Sodba III Ips 95/2003

Jedro

Ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku, ki ne vsebuje konkretizirane oblike dejanja nelojalne konkurence.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v bistvenem ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem se toženi stranki prepoveduje izvajanje dejanj nelojalne konkurence v škodo tožeče stranke na način, da v reklamne namene v gospodarskem prometu, kjerkoli in v kakršnikoli obliki, izvedbi ali barvi uporablja znak ASTRA (točka I/1 izreka), tožena stranka mora odstraniti vse reklamne napise, panoje in druge medije oglaševanja z znakom ASTRA (točka I/2 izreka), izrek sodbe pa se objavi na stroške tožene stranke v dnevnem časopisu Dnevnik (točka I/3 izreka). V točki I/4 izreka je toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, v II. točki pa je zavrnilo del zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (objavo celotne sodbe in ne le njenega izreka).

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožnik. Navedel je sicer, da jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar v obrazložitvi graja tudi dejanske ugotovitve pritožbenega sodišča. Tako navaja, da je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na zmotno stališče, da je tožena stranka uporabljala svojo (storitveno) znamko, kar pa ne drži, saj jo je pridobila (z odločbo Urada za intelektualno lastnino) šele po vložitvi tožbe. Zmotno naj bi tudi ugotovilo, da tožena stranka uporablja svojo znamko v priznani obliki, saj naj bi bilo v postopku ugotovljeno, da oglašuje tudi po avdio medijih, kjer razlika med barvama in designom obeh znamk ni razvidna. Tudi v rubriki Dnevnikovi Odmevi naj bi oglaševala le z nazivom ASTRA PLUS blagovnica Bežigrad, kar je pri povprečnem potrošniku vzbujalo vtis, da gre za blagovnico tožeče stranke.

Revident meni, da je pritožbeno sodišče spregledalo najpomembnejši element nelojalne konkurence in sicer "nasprotovanje dobrim poslovnim običajem."

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence (1. odst. 26. člena ZVK), odstranitev reklamnih napisov, panojev in drugih medijev oglaševanja ter objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja (2. odst. 26. člena ZVK).

Dejanja, ki se naj bi prepovedala, so opisana v 1. točki tožbenega zahtevka (izvajanje dejanja nelojalne konkurence v škodo tožeče stranke na način, da v reklamne namene v gospodarskem prometu, kjerkoli in v kakršnikoli obliki, izvedbi ali barvi uporablja znak Astra). Namesto na prepoved konkretnega dejanja nelojalne konkurence, tožbeni zahtevek meri na prepoved nekakšnega abstraktnega dejanja nelojalne konkurence, ki je definiran pravzaprav le s pomočjo uporabe znaka Astra. Vsaka uporaba tega znaka (kjerkoli, v kakršnikoli obliki, izvedbi ali barvi), če je le v reklamne namene v okviru gospodarskega prometa, naj bi bila toženi stranki prepovedana. Takemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ne vsebuje konkretizirane oblike dejanja nelojalne konkurence. Z njim skuša tožnik dejansko doseči absolutno prepoved uporabe znaka Astra, prepoved, za katero (vsaj v času sojenja na nižjih sodiščih) ni bilo podlage v predpisih, ki urejajo varstvo industrijske lastnine. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je namreč razbrati (na 8. strani sodbe), da je tožeča stranka pridobila storitveno znamko "Astra" z odločbo Urada RS za intelektualno lastnino z dne 9.11.1998, na podlagi njene prijave z dne 15.4.1997, tožena stranka pa je pridobila storitveno znamko "plus Astra" z odločbo Urada RS za varstvo intelektualne lastnine z dne 19.1.1998, na podlagi njene prijave z dne 10.4.1997.

Revident zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar ni upošteven revizijski razlog (370. člen ZPP), pa tudi sicer trditvam revidenta ni mogoče pritrditi. Zatrjuje, da je tožena stranka oglaševala tudi po avdio medijih, kjer razlika med znamkama pravdnih strank v barvah in designu ni razvidna, medtem ko naj bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da uporablja tožena svojo znamko v priznani obliki. V tem ni videti nobenega nasprotja in nobene zmotne ugotovitve pritožbenega sodišča. Enako velja glede oglaševanja tožene stranke v Dnevnikovi rubriki Odmevi. Storitvena znamka "plus Astra" je bila uporabljena v priznani obliki, kljub temu, da ob njej ("plus Astra") morda ni bila izpisana celotna firma tožene stranke.

Ker se je po povedanem izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 160/2008
• VSL sodba V Cpg 311/2016
• Sodba III Ips 164/2006