revidentka dokazovala slovečnost svoje znamke.

(12) Tako (glej 9. točko predmetne obrazložitve) je navedeni sodbi razumelo tudi sodišče prve stopnje, očitno pa tudi sodišče druge stopnje, kot to izhaja iz konteksta njegove obrazložitve.

Sprememba tožbe (13) Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je z vlogo z dne 16.4.2002 (redna št. 14) in na naroku za glavno obravnavo dne 2.10.2002 tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).

Povzetek ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih (nosilnih)

razlogov sodb nižjih sodišč

(14) Tožena stranka je imetnica mednarodne znamke v besedi B., št..., ki je bila uradno registrirana dne 11.9.1987 (priloga A1), za blago v razredu 34 (Nicejske) mednarodne klasifikacije (tobak in vžigalniki). Vendar pa znamke za navedeno blago brez opravičenega razloga ni uporabljala več kot pet let pred vložitvijo tožbe (dne 21.2.1996). Zato je sodišče prve stopnje na zahtevo tožeče stranke (z dne 21.2.1996), ki je dne 3.3.1995 pri Uradu vložila prijavo za zaščito besedne znamke B., št..., za blago v razredu 34 mednarodne klasifikacije - tobak, proizvodi za kadilce, vžigalice (kasneje zoženo na tobak z nizko vsebnostjo nikotina in kondenzata), razveljavilo znamko tožene stranke za blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije - tobak in vžigalice, sodišče druge stopnje pa je razveljavitev ozemeljsko omejilo na območje Republike Slovenije (RS). Pri tem je pripomnilo, da se dokazi o uporabi sporne znamke na usnjenih etuijih in vžigalnikih, ki jih je predložila tožena stranka, nanašajo na leta 1998/99 in 2000/01 (in ne na sporno obdobje).

Predmet preizkusa

(15) Revizija se vloži proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker je torej predmet revizijskega preizkusa sodba sodišča druge stopnje, revizijsko sodišče ni odgovarjalo na navedbe revidentke, kolikor zadevajo sodbo sodišča prve stopnje.

Obseg preizkusa

(16) Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano (to je drugostopenjsko) sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

(17) Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče ni odgovarjalo na navedbe revidentke, s katerimi je izpodbijala dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, preizkusilo pa sodišče druge stopnje. Gre za ugotovitev (dokazno oceno) nižjih sodišč (na katero je revizijsko sodišče vezano), da tožena stranka ni dokazala (resne in dejanske) uporabe sporne znamke za označevanje blaga iz razreda 34 mednarodne klasifikacije na območju RS.

Materialno pravo

(18) Tožena stranka kot nosilka blagovne znamke je imela (izključno) pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL). Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev (kot to na primer izhaja tudi iz razlogov sodbe naslovnega sodišča z dne 11.11.1998, opr. št. III Ips 38/98).

(19) ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. V drugem odstavku 34. člena je le primeroma našteval sedem možnih pojavnosti uporabe blagovne znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe blagovne znamke treba izhajati iz njene osnovne funkcije, ki je v označevanju blaga nosilke blagovne znamke zaradi njegovega razlikovanja od blaga iste ali podobne vrste (prvi odstavek 17. člena in prvi odstavek 34. člena ZIL), ne pa iz njene uporabe po drugem odstavku 34. člena ZIL (kar je naslovno sodišče pojasnilo že v sodbah z dne 27.9.2001, opr. št. III Ips 99/2000 in opr. št. III Ips 121/2000). Posledično je razveljavitveni razlog neuporaba znamke za označevanje blaga, ne pa neuporaba znamke po drugem odstavku 34.

člena ZIL (prvi odstavek 90. člena ZIL). Zato morebitne ovire pri uporabi znamke za reklamiranje blaga iz razreda 34 mednarodne klasifikacije ne opravičujejo neuporabe znamke za zaznamovanje blaga. To velja tudi za Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI), ki je poleg tega začel veljati šele dne 1.11.1996 (pravilno:

18.11.1996), kar je po vložitvi zahteve za razveljavitev znamke tožene stranke oziroma po vložitvi tožbe (dne 21.2.1996).

Postopkovna pravila

(20) Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je tožena stranka "trdila le, da proizvaja in prodaja tudi vžigalnike in cigaretne etuije z označbo B. Ni pa navedla ničesar v zvezi s prodajo teh izdelkov na slovenskem tržišču" (zadnji odstavek obrazložitve na 3. strani izpodbijane sodbe in prvi odstavek obrazložitve na njeni 4. strani). Vendar pa s tem ni zagrešilo očitane bistvene postopkovne kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 347. člena ZPP, saj lahko sodišče druge stopnje v okviru materialnopravnega preizkusa pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje samo (brez obravnave) zavzame stališče do trditev strank (do njihovih izjav o vsebinski, in to dejanski ali pravni, podlagi za odločbo). Sicer pa revidentka zaključka sodišča druge stopnje ni izpodbijala kot pravno napačnega niti kot dejansko nepravilnega.

(21) Iz 1.1. točke izreka drugostopenjske odločbe (v zvezi s 1. točko izreka prvostopenjske sodbe) izhaja, da je bila mednarodna blagovna znamka tožene stranke razveljavljena za blago v razredu 34 mednarodne klasifikacije na območju RS, kar je v skladu s prvim in sedmim odstavkom 120. člena ZIL-1. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu (to je za območje RS) zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo nespremenjeni (oblikovalni) del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Iz 1.1. točke izreka drugostopenjske odločbe (v zvezi s 1. točko izreka prvostopenjske sodbe) torej izhaja, da je sodišče druge stopnje s spremembo oblikovalnega dela sodbe sodišča prve stopnje v preostalem delu (za območje drugih držav) ugodilo pritožbi tožene stranke (in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za območje ostalih držav zavrnilo). Zato ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odločilo o tistem delu zahtevka tožeče stranke, ki se je nanašal na ostale države.

Odločitev

(22) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Revizijsko sodišče se je namreč dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke (ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso pravno nepomembna), ni pa dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.

(23) Ker (glede na navedeno) niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(24) Posledično (v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) pa je tožeči stranki priznalo 38.700,00 SIT stroškov revizijskega odgovora s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Gre za stroške sestave odgovora na revizijo v znesku 27.500,00 SIT z 20% davkom na dodano vrednost v znesku 5.500,00 SIT in za stroške sodnih taks za odgovor na revizijo v znesku 5.700,00 SIT, ki so bili odmerjeni v skladu s Tarifo o pravnih storitvah (Uradni list RS, št. 92-4201/2003) in Zakonom o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 120/2003
• Sklep I Up 739/2007
• Sklep I Up 897/2003