Sodba Cpg 2/2004

Jedro

Dejstvo, ali je banka (hranilno kreditna služba) v likvidaciji ali ne, ne vpliva na odločitev o začetku prisilne likvidacije. Banka Slovenije torej še vedno opravlja nadzor nad poslovanjem banke v redni likvidaciji. Čim ugotovi dejstva in okoliščine, zaradi katerih je možen izrek ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev, tak ukrep lahko tudi izreče. Posledica izrečenega ukrepa je odločba o začetku prisilne likvidacije. Res je, da je glede zaključka postopka rezultat pri obeh vrstah likvidacije enak, saj v obeh primerih banka preneha obstajati. Vendar pa mora nadzorovana banka v postopku likvidacije še naprej opravljati bančne oziroma druge finančne posle, ki so potrebni za izvedbo postopkov likvidacije, saj brez teh poslov likvidacija niti ni možna. Gre za poplačilo danih kreditov, za plačilni promet, ki je potreben za vračilo sredstev in poravnavo obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodni senat prve stopnje (178. člen ZBan) je združil postopke po tožbah v zadevah z opr. št. G 12/2002, G 18/2002 in G 19/2002 (41. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS). Predmet postopkov so odločbe, s katerimi je tožena stranka zavrnila ugovore tožeče stranke proti odredbam o odpravi kršitev, ki jih je ta ugotovila pri nadzoru nad njenim poslovanjem (odločba, št. 24.20-13.9/02 z dne 21.5.2002 o začetku postopka za pogojni odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih poslov, odločba št. 24.20-13.4/02 z dne 19.7.2002 o pogojnem odvzemu dovoljenja za opravljanje bančnih poslov in odločba št. 16/1 z dne 3.10.2002 o omejitvi opravljanja bančnih in drugih finančnih storitev v času trajanja redne likvidacije). Kasneje pa je tožeča stranka skupaj z Zadrugo ... z.b.o. - v stečaju in A.S. (kot direktorjem, kasneje pa likvidacijskim upraviteljem v postopku redne likvidacije) vložila še tožbo, s katero zahteva odpravo odločbe tožene stranke, št. 24.20-44.8/02 z dne 30.10.2002 o začetku prisilne likvidacije.

Po združitvi navedenih tožb v enotno obravnavanje je senat prve stopnje zavrnil predlog A.S., da se mu kot intervenientu podeli pravica do udeležbe v postopku, zavrgel pa je tožbi, s katerima tožeča stranka HKS S. v stečaju zahteva odpravo odločb št.

24.20-23.4/04 z dne 8.8.2001, št. 24.20-23.4/01 z dne 28.12.2001, št. 24.20-13.4/02 z dne 19.7.2002, št. 24.20-13.9/02 z dne 21.5.2002, št. 24.20-13.9/02 z dne 19.7.2002 in št. 16/1 z dne 3.10.2002, pri čemer je istočasno zavrgel tudi tožbo A.S., s katero zahteva odpravo odločbe št. 24.20-44.8/02 z dne 30.10.2002.

S sodbo pa je senat prve stopnje zavrnil tožbo, s katero tožnici HKS S. v stečaju in Zadruga ... - v stečaju zahtevata odpravo odločbe tožene stranke, št. 24.20-44.8/02 z dne 30.10.2002 (uvedba prisilne likvidacije).

