Sodba III Ips 120/2003

Jedro

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel predhodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.

Ker se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.

Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval (in dokončal) kot s tožbo.

Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, s tem da je bil po uveljavitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena.

Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).

Tožena stranka kot nosilka blagovne znamke je imela (izključno)

pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL). Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev.

ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe storitvene znamke treba izhajati iz njene osnovne funkcije, da služi prepoznavnosti storitev nosilke znamke na trgu. Pri uporabi storitvene znamke v gospodarskem prometu gre namreč za opravljanje storitev pod znakom, ki je zavarovan z znamko, s tem da gre za izkoriščanje razlikovalnega in konkurenčnega učinka znamke pri označevanju in opravljanju registriranih storitev nosilke (imetnice) znamke.

Revizijsko sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke, ni pa dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 38.700,00 SIT stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2005 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo "razveljavilo mednarodno blagovno znamko B. št... za storitve v razredu 35, saj jo tožena stranka brez upravičenega razloga ne uporablja neprekinjeno več kot 5 let od datuma njenega pravnomočnega vpisa v register dne 20.7.1993 oziroma od dneva, ko je zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, za označevanje storitev iz razreda 35, za katere je znamka registrirana" (1. točka izreka prvostopenjske odločbe); toženi stranki pa je naložilo povrnitev 30.600,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2002 do plačila (3. točka izreka prvostopenjske odločbe).

Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) pa je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka prvostopenjske odločbe spremenilo tako, da "se mednarodna znamka B., št..., razveljavi za storitve v razredu 35 mednarodne klasifikacije za območje Slovenije" (prvi odstavek izreka), medtem ko je pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka prvostopenjske odločbe potrdilo (drugi odstavek izreka).

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrženjem tožbe, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje (oziroma tudi sodbe sodišča prve stopnje) z vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije (ki pa jih ni opredeljeno navedla) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe o odmeri stroškov do plačila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev njene revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe (o odmeri stroškov) do plačila.

Revizija ni utemeljena.

Uporaba materialnega prava:

Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93 (ZIL)) ali Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 in naslednji (ZIL-1))

(1) Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.

(2) Pravilnost nadaljevanja postopka razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe po določbah ZIL-1 smiselno izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 136. člena ZIL-1, saj se tudi postopek pridobitve pravic industrijske lastnine (torej tudi znamk), ki se je začel pred uveljavitvijo ZIL-1 (to je po določbah ZIL), praviloma nadaljuje po določbah ZIL-1.

(3) Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena.

(4) Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve z dne 22.7.1998 in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.

Preuranjenost tožbe

(5) Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL (dne 2.12.1998) odstopil pristojnemu sodišču, to je Okrožnemu sodišču v Ljubljani, pred katerim se je postopek nadaljeval kot s tožbo.

Postopek pred sodiščem prve stopnje se namreč začne s tožbo (179. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

(6) Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bila znamka tožene stranke v register vpisana dne 20.7.1993, pri čemer tega dejstva glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati, se pokaže, da zahteva oziroma tožba, ki je bila vložena dne 22.7.1998, ni bila preuranjena, saj je rok iz prvega odstavka 90. člena ZIL potekel dne 20.7.1998 (ne pa morda šele dne 20.7.1999).

Pravni interes za tožbo

(7) Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL (dne 2.12.1998) odstopil Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, in sicer tako na ugotovitev neuporabe znamke (v zvezi s tem glej tudi razloge sodb naslovnega sodišča z dne 27.9.2001, opr. št. III Ips 99/2000 in opr. št. III Ips 121/2000) kot na njeno razveljavitev, saj je po uveljavitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena (ugotovitev neuporabe znamke je namreč pogoj za njeno razveljavitev). Glej tudi 19. točko predmetne obrazložitve.

(8) Glede na izkazan pravni interes za tožbo v tem sporu niso pravno pomembna revizijska izvajanja tožene stranke (revidentke) o tem, da je njena znamka sloveča oziroma znana, pa tudi del njene firme, zaradi česar naj bi tožeča stranka ne mogla doseči registracije svoje znamke (glej tudi razloge predhodno omenjenih sodb naslovnega sodišča), niti s tem v zvezi predloženi dokazi.

Sprememba tožbe

(9) Tožeča stranka je od sodišča prvotno zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL). Po uveljavitvi ZIL-1 pa je (dne 9.5.2002) tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).

