Sklep Cpg 1/2004

Jedro

Nasprotna stranka do odločanja v ugovornem postopku ni uveljavljala, da tožbe in vabila na obravnavo ni prejela v slovenskem jeziku. Senatu okrožnega sodišča se zato s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom, opr. št. I Rg 98/99 z dne 30.3.2001 pravnomočni in izvršljivi razsodbi Mednarodnega razsodišča (arbitraže) Gospodarske zbornice Avstrije, opr. št. SCH - 4525 z dne 25.3.1998 priznalo pravno veljavnost in izvršljivost v Republiki Sloveniji. Ugovor nasprotnega udeleženca je isto sodišče zavrnilo s sklepom, opr. št. I Rg 39/2002-60 z dne 23.2.2004.

Navedeni sklep Okrožnega sodišča v Kranju izpodbija s pritožbo nasprotna stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da bi se zavrnilo priznanje tuje arbitražne odločbe.

Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki pa nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 7. točke 1. odstavka 106. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 - ZMZPP se priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe zavrne, če sodišče (med drugim) ugotovi, da stranka, zoper katero se zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ni bila pravilno obveščena o arbitražnem postopku, ali ji je bila zaradi kakšnega drugega vzroka onemogočeno, da uveljavlja svoje pravice v postopku. Vsebinsko (v bistvenem) enako določbo vsebuje točka I/a Sporazuma o medsebojnem priznanju in izvrševanju arbitražnih sodb in arbitražnih poravnav v trgovinskih zadevah z dne 18.3.1960, ki sta ga sklenili Avstrija in tedanja FLRJ. V ponovljenem postopku pred okrožnim sodiščem se je v skladu z razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča z dne 15.11.2001 kot odločilno (še sporno) vprašanje zastavljalo vprašanje, ali je v arbitražnem postopku nasprotna stranka prejela tožbo ali ne.

Okrožno sodišče je ugotovilo, da je nasprotna stranka prejela tožbo dne 20.3.1996. Svojo ugotovitev je tudi dovolj prepričljivo obrazložilo. Zaslišana priča D. P. je sicer izpovedal, da od Mednarodnega razsodišča Gospodarske zbornice Avstrije ni prejel tožbe, vendar sodišče temu ni sledilo, ker poštna povratnica (v spisu označena kot dokaz A5) izkazuje, da je bila tožba nasprotni stranki vročena dne 20.3.1996. Na povratnici je slovenska pošta potrdila avstrijski, da je pošiljko izročila nasprotni stranki. To pa je lahko storila na podlagi tega, ker je vodila dostavne oziroma izročilne listine, ki so se običajno vodile v obliki knjige, v skladu s tedaj veljavnim Samoupravnim sporazumom o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev (Uradni list SFRJ, št. 35/88 in naslednji).

Pritožnik ni zadovoljen z razlogovanjem okrožnega sodišča. Meni, da dejansko stanje v zvezi z vročitvijo sporne sodne pošiljke ni dovolj raziskano, saj bi bilo treba zaslišati uslužbenko oz. uslužbenca pošte, ki je reševal poizvednico. Okrožno sodišče je pojasnilo, zakaj ni izvedlo tega dokaza. Nasprotna stranka je sicer na naroku dne 28.1.2004 predlagala, da se T. K. (ta je reševal poizvednico) zasliši o tem, kako potekajo postopki reševanja poizvednic in na podlagi česa lahko pošta izda kopijo povratnice brez strankinega podpisa, da je prevzela pošiljko. Dokaz je bil zavrnjen, ker je postopek razviden iz zgoraj navedenega samoupravnega sporazuma, katerega vsebino je okrožno sodišče podrobno predstavilo. S takim razlogom za zavrnitev dokaznega predloga se strinja tudi Vrhovno sodišče.

Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da okrožno sodišče ni ugotavljalo, ali ni morda nekdanja SFRJ podala pridržek glede možnosti neposrednega vročanja po določbah Konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Nekdanja SFRJ ni bila podpisnica omenjene konvencije. Bila pa je podpisnica Haaške konvencije o civilnem postopku iz leta 1954 (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št.

6/1962). Po tej konvenciji je bilo možno tudi vročanje neposredno naslovnikom (strankam postopka) v posamezni državi (po določbah 6. člena konvencije), kot je pojasnilo že okrožno sodišče.

Nasprotna stranka do odločanja v ugovornem postopku ni uveljavljala, da tožbe in vabila na obravnavo ni prejela v slovenskem jeziku.

Senatu okrožnega sodišča se zato s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati (glej npr. sklep tega sodišča, opr. št. Cp 5/2002 z dne 13.6.2002).

Ker se je izkazalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (106. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku ter v zvezi s 366. in 353. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep Cpg 7/2014
• VSRS Sklep Cpg 5/2021
• VSRS Sklep Cpg 5/2019