Tožeča stranka HKS S. v stečaju je vložila pritožbo, pri čemer pa se je tako v naslovu, kot tudi v vsebini, omejila le na sodbo senata prve stopnje, s katero je ta zavrnil tožbo z zahtevkom na odpravo odločbe tožene stranke, št. 24.20-44.8/02 z dne 30.10.2002 (uvedba prisilne likvidacije). V takšnem okviru je ta tožeča stranka uveljavila pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in predlagala, naj senat druge stopnje "izpodbijano sodbo spremeni na podlagi določbe 188. člena ZBan" (torej v skladu s tožbenim predlogom na odpravo odločbe). Po uvedbi prostovoljne likvidacije banke naj bi ne bili podani pogoji za uvedbo njene prisilne likvidacije. Določbe ZBan ne omogočajo sklepanja, da tožena stranka po uvedbi redne likvidacije, ki jo je sprožila sama tožeča stranka, lahko uvede tudi prisilno likvidacijo (147. člen ZBan). Senat prve stopnje je uporabil nedovoljeno analogijo in svojo odločitev oprl na neobstoječ pravni temelj. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZBan se za likvidacijo banke uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), razen v obsegu, ko ZBan določa drugače. Navedena drugačna ureditev je predpisana v določbi 34. člena ZBan, po kateri lahko tožena stranka banki v likvidaciji izda posebno odločbo, s katero ji dovoli bančno poslovanje le v omejenem obsegu. V obravnavanem primeru tožeča stranka po uvedbi sklepa o redni likvidaciji ni želela in tudi v praksi ni več opravljala nobene bančne dejavnosti, zaradi česar ni pravne podlage za uporabo določbe 34. člena ZBan. Zato se je tožeča stranka tudi pritožila proti ukrepom nadzora tožene stranke, ki so bili osnova za izdajo odločbe o prisilni likvidaciji (opr. št. G 19/02 senata prve stopnje). Ugotovitev zakonitosti odločbe o omejitvi poslovanja tožeče stranke je ena od predpostavk za ugotavljanje zakonitosti sklepa o prisilni likvidaciji. Med postopkom redne likvidacije bi tožena stranka lahko predpisala posebne pogoje le tedaj, če bi tožeča stranka v likvidaciji še izvajala bančne posle. Ker temu ni tako, ni podlage za odstopanje od splošne ureditve problema likvidacije, predvidene v ZGD. Omenjeni zakon določa način in postopek likvidacije družbe, drugačen postopek pa je mogoč le na podlagi določb posebnega zakona - to pa v tem primeru ne prihaja v poštev. Tožena stranka je tudi sicer izbrala napačno pot za dosego svojega cilja, saj ji določbe ZBan omogočajo imenovanje izredne uprave, ki bi jo lahko uvedla nad poslovanjem tožeče stranke. Tožeča stranka je najprej sprejela sklep o prenehanju opravljanja bančnih dejavnosti v celoti, šele v tej posledici pa je sprejela sklep o začetku postopka redne likvidacije. Ekonomski cilj tožeče stranke je bil, da v postopku redne likvidacije poplača vse obveznosti, ter da s preostankom premoženja nadaljuje gospodarsko dejavnost v pravno organizacijski obliki redne gospodarske družbe. Takšen legitimen namen tožeče stranke pa je preprečila tožena stranka s sporno odločbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka pritožbeno izpodbija odločitev, vsebovano v točki 5 odločbe senata prve stopnje (zavrnitev tožbe na odpravo odločbe o uvedbi prisilne likvidacije z dne 30.10.2002) - kar je v skladu z določbo 79. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Zato se ni potrebno posebej opredeljevati do morebitne interpretacije sicer nejasnih pritožbenih namigovanj o odločitvi, vsebovani v točki 3 odločitve sodnega senata prve stopnje, ki se nanaša na pridruženi postopek v zadevi G 19/02; in sicer ne glede na to, da je odločba z dne 3.10.2002 (z odločbo z dne 19.7.2002) res ena od predpostavk za ugotavljanje zakonitosti sklepa o prisilni likvidaciji.

HKS S. v stečaju kot tožeča stranka tudi pritožbeno vztraja pri tem, da po uvedbi postopka prostovoljne likvidacije (dne 12.9.2002) ni bilo več pogojev za uvedbo njene prisilne likvidacije (30.10.2002), ki bi lahko temeljili na določbah ZBAN. Pri tem hranilno kreditno službo enači z gospodarsko družbo in se sklicuje (po pooblastilu iz 2. odstavka 32. člena ZBan) na predpise o načinu in postopku likvidacije po določbah ZGD. Ta pritožbena teza je poudarjena s trditvijo dejanske narave, da že ob uvedbi redne likvidacije tožeča stranka ni več izvajala bančnih poslov, zaradi česar "na podlagi 32. člena ZBan ni nobene podlage za odstopanje od splošne ureditve v ZGD". V navedenem obsegu je postavljena tudi pritožbena trditev, da naj bi bil "ekonomski cilj tožeče stranke, da v postopku redne likvidacije poplača vse obveznosti in da s preostankom nadaljuje gospodarsko dejavnost". Navedeni pritožbeni trditvi pa sta nejasni in se delno medsebojno izključujeta: po eni strani predpostavljata, da je dovoljenje za opravljanje bančnih poslov kljub redni likvidaciji še vedno obstojalo, po drugi strani pa se zatrjuje sprememba dejavnosti iz bančnih storitev v gospodarske posle (3. odstavek 32. člena ZBan). Zato velja prvostopna ugotovitev, da je tožeča stranka, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje bančnih storitev v prehodnem obdobju usklajevanja dejavnosti hranilno kreditnih služb z določbami ZBan (241. člen ZBan), to dovoljenje kljub postopku redne (prostovoljne) likvidacije še vedno imela (omejeno le z odločbo tožene stranke, izdano na podlagi 1. točke 2. odstavka 34. člena ZBan). Prav navedeno pravno odločilno dejstvo ima glavno težo pri odgovoru na vprašanje, ali je tožena stranka proti tožeči stranki lahko začela postopek prisilne likvidacije, čeprav je ta sama začela s postopkom redne likvidacije.