Povzetek ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih (nosilnih)

razlogov sodb nižjih sodišč

(10) Tožena stranka je imetnica mednarodne znamke v besedi B., št..., ki je bila uradno registrirana dne 20.7.1993, za blago in storitve v razredih 03, 09, 14, 18, 20, 24, 25, 27, 28, 34, 35 in 42 (Nicejske) mednarodne klasifikacije. Vendar pa znamke za storitve iz razreda 35 mednarodne klasifikacije brez opravičenega razloga ni uporabljala več kot 5 let od dneva njenega vpisa v register (to je do dne 20.7.1998). Zato je sodišče prve stopnje na zahtevo tožeče stranke (z dne 22.7.1998), ki je dne 27.1.1997 pri Uradu vložila prijavo za zaščito besedno slikovnega znaka B., št..., za storitve v razredu 35 mednarodne klasifikacije - oglasno dejavnost, vodenje komercialnih poslov in poslovno administracijo, znamko tožene stranke razveljavilo za storitve v razredu 35 mednarodne klasifikacije, sodišče druge stopnje pa je razveljavitev ozemeljsko omejilo na območje Slovenije. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč šteli, da aktivnosti tožene stranke (reklamni katalogi, članki v revijah, oglaševanje in sponzoriranje mednarodnih športnih in kulturnih dogodkov, tudi 'pomoč K. v obliki svetovanja, trženja njenih izdelkov in stikov z javnostjo') niso bile usmerjene k ustvarjanju razpoznavnosti opravljanja storitev tožene stranke pod njeno storitveno znamko, ampak reklamiranju, trženju lastne blagovne znamke, pri čemer je sodišče druge stopnje dodalo, da tožena stranka niti ni zatrjevala opravljanja storitev samih iz razreda 35 mednarodne klasifikacije pod znamko B.

Predmet preizkusa

(11) Revizija se vloži proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker je torej predmet revizijskega preizkusa sodba sodišča druge stopnje, revizijsko sodišče ni odgovarjalo na navedbe revidentke, kolikor zadevajo sodbo sodišča prve stopnje.

Obseg preizkusa

(12) Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano (to je drugostopenjsko) sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

(13) Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče ni odgovarjalo na navedbe revidentke, s katerimi je izpodbijala dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, preizkusilo pa sodišče druge stopnje. Gre za ugotovitev (dokazno oceno) nižjih sodišč (na katero je revizijsko sodišče vezano), da tožena stranka ni dokazala, da je sporno znamko uporabljala kot znamko za storitve iz razreda 35 mednarodne klasifikacije.

Materialno pravo

(14) V obdobju, v katerem je bila ugotovljena neuporaba znamke tožene stranka (20.7.1993 - 20.7.1998), je veljal ZIL, ki je razlikoval med blagovno in storitveno znamko (četrti odstavek njegovega 2. člena). Prva je bila namenjena označevanju blaga, druga pa storitev (z znakom, zavarovanim z znamko).

(15) Tožena stranka je bila nosilka znamke za storitve iz razreda 35 mednarodne klasifikacije, in sicer za storitve oglasnih dejavnosti, vodenja komercialnih poslov, poslovne administracije in svetovanja pri prodaji (prilogi A1 in A5). Kot nosilka storitvene znamke je imela (izključno) pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih storitev (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL).

Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev (kot to na primer izhaja tudi iz razlogov sodbe naslovnega sodišča z dne 11.11.1998, opr. št. III Ips 38/98).

(16) ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. V drugem odstavku 34. člena je le primeroma našteval sedem možnih pojavnosti uporabe blagovne znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe storitvene znamke (sporna je namreč uporaba storitvene, ne pa blagovne znamke tožene stranke) treba izhajati iz njene osnovne funkcije, da služi prepoznavnosti storitev nosilke znamke na trgu. Pri uporabi storitvene znamke v gospodarskem prometu gre namreč za opravljanje storitev pod znakom, ki je zavarovan z znamko, s tem da gre za izkoriščanje razlikovalnega in konkurenčnega učinka znamke pri označevanju in opravljanju registriranih storitev nosilke (imetnice) znamke.

(17) Po določbah ZIL je bila prvenstvena funkcija storitvene znamke označevanje storitev zaradi njihovega razlikovanja od storitev iste ali podobne vrste (prvi odstavek 17. člena in prvi odstavek 34.

člena). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo sodišče druge stopnje, pa izhaja, da so bile aktivnosti tožene stranke usmerjene v reklamiranje njene blagovne znamke (drugi odstavek obrazložitve na 5. strani prvostopenjske sodbe) in ne v ustvarjanje razpoznavnosti opravljanja njenih oglaševalskih storitev (drugi odstavek obrazložitve na 3. strani drugostopenjske sodbe). Zato je pravilen materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da pri (centralno vodenem) oglaševanju in trženju blagovne znamke tožene stranke ni šlo za opravljanje storitev iz razreda 35 mednarodne klasifikacije pod njeno storitveno znamko. Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, namreč ni izkazala, da so bile njene aktivnosti razpoznavne kot opravljanje storitev pod njeno storitveno znamko. Glej tudi 21. točko predmetne obrazložitve.

