Sklep III Ips 11/2004

Jedro

Z nakazilom upniku tožene stranke je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost do tožene stranke. Pravno vzeto je zato šlo za izpolnitev njej, zato je ona oseba v korist katere je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je ugotovilo, da nalog za izvršitev nakazila v tujino Nova LB d.d. Ljubljana za 293.374,50 DEM z dne 17.3.2000 in nalog za izvršitev nakazila v tujino Nova LB d.d. Ljubljana za 280.173,80 DEM z dne 21.3.2000 nimata pravnega učinka proti stečajni masi tožnika. Ugodilo je tudi zahtevku na vrnitev v stečajno maso zneska 59.542.586,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 do plačila in odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zgoraj navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

I. Relevantni del dejanskega stanja

Tožena stranka in pravni prednik tožeče stranke (v nadaljevanju: tožeča stranka) sta dne 20.12.1999 sklenila pogodbo o prevzemu dolga št. 99.03805 (priloga B24 spisa), s katero sta se pogodbeni stranki v bistvenem delu sporazumeli o naslednjem: v 1. členu sta se s sklicevanjem na določbe 446. in 453. člena ZOR ter določbo 36. člena ZDP (zakona o deviznem poslovanju) dogovorili "o prevzemu dolga oz. o prevzemu izpolnitve," pri čemer se je prevzemnik (tožeča stranka) zavezal, "da bo upniku sam izpolnil dolžnikov dolg z nakazilom" 573.548,30 DEM na (v pogodbi navedeno) tujo banko. Tožena stranka se je v 2. členu pogodbe zavezala plačati tožeči stranki 58.146.920,73 SIT. Določen je bil tudi tečaj, na podlagi katerega se je izračunal navedeni znesek (100 DEM za 10.128,00 SIT). Tožena stranka je nakazala tožeči stranki znesek 58.088.971,82 SIT ter provizijo v znesku 57.948,91 SIT, tožeča stranka pa izpeljala plačilo v tujino (preko Nove Ljubljanske banke) z dvema nakaziloma: enim dne 17.3.2000 v znesku 293.374,50 DEM (30.152.092,31 SIT) in drugim dne 21.3.2000 v znesku 280.173,80 DEM (28.826.774,09 SIT). Tožeča stranka je sicer v ponarejenem Swift potrdilu izkazovala, da je celotni znesek nakazala v tujino že dne 23.12.1999. Predlog za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko je bil vložen dne 15.6.2000, ta pa se je začel dne 18.9.2000.

II. Razlogi za ugoditev reviziji

1. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka Revident uveljavlja, da "drugostopenjsko sodišče ni navedlo prepričljivih razlogov, da bi šlo v konkretnem primeru za pogodbo o naročilu", v čemer vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj, kot nadaljuje, "v razlogih sodbe sploh ne utemeljuje izreka oz. obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe z vsebino listin."

Drugostopenjsko sodišče ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Mišljena je očitno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, čeprav revident tega izrecno ne pove. Ta nikoli ni podana že samo zato, ker obrazložitev sodbe ni (dovolj) prepričljiva, prav tako ne, če interpretacija listine (v tem primeru pogodbe) ne ustreza njeni vsebini. Podana bi bila lahko le tedaj, če bi sodišče v obrazložitvi sodbe prikazalo samo vsebino listine v nasprotju z njeno dejansko vsebino. Tega pa ni storilo.

2. Glede zmotne uporabe materialnega prava

2.1 Po določbi 1. odstavka 446. člena ZOR je pogodba o prevzemu dolga pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Ker v pogodbo z dne 20.12.1999, kot je pokazal dokazni postopek, upnik ni privolil, tudi ne v smislu 3. odstavka 446. člena ZOR, ne gre za pogodbo o prevzemu dolga. Na njeni podlagi zato tožeča stranka ni postala (novi) dolžnik namesto tožene stranke.

2.2 Same pogodbe o prevzemu dolga (izpolnitve) tožeča stranka ne izpodbija. Glede njene veljavnosti tudi sicer ni pomislekov. V bistvenem enake pogodbe je že presojala sodna praksa. V sodbi tega sodišča št. III Ips 51/95 z dne 24.4.1996 je bilo npr. zavzeto stališče, da je pogodba o prevzemu izpolnitve, s katero se prevzemnik zaveže dolžniku, da bo izpolnil njegov dolg v tuji valuti do upnika v tujini, dopustna.

2.3 Po določbi 5. odstavka 446. člena ZOR ima pogodba o prevzemu dolga, dokler upnik vanjo ne privoli, kakor tudi, če privolitev odkloni, učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve. Ta učinek je v nastanku zaveze prevzemnika, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost upniku, pri čemer ostane dolžnik še naprej v zavezi do upnika, ki lahko izpolnitev dolga terja le od njega, ne pa tudi od prevzemnika. Obstoječa obveznost ostane nespremenjena, le obstoječi odgovornosti dolžnika se pridruži nova odgovornost (prevzemnika) za njeno izpolnitev.