Vzroki za uvedbo postopka redne likvidacije in prisilne likvidacije banke (hranilno kreditne službe) po določbah ZBan se razlikujejo. Za redno likvidacijo se banka odloči, kadar iz različnih razlogov ne želi več poslovati (32. do 34. člen ZBan), postopek prisilne likvidacije pa steče v primeru, ko banka ne posluje v skladu s predpisi in ne spoštuje ukrepov Banke Slovenije (147. do 152. člen ZBan). Določbe ZGD je mogoče uporabiti pri redni likvidaciji banke le tedaj, če o načinu izvedbe in postopku redne likvidacije v ZBan ni drugače določeno. Vendar pa to še ne pomeni - kar vsebinsko zatrjuje pritožba - da naj bi tožeča stranka po uvedbi redne likvidacije postala gospodarska družba, za katero naj bi kot pravni vir za njeno poslovanje veljal ZGD. Kljub uvedbi redne likvidacije je namreč tožeča stranka še vedno ostala hranilno kreditna služba (v likvidaciji), za katere poslovanje - tudi v postopku redne likvidacije - veljajo določbe ZBan. Ne glede na to, da pritožbene trditve o tem, da naj bi se v postopku redne likvidacije tožeča stranka že preoblikovala v gospodarsko družbo, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS), je tožeča stranka po uvedbi redne likvidacije ohranila status hranilno kreditne službe, pri čemer pa je tožena stranka obdržala pristojnost nadzora z namenom, da se postopek izvede v skladu s predpisi in da so ustrezno poplačani vsi komitenti. Povsem nesprejemljivo je stališče tožeče stranke, ki sledi iz vsebine pritožbenih navedb, da lahko redno likvidacijo izpelje v celoti v skladu s svojimi nameni in zasledovanim ciljem. Če bi to obveljalo, bi po začetku redne likvidacije izostal vsak nadzor nad banko ali hranilno kreditno službo, kar pa bi ne bilo v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZBan in v skladu s sanacijskim in preventivnim delovanjem, ki je podeljeno toženi stranki.