Postopkovna pravila

(18) Iz prvega odstavka izreka drugostopenjske sodbe (v zvezi s 1. točko izreka prvostopenjske odločbe) izhaja, da je bila mednarodna znamka tožene stranke (ki je enaka za blago iz razredov 03, 09, 14, 18, 20, 24, 25, 27, 28, 34 in 42 mednarodne klasifikacije ter za storitve iz razreda 35 mednarodne klasifikacije) razveljavljena za storitve v razredu 35 mednarodne klasifikacije, kar je v skladu z (na naroku za glavno obravnavo z dne 9.5.2002) modificiranim tožbenim zahtevkom. Nadalje je razvidno, da je bila razveljavljena za območje Slovenije, kar je v skladu s prvim in sedmim odstavkom 120. člena ZIL-1. Torej izrek izpodbijane sodbe v tem delu ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti.

(19) Iz drugega odstavka izreka drugostopenjske sodbe (v zvezi s 1. točko izreka prvostopenjske odločbe) sicer izhaja, da je bila mednarodna znamka tožene stranke razveljavljena zaradi neuporabe "neprekinjeno več kot 5 let od datuma njenega pravnomočnega vpisa v register dne 20.7.1993", vendar gre v tem delu izreka za ugotovitev, ki niti ne sodi v izrek sodbe, ampak v njeno obrazložitev. Poleg tega pa je izpodbijano sodbo kljub takšnemu izreku mogoče preizkusiti, saj iz vsebine njene obrazložitve izhaja, da je sodišče druge stopnje sledilo razlogovanju sodišča prve stopnje, ki je sporno znamko razveljavilo, ker je tožena stranka za storitve iz razreda 35 mednarodne klasifikacije brez opravičenega razloga ni uporabljala neprekinjeno več kot 5 let od datuma njene registracije dne 20.7.1993.

(20) ZIL-1, po katerem je treba dokončati postopek po tožbi na razveljavitev znamke zaradi neuporabe (glej 1. in 3. točko predmetne obrazložitve), sicer v sedmem odstavku 120. člena določa, da lahko pristojno sodišče znamko razveljavi le za tiste storitve, za katere ugotovi, da znamka ni bila uporabljena (na območju Slovenije). Vendar pa je sodišče "ob manjkajočih trditvah o opravljanju storitev samih iz razreda 35 mednarodne klasifikacije pod znamko B. H. B." (drugi odstavek obrazložitve na 3. strani drugostopenjske sodbe) imelo podlago za razveljavitev znamke tožene stranke za vse storitve iz razreda 35 mednarodne klasifikacije, tako tudi za storitev svetovanja pri prodaji. Zato ni utemeljen očitek revidentke o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (to je o bistveni postopkovni kršitvi iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

(21) Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tožena stranka sploh ni zatrjevala "opravljanja storitev samih iz razreda 35 mednarodne klasifikacije pod znamko B." (drugi odstavek obrazložitve na 3.

strani izpodbijane sodbe). Vendar pa s tem ni zagrešilo očitane bistvene postopkovne kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 347. člena ZPP, saj ni samo (brez obravnave) ugotavljalo dejanskega stanja glede 'svetovanja pri prodaji', s katerim se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Sodišče druge stopnje je namreč v okviru materialnopravnega preizkusa pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje le zavzelo stališče do trditev tožene stranke (do njenih izjav o vsebinski, in to dejanski, podlagi za odločbo). Sicer pa revidentka zaključka sodišča druge stopnje ni izpodbijala kot pravno napačnega niti kot dejansko nepravilnega. Poleg tega pa očitek vsebinsko bolj kot na kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje meri na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen v zvezi z 213. členom ZPP), kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

Odločitev

(22) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Revizijsko sodišče se je namreč dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke (ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso pravno nepomembna), ni pa dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.

(23) Ker (glede na navedeno) niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(24) Poprej (v 23. točki predmetne obrazložitve) navedeno velja tudi za zahtevek revidentke na povračilo (nespecificiranih) revizijskih stroškov, s tem da revizija proti sklepu sodišča druge stopnje o stroških niti ni dovoljena, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), kar izhaja tudi iz pravnega mnenja, ki ga je ob vsebinsko enaki določbi tedaj veljavnega ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) naslovno sodišče sprejelo na občni seji dne 15.12.1998 (glej Pravna mnenja, št. II/98, str. 4).

(25) Posledično (v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) pa je tožeči stranki priznalo 38.700,00 SIT stroškov revizijskega odgovora s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Gre za stroške sestave odgovora na revizijo v znesku 27.500,00 SIT z 20% davkom na dodano vrednost v znesku 5.500,00 SIT in za stroške sodnih taks za odgovor na revizijo v znesku 5.700,00 SIT, ki so bili odmerjeni v skladu s Tarifo o pravnih storitvah (Uradni list RS, št. 92-4201/2003) in Zakonom o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 119/2004
• Sklep I Up 995/2001
• VDSS sklep Psp 216/99