Pogodba o prevzemu izpolnitve ni samostojen tip pogodbe. Samostojen tip pogodbe ni že zato, ker ne opredeljuje nasprotne obveznosti (prestacije) druge stranke (ali vsaj t.i. animus donandi). Skoraj vsaka pogodba iz drugega dela ZOR, kjer so urejeni posamezni tipi pogodb, je lahko (tudi) pogodba o prevzem izpolnitve v smislu določbe 5. odstavka 446. člena ZOR. Namesto obveznosti plačila za prodano stvar ali opravljeno storitev je lahko npr. dogovorjen prevzem izpolnitve obveznosti, ki jo ima nasprotna stranka (ki je prodala stvar ali opravila storitev) do svojih upnikov.

2.4 Pravdni stranki sta pogodbo z dne 20.12.1999 poimenovali "Pogodba o prevzemu dolga". Za presojo pogodbenega razmerja ni pomembno, kako je pogodba poimenovana, pač pa je odločilno, kakšna je njena vsebina, še natančneje, kakšne obveznosti z njo prevzemata pogodbeni stranki. S pogodbo o prevzemu dolga sta se pogodbeni (pravdni) stranki dogovorili, da bo prevzemnik (tožeča stranka) izpolnil dolžnikov (toženčev) dolg njegovemu upniku, vendar to ni bistveni del sklenjenega pogodbenega razmerja.

Če ena stranka nakaže drugi določen znesek zato, da bi ga druga stranka nakazala tretji osebi, se je treba vprašati, v čem je razlog za tako pogodbeno ureditev, saj bi bilo vendarle enostavneje in ne nazadnje tudi hitreje, če bi prva stranka sama nakazala znesek neposredno tretji osebi, posebno še, ker denarno nakazilo izvrši pravzaprav banka in ne neposredno ta ali ona stranka. Vprašati se je torej treba, kakšno podlago (razlog) ima tak posel.

Tožeča stranka ni le (pre)nakazala prejeti znesek od tožene stranke tretji osebi (toženčevemu upniku), pač pa je namesto prejetih tolarskih sredstev nakazala v tujino znesek v DEM. Bistvo sklenjenega posla (razlog za njegovo sklenitev) je bil zato v tem, da tožeča stranka (v dogovorjenem času) zagotovi devizna sredstva po ugodnem menjalnem tečaju. Znesek 58.088.971,82 SIT, ki ga je tožena stranka nakazala tožeči stranki, je bil kupnina za 573.548,30 DEM. Sklenjeno pogodbeno razmerje se zato v bistvenih elementih ni razlikovalo od t.i. tranzitnih prodajnih razmerij, ko prodajalec predmet prodajne pogodbe (blago) izroči (dobavi) osebi, ki jo določi kupec. Zato tudi ni razloga, da bi se tako pogodbeno razmerje po stečajnem izpodbojnem pravu obravnavalo drugače kot druga prodajna razmerja.

2.5 Tožena stranka je v postopku pred nižjima sodiščema uveljavljala, da ni oseba, v korist katere je bilo v smislu določbe 2. odstavka 129. člena ZPPSL izpodbijano dejanje storjeno. To naj bi bil njen upnik (E. L.). S tem, ko je bil znesek 573.548,30 DEM nakazan toženčevemu upniku, je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost, ki jo je imela do toženca. Zato je pravno vzeto šlo za izpolnitev njemu, ki je zato oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Literatura zastopa sicer široko stališče glede vprašanja, kdo je nasprotnik izpodbijanja (glej Jože Juhart, Nasprotnik izpodbijanja, Pravnik 1967/1-3).

3. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugačne pravne kvalifikacije sporne pogodbe izpeljalo napačen zaključek, da znesek, ki ga je tožena stranka plačala tožeči, ni postal sestavni del premoženja tožeče stranke in je (samo) zaradi tega prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožnikovih preostalih navedb (predvsem, da ni vedel za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke in da ni bil z izpodbijanim pravnim dejanjem v ničemer privilegiran) ni presojalo. V tem pogledu je ostal ta del pritožbe "neizčrpan."

Ker se je po povedanem izkazalo, da je bilo v pritožbenem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (glede dejanskega stanja pritožba ni bila v celoti preizkušena), je revizijsko sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo toženčevo pritožbo preizkusiti tudi v še nepreizkušenem delu. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 823/2007
• VSL sodba I Cp 464/2015
• VSL sklep Cst 174/2011