sodba G 13/2002

Jedro

Če subjekt nadzora ne ugovarja odredbi o odpravi kršitev ZTVP-1, jo je dolžan izvršiti in ne more s tožbo, s katero izpodbija odločbo o izreku ukrepa začasne prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, ugovarjati, da je bila odredba nezakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka.

Obrazložitev

Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju tožena stranka) je z odredbo opr. št. 1 z dne 28.2.2002 odredila B. d.o.o. L. (v nadaljevanju tožeča stranka), da je dolžna odpraviti več kršitev določb Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1, Ur. l. RS št. 56/99 in 31/2000). V 2. točki izreka ji je odredila, da mora odpraviti kršitev 2. člena Sklepa o poslovnih knjigah borzno posredniških družb (Ur. l. RS št. 6/2000, v nadaljevanju Sklep) tako, da zagotovi ločeno vodenje tekočih dnevnih stanj in gibanj denarnih sredstev ter stanj terjatev in obveznosti družbe do posamezne stranke oziroma vseh strank skupaj po vrsti storitev z vrednostnimi papirji, oziroma za vse stranke skupaj, da mora organizirati poslovanje v skladu s 187. členom ZTVP-1 tako, da zagotavlja tekoče vodenje poslovnih knjig, poslovne dokumentacije ter drugih administrativnih in poslovnih evidenc na način, da je mogoče kadarkoli preveriti, ali posluje v skladu s pravili varnega in skrbnega poslovanja, in za obdobje od 28.7.2000 do vročitve odredbe v celoti uskladiti evidenco o stanju in gibanju denarnih sredstev, terjatev in obveznosti družbe do strank z določbo 2. člena Sklepa. Rok za poročanje o izvršitvi ukrepa je tožena stranka določila na 60 dni od vročitve odredbe, poročilo o odpravi kršitev pa je moralo vsebovati pozitivno mnenje pooblaščenega revizorja. Ker je tožena stranka ugotovila, da poročilu tožeče stranke o odpravi opisane kršitve ni bilo priloženo pozitivno mnenje pooblaščenega revizorja, je dne 28.5.2002 izdala novo odredbo opr. št. 2 in z njo odredila, da mora tožeča stranka tako mnenje predložiti v roku 30 dni od prejema te odredbe. Tožena stranka je nato na podlagi poročila tožeče stranke in revizorjevega mnenja ugotovila, da je tožeča stranka uskladila poslovanje z določbo 2. člena Sklepa za obdobje od 1.1.2002 dalje, ne pa tudi za obdobje od 28.7.2000 do 31.12.2001. Zato je izdala odločbo opr. št. 3 z dne 23.8.2002 (sprejeto na seji senata dne 24.7.2002), s katero je tožeči stranki izrekla ukrep začasne prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, razen vodenja računov nematerializiranih vrednostnih papirjev imetnikov pri klirinško depotni družbi in izvrševanja nalogov imetnikov za prenos vrednostnih papirjev med računi istega imetnika. Z isto odločbo je tožeči stranki ponovno odredila, da mora uskladiti poslovanje s 187. členom ZTVP-1 in 2. členom Sklepa za obdobje od 28.7.2000 do izdaje te odločbe, o tem poročati v 90 dneh od vročitve odločbe, poročilu pa priložiti pozitivno mnenje pooblaščenega revizorja, da so ugotovljene kršitve odpravljene. Potem, ko je bilo med strankama razjasnjeno vprašanje, zakaj je tožena stranka z zadnjo odredbo, vsebovano v odločbi opr. št. 3, odredila, da mora tožeča stranka uskladiti poslovanje s predpisi za obdobje od 28.7.2000 do izdaje te odločbe in ne le do 31.12.2001 (ko je o uskladitvi za obdobje od 1.1.2002 dalje že predložila pozitivno mnenje pooblaščenega revizorja) in je tožeča stranka poročala o uskladitvi za celotno zahtevano obdobje ter poročilu priložila pozitivno mnenje pooblaščenega revizorja, je tožena stranka dne 18.9.2002 z odločbo št. 4 ugotovila, da je tožeča stranka odpravila kršitve, ugotovljene v izreku odločbe opr. št. 3, s čimer je prenehal veljati ukrep prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji (drugi odstavek 204. člena ZTVP-1). Vendar pa je tožeča stranka dne 5.9.2002 vložila zoper odločbo o začasni prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji in odredbo, vsebovano v njej, ugovor s predlogom za odložitev izvršbe. Tožena stranka je dne 18.9.2002 (torej istega dne, kot je izdala odločbo o ugotovitvi odprave kršitve) z odločbo št. 5 zavrnila ugovor tožeče stranke, predlog za odložitev izvršbe in zahtevo za povrnitev stroškov postopka ter odločila, da mora tožeča stranka plačati takso v višini 100.000,00 SIT.

