Sklep III Ips 109/2003

Jedro

Pogoj za nastop materialnopravnega pobotanja je obstoj medsebojnih obveznosti (pogoj vzajemnosti), s tem da se vzajemnost ne razume v smislu sinalagmatične povezanosti strank v obligacijskem razmerju, da bi obe stranki morali biti hkrati upnik in dolžnik iz istega izvora obveznosti. Obe stranki morata biti hkrati upnik in dolžnik, vendar lahko iz različnega izvora obveznosti. Bistveno je, da gre za vzajemen upniško-dolžniški odnos in da sta obe stranki dolžnika.

ZOR likvidnosti terjatve ni določal kot pogoja pobotanja. Pojem likvidnosti tudi nima povsem jasno določene vsebine. Vendar pa se je v slovenskem pravnem prostoru uveljavilo stališče prof. dr. Cigoja, ki je z izrazom nelikvidna terjatev razumel terjatev, ki je sporna ali še ni določena.

Izrek

1. Revizija glede tožbenega zahtevka na plačilo 10.492,38 ATS s pripadki se zavrže.

2. Reviziji glede preostalega tožbenega zahtevka se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je s sklepom z dne 24.3.1999, opr. št. VIII Pg 443/94-19, združilo za skupno obravnavanje spore pod opr. št. VIII Pg 443/94, VII Pg 16/96 in VII Pg 219/98. O vseh združenih sporih je nato izdalo skupno sodbo z dne 6.1.2000, opr. št. VIII Pg 443/94-40, s katero je ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku (1. - 8. točka izreka), s tem da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1,840.948,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2000 do plačila (9. točka izreka). Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) pa je s sodbo z dne 19.12.2002, opr. št. I Cpg 427/2000, kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi absolutnih in relativnih bistvenih postopkovnih kršitev ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.

Sicer pa je tožena stranka potem, ko je pridobila nov dokaz (Pogodbo o odstopu Republiki Hrvaški terjatev iz naslova deviznih depozitov, ki so jih državljani Republike Hrvaške prenesli z organizacijskih enot bank s sedežem izven Republike Hrvaške na Zagrebško banko d.d. Zagreb (original - priloga B26, prevod - priloga B27)), na podlagi katerega naj bi bila zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku, predlagala tudi obnovo postopka (10. točka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Vendar pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 30.9.2003, opr. št. VIII Pg 443/94-49, postopek obnove prekinilo do odločitve o reviziji tožene stranke (četrti odstavek 402. člena ZPP).

Revizija glede tožbenega zahtevka na plačilo 10.492,38 ATS s pripadki ni dovoljena.

(1) Sodišče prve stopnje je združilo za skupno obravnavanje tri spore (prvi odstavek 300. člena ZPP). Zato se glede pravice do revizije upošteva vrednost spornega predmeta v vsakem sporu posebej (41. člen ZPP).

(2) V (vodilnem) sporu pod opr. št. VIII Pg 443/94 je tožeča stranka zoper toženo stranko z isto tožbo uveljavljala štiri zahtevke, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zahtevke po štirih različnih pogodbah (pogodbi št. 125/90-FK o zagotovitvi deviznega kredita iz sredstev inozemskega finančnega kredita (priloga A2), garancijski pogodbi št. 4027 (priloga A38) v zvezi z garancijo št. III/3456, pogodbi št. 7025 o izdaji storitvene garancije tujini (priloga A45) in dodatku št. 112/REF-84 k pogodbi št. 1 o deviznem kreditu za refinanciranje (priloga A49), vseh v zvezi s pogodbo št. 266/90 o načinu zagotavljanja dinarskega kritja za izvršitev nalogov za plačilo v tujino (priloga A55)). Zato se glede pravice do revizije upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

(3) Če se tožbeni zahtevki nanašajo na plačilo denarja, se vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek. Če se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo zneska v tujem denarju (konkretno: na plačilo 10.492,38 ATS), pa se vzame kot vrednost spornega predmeta tolarska protivrednost, ki se izračuna po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe (v konkretnem primeru: dne 7.9.1994). S tem v zvezi glej na primer sklep naslovnega sodišča z dne 16.11.2004, opr. št. III Ips 32/2004.

