Sodba III Ips 112/2003

Jedro

Sodišče, kateremu je pridržana izvedba dokazov, ni dolžno izvesti tistih dokazov, ki za odločitev v zadevi po njegovi razumni presoji in glede na njegovo pravno naziranje niso odločilnega pomena.

Odgovornost države temelji na načelih odgovornosti za drugega, to je na odgovornosti za škodo, ki jo njeni organi ali delavci povzročijo na delu ali v zvezi z delom. V konkretnem primeru naj bi odgovornost države temeljila na odgovornosti za škodo, ki naj bi jo tožeči stranki (z nezakonito blokado njenega žiro računa) povzročilo izvršilno sodišče. Gre za odgovornost po 172. členu takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo škode, povzročene ob splošnih pogojih odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, kar pomeni, da ni odškodninske odgovornosti, če ni izpolnjen le eden od naštetih pogojev.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožeča stranka sama krije revizijske stroške.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 40,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.1999 dalje (1. točka izreka) in ji obenem naložilo, da toženi stranki povrne 688.774,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2000 do plačila (2. točka izreka). Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) pa je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370.

člena ZPP). Predlagala je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglasila revizijske stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

(1) Tožeča stranka (revidentka) je očitala sodišču prve stopnje, da je bistveno prekršilo določbe ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič in dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. S tem je uveljavljala relativno bistveno postopkovno kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Revizija se namreč lahko vloži le zaradi relativne bistvene postopkovne kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

(2) Vendar pa je revidentka tudi uveljavljala, da je očitana postopkovna kršitev (v postopku pred sodiščem prve stopnje) postala kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje, a neutemeljeno, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je drugostopenjsko sodišče ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe o neizvedbi predlaganih dokazov (zaslišanja prič, strank, postavitve izvedenca finančne stroke). Sodišče, kateremu je pridržana izvedba dokazov, namreč ni dolžno izvesti tistih dokazov, ki za odločitev v zadevi po njegovi razumni presoji in glede na njegovo pravno naziranje niso odločilnega pomena.

(3) Revidentka je očitala sodišču prve stopnje, da bi dejansko stanje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke ugotovilo popolnoma drugače, če bi zaslišalo predlagane priče in določilo izvedenca finančne stroke. Vendar pa ta očitek vsebinsko pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče posamezne dejanske ugotovitve zatrjevati kot sporne oziroma nepopolne.

(4) Sicer pa revizijsko sodišče v zvezi z uveljavljano odškodninsko odgovornostjo države za zatrjevano nepravilno oziroma nezakonito delo Okrajnega sodišča v Ljubljani ugotavlja naslednje:

(4.1) Odgovornost države temelji na načelih odgovornosti za drugega, to je na odgovornosti za škodo, ki jo njeni organi ali delavci povzročijo na delu ali v zvezi z delom. V konkretnem primeru naj bi odgovornost države temeljila na odgovornosti za škodo, ki naj bi jo tožeči stranki (z nezakonito blokado njenega žiro računa) povzročilo izvršilno sodišče. Gre za odgovornost po 172. členu takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ne po 170. členu ZOR, na katerega se je sklicevala revidentka.

(4.2) Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo škode, povzročene ob splošnih pogojih odškodninskega delikta: (1) da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, (2) da je škoda sploh nastala, (3) da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter (4) da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno, kar pomeni, da ni odškodninske odgovornosti, če ni izpolnjen le eden od naštetih pogojev.

(4.3) Sodišče druge stopnje je zaključilo, da sodišče prve stopnje na podlagi skopih tožbenih navedb "ni moglo ugotavljati vzročne zveze med zatrjevano protipravnostjo ravnanja tožene stranke ..... in uveljavljano škodo" niti škode (kot "materialnopravnih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti"). Razlogi o teh dveh elementih odškodninske odgovornosti glede na nosilni razlog sodbe sodišča prve stopnje, da "ni bil izkazan element protipravnosti" (zaradi česar se sodišče "v upravičenost o višini škode in vzročno zvezo ni spuščalo"), sicer niso bili odločilni, vendar pa je sodba sodišča druge stopnje glede na razloge izpodbijanja (371. člen ZPP) vseeno materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je namreč na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo uveljavljanih postopkovnih kršitev.

(5) S tem je naslovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena.

(6) Ker je revizijsko sodišče ob preizkusu po 371. členu ZPP (ko revidentka na primer ni ugovarjala, da od drugostopenjskega sodišča ni dobila odgovora na pritožbene navedbe o protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča, kar bi pomenilo uveljavljanje absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani uveljavljani razlogi, je revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(7) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije revizijske stroške (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 519/2001
• Sodba in sklep III Ips 43/2010
• Sodba II Ips 231/2011