Sodba III Ips 87/2003

Jedro

V sporu ne gre za nečisto denarno terjatev, ki bi se opredmetila v denarnem nadomestilu po cenah na dan sojenja pri sodišču prve stopnje, ampak za korist, ki jo je imela stranka od uporabe lokala brez pravne podlage in ki je kot denarna terjatev dospela ob vložitvi tožbe, ko jo je stranka opredmetila v tolarskem znesku.

Pri ugotavljanju konkretnih dejstev, ki so podlaga miselnemu sklepu sodišča o dobri veri, gre za ugotavljanje dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) je po delnem umiku tožbe in ustavitvi postopka za 94.155,00 SIT (I. točka izreka njegove odločbe) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke za 6,141.845,00 SIT (II. točka izreka njegove odločbe) in neobstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke (iz naslova opravljenih prevozov) za 9,500.000,00 SIT (III. točka izreka njegove odločbe), nakar je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6,141.845,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2002 do plačila ter ji povrne 396.138,00 SIT pravdnih stroškov (IV. točka izreka njegove odločbe). Tožena stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodb. Štelo je, da jo je tožena stranka izpodbijala "v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke".

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavljala je revizijska razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, predlagala pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila revizijskih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

(1) Tožena stranka je očitala sodišču druge stopnje, da je kršilo postopek, ko je zaključilo, da med postopkom na prvi stopnji ni postavila trditve, da lokala ni uporabljala.

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 4.2.2002 sicer izhaja, da je tožena stranka zatrjevala, da ji je tožeča stranka preprečila (zaklenila) vstop v lokal, zaradi česar ni mogla opravljati dejavnosti (drugi odstavek na njegovi 2. strani), vendar pa je to trditev podala šele na drugem naroku za glavno obravnavo (medtem ko na prvi narok dne 12.12.2001 ni pristopila). Zato sodišče prve stopnje tega dejstva pravilno ni upoštevalo (četrti odstavek 286. člena ZPP), medtem ko ga sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati, saj ga tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala; zatrjevala je namreč le, da lokala zaradi odklopa elektrike več mesecev v letu 1998 ni uporabljala in da je tožeča stranka lokal prisilno izpraznila že oktobra 1999, da torej lokala skoraj eno leto ni uporabljala. To dejstvo pa bi bilo lahko upoštevno, če bi ga tožena stranka v pritožbi zatrjevala in istočasno izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP) oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(2) Tožena stranka je očitala sodiščema druge in prve stopnje, da nista ugotavljali, ali je tožena stranka dejansko imela takšno korist od uporabe lokala, kakršna je bila prisojena tožeči stranki, oziroma da nista ugotovili, koliko časa lokala (zaradi zaklenitve, odklopa elektrike in prisilne izpraznitve) ni mogla uporabljati.

Pri tem vsebinsko ne gre za bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot bi to hotela prikazati tožena stranka, ampak za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Ne gre pa niti za smiselno uveljavljano postopkovno kršitev iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje, saj je tožena stranka dejstva, da lokala zaradi odklopa elektrike več mesecev v letu 1998 ni uporabljala in da je tožeča stranka lokal prisilno izpraznila že oktobra 1999, da torej lokala skoraj eno leto ni uporabljala, zatrjevala šele v pritožbi, pri čemer ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku oziroma do konca glavne obravnave.

(3) Tožena stranka se je sklicevala na razloge neobjavljene odločbe VS SRS z dne 22.12.1988, opr. št. II Ips 391/88 (sicer objavljene v knjigi dr. Borisa Strohsacka: "Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II)", Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1990, str. 282, XI.4.a.), po katerih terjatev iz neupravičene pridobitve ni čista denarna terjatev -

zaradi česar ni uporabno načelo iz 394. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pač pa jo je treba prisoditi po vrednosti na dan odločanja sodišča.

Vendar pa gre pri tem za nekritično prepisane razloge, saj v tem sporu ne gre za nečisto denarno terjatev, ki bi se opredmetila v denarnem nadomestilu po cenah (določljivi tolarski protivrednosti nemških mark) na dan sojenja pri sodišču prve stopnje, ampak za korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe lokala tožeče stranke in ki je kot denarna terjatev dospela ob vložitvi tožbe, ko jo je tožeča stranka opredmetila v znesku 6,236.000,00 SIT (oziroma po delnem umiku tožbe v znesku 6,141.845,00 SIT). Takrat (ob vložitvi tožbe) je namreč terjatev tožeče stranke postala čista denarna terjatev, pri čemer pa je tožeča stranka (kljub 214. členu takrat veljavnega ZOR) sama izbrala (prvi odstavek 2. člena ZPP), da zamudne obresti od tako dospele terjatve tečejo šele od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje (to je od dne 10.6.2002).

(4) Tožena stranka se je sklicevala tudi na sklep posvetovanja Zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 13. in 14. 6.1984 (objavljen v Poročilu VS SRS, št. 1985/I, str. 2, in v knjigi dr. Borisa Strohsacka: "Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II)", Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1990, str. 279-280, XI.3.e.), po katerem dobroverni posestnik oziroma pridobitelj ni dolžan plačati nadomestila za čas, dokler je bil dobroveren.

Vendar pa gre tudi pri tem za nekritično prepisane razloge, saj gre pri ugotavljanju konkretnih dejstev, ki so podlaga miselnemu sklepu sodišča o dobri veri, za ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Sicer pa je bil na toženi stranki nasprotni dokaz. Na njej je bilo breme dokaza, da je bila kljub prejemu "odstopa od najemne pogodbe - zadnjega opomina" z dne 19.2.1997 (priloga A4) in izdaji "naloga za izpraznitev poslovnega prostora" Okrajnega sodišča v Piranu z dne 3.9.1997, opr. št. N 56/97 (priloga A5), dobroverna.

(5) Končno je tožena stranka sodiščema druge in prve stopnje očitala, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja nista popolno ugotovili.

Vendar pa ta očitek ni utemeljen, saj sodišče dejansko stanje (razen v primeru izjeme iz drugega odstavka 7. člena ZPP) ugotavlja v okviru zatrjevanih dejstev. Iz doslej navedenega (iz odgovora na revizijske navedbe odločilnega pomena) pa izhaja, da sta sodišči druge in prve stopnje na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo (ko sta odločili, da mora tožena stranka vrniti vrednost najemnine in porabljene elektrike; to je korist, ki jo je imela od uporabe lokala tožeče stranke brez pravne podlage). Ker pri tem tudi nista zagrešili uveljavljanih postopkovnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 654/93
• Sodba II Ips 559/94
• Sodba II Ips 588/94