(4) Ker tolarska protivrednost (119.228,23 SIT) po izračunu revizijskega sodišča ne presega revizijskega punctuma (iz 490. člena ZPP), je to sodišče revizijo glede tožbenega zahtevka na plačilo 10.492,38 ATS v skladu z s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo (1. točka izreka), ker tega v mejah svojih pristojnosti iz 374. člena ZPP ni storila že sodnica sodišča prve stopnje.

(5) Navedeno pa ne velja za revizijo glede tožbenega zahtevka na plačilo 2,439.938,55 SIT, ki sicer ne presega revizijskega punctuma (5,000.000,00 SIT), saj v sporu pod opr. št. VII Pg 16/96 zahtevek na plačilo stroškov provizije plačilnega prometa (v znesku 1,722.931,75 SIT) in obračunanih zamudnih obresti (v znesku 717.006,80 SIT) izvira iz istega naslova (neporavnanih obveznosti po pogodbi o deviznem kreditu oziroma vnovčene garancije) kot zahtevek na povrnitev založenih sredstev z obračunanimi zamudnimi obrestmi (v znesku 6,198.810,63 DEM), katerega tolarska protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe (546,168.723,01 SIT) po izračunu revizijskega sodišča presega revizijsko vrednost.

Revizija glede preostalega tožbenega zahtevka je utemeljena.

(6.1) Sodišče druge stopnje je (v petem odstavku obrazložitve na 2. strani sodbe) povzelo, da "je tožeča stranka s tožbo zahtevala od tožene stranke vračilo denarnih sredstev, ki jih je Ljubljanska banka d.d. Ljubljana izplačala pravnemu predniku tožene stranke na podlagi pogodb o deviznem kreditu, garancijskih pogodb in njihovih dodatkov ter pogodbe o načinu zagotavljanja kritja za izvršitev nalogov v tujino", ter da je tožena stranka ugovarjala, da "je terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi pobotanja z njeno terjatvijo, ki jo je pridobila v letu 1992 od Zagrebške banke d.d. Zagreb".

(6.2) Sicer pa je (v tretjem odstavku obrazložitve na 3. strani sodbe) pritrdilo razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožena stranka terjatve v višini 31,000.000,00 DEM, ki jo je uveljavljala v pobot, ni mogla pridobiti (kupiti) od Zagrebške banke d.d. Zagreb, ker so se terjatve iz naslova deviznih vlog občanov na računih Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb izpred 27.4.1991 spremenile v javni dolg Republike Hrvaške.

(6.3) Pri tem pa sodišče druge stopnje (niti sodišče prve stopnje) ni upoštevalo določbe drugega odstavka 1. člena Pogodbe o prodaji terjatev z dne 25.11.1992 (original - priloga B7, prevod - priloga B13), iz katere izhaja, da naj bi Zagrebška banka d.d. Zagreb s pogodbo pridobila pravico regresa (za odstopljene terjatve iz prvega odstavka 1. člena pogodbe) do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana za 31,000.000,00 DEM, niti določbe njenega 3. člena, iz katere izhaja, da naj bi tožena stranka kupljeno terjatev uporabila za kompenzacijo z Ljubljansko banko d.d. Ljubljana.

(6.4) V pravni teoriji velja pretežno, v sodni praksi pa domala vselej, da je ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe (kolikor ne gre za ugotavljanje dejanske volje pogodbenih strank), torej razlaga pogodbe, pravno vprašanje, na katerega mora sodišče odgovoriti po uradni dolžnosti. Vendar pri pogodbenem materialnem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno (s tem v zvezi glej sklep in sodbo naslovnega sodišča z dne 13.2.2003, opr. št. III Ips 86/2002).

(6.5) Ker se je tožena stranka že v pripravljalni vlogi (redna št. 18), predloženi na naroku za glavno obravnavo dne 3.3.1999, sklicevala na ugasnitev terjatve Ljubljanske banke d.d. Ljubljana zaradi pobota z njeno nasprotno terjatvijo za 31,000.000,00 DEM (glej predvsem IV. in V. točko te vloge), in ker je predložila pogodbo, na kateri je temeljila obstoj svoje nasprotne terjatve, je (pravočasno) zadostila zahtevam, ki jo prednjo postavljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. S tem pa je bila podana dejanska podlaga, da bi sodišči prve in druge stopnje lahko uporabili navedeno (pogodbeno) materialno pravo, česar pa nista storili, na kar je tožena stranka utemeljeno opozorila v reviziji.