Odločbo tožene stranke št. 5 izpodbija tožeča stranka s tožbo in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče "odpravi oziroma razveljavi in spremeni tako, da v celoti ugodi ugovoru in zahtevi tožeče stranke".

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da je tožba neutemeljena. Zato je predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Za Vrhovno sodišče so za odločitev v tej zadevi odločilna naslednja dejstva:

1. Tožena stranka je z dvema odredbama naložila tožeči stranki, da mora odpraviti kršitev 187. člena ZTVP-1 in 2. člena Sklepa. Zoper odredbi tožeča stranka ni ugovarjala, zato ju je bila dolžna izvršiti.

2. Tožeča stranka odredb ni izvršila v rokih, ki jih je določila tožena stranka, ampak šele potem, ko ji je tožena stranka izrekla ukrep začasne prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji (s tretjo odredbo za uskladitev poslovanja). Iz poročila same tožeče stranke in pozitivnega mnenja pooblaščenega revizorja pa sledi, da je na koncu vendarle uskladila svoje poslovanje tako, kot je to odredila tožena stranka in to za celotno obdobje, za katero ji je bilo to odrejeno.

Že iz navedenih dejstev sledi, da je bil ukrep začasne prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji izrečen v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 204. člena ZTVP-1, po kateri sme tožena stranka tak ukrep izreči, če borzno posredniška družba ne ravna v skladu z odredbo o odpravi kršitev. Zato je že iz tega razloga tožba tožeče stranke neutemeljena. V zvezi s tožbenimi trditvami pa Vrhovno sodišče še dodaja:

Glede na to, da odredbama tožene stranke o odpravi kršitev tožeča stranka sploh ni ugovarjala, je tožbena trditev, da je med strankama ves čas sporno, ali je bila v nasprotju s predpisi samo oblika poslovnih evidenc ali pa tudi vsebina, nepomembna. Razrešitev tega vprašanja bi morala tožeča stranka zahtevati z ugovorom proti prvi odredbi tožene stranke (druga odredba je v bistvu predstavljala le podaljšanje roka za izvršitev prve). Če ugovora o tem ni vložila, potem iz tega razloga odločbe o izreku ukrepa zaradi neizvršitve odredbe ne more več uveljavljati, ker bi morala odredbo izvršiti. Sicer pa je tudi oblika, v kateri mora tožeča stranka voditi poslovne knjige, predpisna s Sklepom, izdanim na podlagi 190. člena ZTVP-1, in je že zato, ker je predpisana, bistvena. Ker sta s Sklepom predpisani vsebina in oblika poslovnih knjig borzno posredniške družbe, pomeni kršitev Sklepa tudi kršitev 187. člena ZTVP-1. Ta zakonska določba namreč predpisuje, da mora borzno posredniška družba organizirati poslovanje in tekoče voditi poslovne knjige, poslovno dokumentacijo in druge administrativne in poslovne evidence tako, da je mogoče kadarkoli preveriti ali posluje v skladu s pravili o obvladovanju tveganj in pravili varnega in skrbnega poslovanja, Sklep pa borzno posredniški družbi nalaga, kako mora to napraviti.

Tudi vprašanje, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z zadnjo odredbo naložila uskladitev poslovnih knjig in evidenc za obdobje od 28.7.2000 do izdaje odločbe o izreku ukrepa začasne prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, ne pa samo do 31.12.2001, ni pomembno. Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka tako uskladitev izvršila, kar je potrjeno s pozitivnim mnenjem pooblaščenega revizorja. Zato trditve tožene stranke, da bi morala za nazaj popravljati evidence, kar ni mogoče, ne vzdržijo.

V zvezi z izbiro ukrepa, ki ga je izrekla tožena stranka tožeči, je treba najprej ugotoviti, da bi lahko tožena stranka izrekla ukrep začasne prepovedi opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji že takoj ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni organizirala poslovanja v skladu s 187. členom ZTVP-1. To sledi iz določbe 1. točke prvega odstavka 204. člena ZTVP-1. To pomeni, da ji predhodno sploh ne bi bilo treba izdati odredb o odpravi kršitev, ker je kršitev 187. člena ZTVP-1 tako huda, da je tak ukrep mogoče izreči takoj, ko jo tožena stranka ugotovi. Tako ni nobenega dvoma, da izbira ukrepa ni v nasprotju z zakonom.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je tožena stranka izvedla pravilen postopek za izdajo napadene odločbe, ki je pravilna in zakonita. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZTVP-1 neutemeljeno tožbo (posledično pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka) zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009