Po povedanem je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da dejstvo, ali je banka (hranilno kreditna služba) v likvidaciji ali ne, ne vpliva na odločitev o začetku prisilne likvidacije. Banka Slovenije (tožena stranka) torej še vedno opravlja nadzor nad poslovanjem banke v redni likvidaciji. Čim ugotovi dejstva in okoliščine, zaradi katerih je možen izrek ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev, tak ukrep lahko tudi izreče. Posledica izrečenega ukrepa je odločba o začetku prisilne likvidacije. Res je, da je glede zaključka postopka rezultat pri obeh vrstah likvidacije enak, saj v obeh primerih banka preneha obstajati. Vendar pa mora nadzorovana banka v postopku likvidacije še naprej opravljati bančne oziroma druge finančne posle, ki so potrebni za izvedbo postopkov likvidacije, saj brez teh poslov likvidacija niti ni možna. Gre za poplačilo danih kreditov, za plačilni promet, ki je potreben za vračilo sredstev in poravnavo obveznosti. Pritožbeno trditveno podlago je vsebinsko mogoče razlagati s stališča, da se tožeča stranka nadzora tožene stranke brani zaradi svojega namena, da bo začela poslovati kot gospodarska družba. Takšen namen je sicer povsem legitimen, vendar ga je mogoče doseči le po zakoniti poti. Pritožbeni senat se strinja s stališčem senata prve stopnje, da je s stališča varstva upnikov tožeče stranke položaj drugačen v postopku redne likvidacije, ki jo tožeča stranka lahko vodi sama ali po svojih likvidacijskih upraviteljih, ali v postopku prisilne likvidacije ob likvidacijskemu upravitelju, ki ga imenuje tožena stranka. V obravnavanem primeru je navedeno razlikovanje odločilno zaradi ugotovitev, ki so bile podlaga za odvzem dovoljenja tožeči stranki za opravljanje bančnih storitev in posledično za začetek prisilne likvidacije. Na strani 6 in 7 sodbe senata prve stopnje je navedeno, kako je tožeča stranka ovirala opravljanje nadzora nad svojim poslovanjem celo v času, ko je že uvedla redno likvidacijo (torej po 12.9.2002). Pritožbeni senat v celoti povzema ugotovitve, vsebovane v 2. odstavku 6. strani in 1. odstavku 7. strani prvostopne odločitve. Zaradi oviranja opisanega nadzora je tožena stranka imela dejansko in pravno podlago za ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih poslov in posledično za začetek prisilne likvidacije.

Doslej opisani razlogi tudi sami po sebi zavračajo pritožbeno tezo, da je senat prve stopnje "ob nedovoljeni uporabi analogije našel sicer neobstoječ materialnopravni temelj za odločitev". Kolikor pritožba z navedbo analogije opozarja na domnevno nekonsistentnost določb ZBan, ki v poglavju o prisilni likvidaciji nimajo določb o povezavi s postopkom redne likvidacije, obvelja, da je navedeno protislovje le navidezno. Že senat prve stopnje je utemeljeno navedel, da "prav okoliščina, da ZBan ne predpisuje, da je mogoče prisilno likvidacijo začeti samo proti banki (hranilno kreditni službi), ki ni že sama začela postopka likvidacije, kaže na to, da dejstvo, ali je banka že v likvidaciji ali ne, za odločitev o začetku prisilne likvidacije ni pomembna". Način postopanja ob redni likvidaciji namreč ne izključuje nadzora s strani Banke Slovenije; opravljanje nadzora pa vsebuje tudi zahtevo banki ali hranilno kreditni službi, naj posreduje določene podatke, dovoli pregled poslovanja, ali stori kaj drugega za odpravo nepravilnosti. Posledica oviranja opravljanja nadzora nad poslovanjem pa je odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in uvedba prisilne likvidacije. Ne gre torej za nikakršno uporabo analogije in sicer ne glede na to, da tožeča stranka v pritožbi to svojo trditev postavlja pavšalno, brez potrebne obrazložitve. V obravnavanem primeru je bila smiselna razlaga potrebna le glede dejstva, da tožeča stranka še ni imela dovoljenja za opravljanje bančnih storitev, vendar je lahko v prehodnem obdobju usklajevanja z določbami ZBan poslovala naprej, ne da bi ji bilo treba za to pridobiti dovoljenja tožene stranke (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-483/02-12 z dne 19.2.2004).

Tožeča stranka v pritožbi - kot sicer nepomembno - opozarja na določbe ZBAN, po katerih bi lahko tožena stranka v razmerju do tožeče stranke izbrala učinkovitejšo pot preko imenovanja izredne uprave. Vendar pa se prisilna uprava uvede z namenom, da se banki ali hranilno kreditni službi s sanacijo zagotovi nadaljnje poslovanje, če se ugotovi, da je taka sanacija možna in smiselna. V tej smeri tožeča stranka doslej še ni postavljala ustreznih navedb, zaradi česar gre tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto (71. člen ZUS). Določbe o izredni upravi vsebuje ZBan v besedilih 137. do 142. člena; v vsakem primeru pa je Banka Slovenije tista, ki se odloči za ustrezen ukrep in postopek.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati zatrjevanih nepravilnosti, zaradi česar je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo senata prve stopnje potrditi (73. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba G 3/2002
• VSL sklep I Cpg 915/2011
• VDSS sodba Pdp 537/2011