(7) Zato je revizijsko sodišče reviziji v preostalem delu v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. točka izreka). Nižji sodišči namreč zaradi neuporabe pogodbenega prava, navedenega v 6.3. točki obrazložitve tega sklepa, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nista pravilno in popolno ugotovili dejanskega stanja.

(8.1) V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko vpogledalo tudi Pogodbo (z dne 31.10.1992) o odstopu Republiki Hrvaški terjatev iz naslova deviznih depozitov, ki so jih državljani Republike Hrvaške prenesli z organizacijskih enot bank s sedežem izven republike Hrvaške na Zagrebško banko d.d. Zagreb (original - priloga B26, prevod - priloga B27), na katero se je tožena stranka v reviziji sicer sklicevala (predvsem na določbo drugega odstavka njenega II. člena), vendar v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava s strani nižjih sodišč, ne pa v zvezi z bistveno postopkovno kršitvijo, zaradi katere se lahko vloži revizija (372. člen ZPP).

(8.2) Sodišče prve stopnje, kateremu je praviloma pridržana izvedba dokazov in njihova ocena, pa bo lahko izvedlo tudi druge dokaze, ki so po njegovi razumni presoji in glede na napotke revizijskega sodišča (iz 11.1. točke obrazložitve tega sklepa) odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi.

(9.1) Če bi se (v ponovljenem postopku) izkazalo, da je obstajala v pobot uveljavljana nasprotna terjatev tožene stranke, bi bilo v zvezi z izjavo tožene stranke o pobotu z dne 7.4.1993 (original - priloga B8, prevod - priloga B15) treba uporabiti določbi 337. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter ugotoviti, ali in kdaj so se stekli pogoji za pobot.

(9.2) Pobotanje je bilo v času njegovega uveljavljanja urejeno v materialnem pravu (v ZOR) in v procesnem pravu (v ZPP). Vendar pa iz navedb tožene stranke izhaja, da je uveljavljala obligacijskopravno (torej materialnopravno) pobotanje in ne procesnopravnega.

(9.3) Pogoj za nastop materialnopravnega pobotanja je obstoj medsebojnih obveznosti (pogoj vzajemnosti), s tem da se vzajemnost ne razume v smislu sinalagmatične povezanosti strank v obligacijskem razmerju, da bi obe stranki morali biti hkrati upnik in dolžnik iz istega izvora obveznosti. Obe stranki sta sicer hkrati upnik in dolžnik, vendar lahko iz različnega izvora obveznosti. Bistveno je, da gre za vzajemen upniško-dolžniški odnos in da sta obe stranki dolžnika.

(10.1) ZOR je v 336. členu določal, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki se glasi na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti, ki jo ima nasproti upniku, z enako terjatvijo upnika, ki jo ima ta nasproti njemu, če sta obe terjatvi zapadli. ZOR torej likvidnosti terjatve ni določal kot pogoja pobotanja (tega ne določa niti sedaj veljavni Obligacijski zakonik (OZ)).

(10.2) Pojem likvidnosti tudi nima povsem jasno določene vsebine. Vendar pa se je v slovenskem pravnem prostoru uveljavilo Cigojevo stališče, ki je z izrazom nelikvidna terjatev razumel terjatev, ki je sporna ali še ni določena (glej Stojan Cigoj: "Komentar obligacijskih razmerij", I-IV knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str.

1101).

(10.3) Za takšno (sporno) in s tem za nepobotljivo sta nasprotno terjatev tožene stranke šteli tudi sodišči prve in druge stopnje. Prvo je namreč štelo, da "tožena stranka ni imela resnične terjatve, ki bi jo lahko uveljavljala v pobot" (glej četrti odstavek obrazložitve na trinajsti strani njegove sodbe), medtem ko je drugo štelo, da "obstoj terjatve, ki naj bi jo Zagrebška banka prodala toženi stranki in ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot, ni izkazan" ter da "terjatev ni likvidna, saj je sporna" (glej tretji odstavek obrazložitve na 3. strani njegove sodbe).

(10.4) Vendar pa je takšno stališče glede na zakonske določbe o obligacijskopravnem pobotu nesprejemljivo. Sprejemljivo bi bilo morebiti lahko le v zvezi z (dodatno) ugotovitvijo sodišča druge stopnje (v zadnjem odstavku obrazložitve na 3. strani in v prvem odstavku obrazložitve na 4. strani svoje sodbe), da "je terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot na podlagi prodajne pogodbe, sporna, saj se nanaša na obveznosti iz razmerja do Narodne banke Jugoslavije oziroma na tiste terjatve na deviznih računih in knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva na podlagi 19. člena Ustavnega zakona" (za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I (UZITUL))).

(10.5) Zato bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo, tudi v zvezi z odgovorom tožene stranke na tožbo (redna št. 7), oceniti, ali je pri nasprotni terjatvi tožene stranke dejansko šlo za terjatev iz 15.d člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo ((ZSSuk) - s tem v zvezi primerjaj sklep naslovnega sodišča z dne 12.4.2000, opr. št. II Ips 395/99) oziroma kakšen pomen in učinek ima, če je morda ta terjatev obsežena s Sporazumom o vprašanjih nasledstva in drugih nasledstvenih vprašanjih (s tem v zvezi glej Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo (ZPSSJAN) ter navedeni sporazum (MSVN)).

(11.1) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena in dalo napotke za ponovno odločanje. Za pravilno odločitev v tej zadevi je namreč pravno pomembno: (1) ali je terjatev za 31,000.000,00 DEM postala javni dolg Republike Hrvaške ali pa je ostala terjatev Zagrebške banke d.d. Zagreb (2) ali je tožena stranka to terjatev pridobila (kupila) od Zagrebške banke d.d. Zagreb in (3) ali so bili podani pogoji za pobot, ki ga je tožena stranka dne 7.4.1993 izjavila Ljubljanski banki d.d. Ljubljana.

(11.2) Navedena pravotvorna dejstva segajo v čas pred uveljavitvijo Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 45-I/94 (UZITUL-A)), ko je Republika Slovenija ustanovila Novo Ljubljansko banko d.d. Ljubljana (NLB) in obenem Ljubljanski banki d.d. Ljubljana (LB) - banki, v katere obstoj država z ustavnim zakonom ni posegla, pač pa je njeno poslovanje in premoženje prenesla na NLB - pustila obveznost izplačila tistih deviz na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so jih imele fizične osebe pri podružnicah LB v drugih republikah nekdanje (skupne) zvezne države in za katere je bilo z nekdanjo zvezno zakonodajo določeno, da zanje jamči država, namreč SFRJ (tretja alineja drugega odstavka 22.b člena UZITUL-A).

(11.3) Da gre za pravotvorna dejstva izhaja iz tega, da je tožena stranka zanikala obstoj terjatve tožeče stranke. Terjatev LB, ki je morebiti ugasnila zaradi pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke (pred uveljavitvijo UZITUL-A), namreč ni mogla biti prenesena na NLB.

(11.4) Pri tem velja dodati, da iz vsebine navedb tožene stranke izhaja, da je svoj ugovor temeljila na tem, da so s prenehanjem glavnice (zaradi pobota) prenehale vse stranske terjatve, tako tudi sporne zamudne obresti. Tudi glede "spornih obresti za glavnico in za dogovorjene zneske provizije" je namreč uveljavljala ugovor ugasle pravice. Glej III. točko njenih pripravljalnih vlog z dne 3.3.1999 (redna št. 18) in z dne 30.9.1999 (redna št. 31).

(12) Ker je revizijsko sodišče delno razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je v skladu s četrtim odstavkom in v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških pridržalo za novo končno odločbo (3. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 125/2004
• Sklep II Ips 67/2005, enako tudi II Ips 55/2003
• VSL sodba III Cp 5291/2005