Sodba III Ips 50/2004

Jedro

Ker so obresti vsaj po nastanku stranska pravica, ki jih je treba obravnavati na isti pravni podlagi kot glavno terjatev, saj zakon zanje v zvezi z obrestovanjem ne določa drugače. Če za presojo glavne terjatve velja ZOR, ker je nastala pred uveljavitvijo OZ, se ZOR uporablja tudi za obresti, in to ne glede na to, kdaj so zapadle.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4,692.416,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1994 dalje zavrne.

2. Revizija se v preostalem delu (to je glede plačila 4,638.938,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1994 do plačila) zavrne.

3. Vsaka stranka krije svoje stroške vsega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti (sodišče prve stopnje) je v celoti razveljavilo plačilni nalog Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Murski Soboti z dne 26.10.1994, opr. št. Plg 49/94 (prvi odstavek izreka sodbe). Istočasno pa je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 9,331.354,00 (4,638.938,00 + 4,692.416,00) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1994 do plačila ter ji povrne 824.674,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2003 do plačila (drugi odstavek izreka sodbe).

Tožena stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila, vendar je Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (prvi odstavek izreka sodbe). Posledično pa je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek izreka sodbe).

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagala je spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je priglasila revizijske stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Pred dnem 14.7.1999 na prvi stopnji ni bila izdana sodba, s katero bi se postopek pred sodiščem prve stopnje končal (ampak šele dne 26.2.2003). Zato se je postopek (glede na prvi odstavek 498. člena ZPP) namesto po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) pravilno nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji), katere je upoštevalo tudi revizijsko sodišče.

Revizija je delno utemeljena.

(1) Tožeča stranka je prvotno zahtevala plačilo 4,638.938,00 (4,793.021,00 - 154.103,00 (pravilno: 154.083,00)) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med postopkom pa je obstoječi zahtevek povečala za 4,692.416,00 (4,762.173,00 - 69.757,00) SIT z enakimi obrestmi. Tako je tožeča stranka skupno vtoževala 9,331.354,00 (4,638.938,00 + 4,692.416,00) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2.1) Tožena stranka je glede naknadno (po spremembi tožbe)

uveljavljanega zahtevka na plačilo 4,692.416,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) uveljavljala materialnopravni ugovor zastaranja.

(2.2) Sodišči prve in druge stopnje sta ta ugovor sicer zavrnili kot neutemeljen, ker naj bi bilo "blago dobavljeno šele po sklenitvi pogodbe med strankama dne 7.9.2003" in ker naj bi tožeča stranka povečala tožbeni zahtevek "v času trajanja pravde, iz katere izvira povečani zahtevek" (prvi odstavek obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z drugim odstavkom obrazložitve na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje). Vendar pa se s temi razlogi ni mogoče strinjati.

(2.3) Zastaranje se sicer glede na 388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pretrga z vložitvijo tožbe (in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev), vendar pa pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti (v zadevi pod opr. št. Pg 367/95) ni šlo za tožbo tožeče stranke proti toženi stranki (na plačilo 4,692.416,00 SIT), temveč za tožbo A. d.d. K. (dobavitelja AL-elementov) zoper tožečo stranko (priloga A21).

(2.4) Poleg tega, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti navedeno sodbo izdalo šele dne 26.7.2002, pa zastaranje (glede na drugi odstavek 374. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ) teče posebej za vsako dobavo blaga oziroma opravljeno delo ali storitev, kar pomeni, da je bila tožba za 4,692.416,00 SIT (z dne 9.2.1998) vložena po preteku roka treh let (iz prvega odstavka 374. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 1060. členom OZ). Po ugotovitvi sodišča druge stopnje (v prvem odstavku obrazložitve na 4. strani njegove sodbe) je bilo namreč "blago dobavljeno šele po sklenitvi pogodbe med strankama 7.9.1993", medtem ko iz lastnih navedb tožeče stranke (povzetih v prvem odstavku obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da so bili AL-elementi na objektu zmontirani "v novembru 1993".

(3) Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi (tožene stranke) delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4,692.416,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1994 (10.2.1994 + 15 dni) dalje kot neutemeljen (zastaran) zavrnilo (1. točka izreka), ne da bi s tem v zvezi odgovarjalo na druge revizijske očitke.

(4) V zvezi s prvotnim zahtevkom na plačilo 4,638.938,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožena stranka uveljavljala naslednje postopkovne kršitve:

da sodišče (prve stopnje) ne bi smelo upoštevati računa št. 007/94 (za 4,638.938,00 SIT), ki ga je tožeča stranka izstavila dne 10.2.1994 (prilogi A22 in A23), ker je bil kot dokaz predložen v nasprotju s tretjim odstavkom 499. člena ZPP; vendar pa te kršitve v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati; tožena stranka je v pritožbi (v tretjem odstavku na njeni drugi strani) sicer uveljavljala kršitev eventualne maxime (iz 286. člena ZPP), vendar nekonkretizirano in ne v zvezi s tretjim odstavkom 499. člena ZPP; zato (ne glede na odgovor sodišča druge stopnje v tretjem odstavku obrazložitve na 3. strani njegove sodbe) ni mogoče šteti, da je to postopkovno kršitev brezuspešno uveljavljala že s pritožbo, da bi jo bilo mogoče upoštevati v postopku z revizijo;

da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do bistvene pritožbene navedbe, da je bila tožeča stranka v poslovnem odnosu z L. d.o.o (glavnim izvajalcem del na objektu) in ne s toženo stranko, kar pa ne drži, saj se je sodišče druge stopnje glede pasivne legitimacije tožene stranke opredelilo v drugem odstavku obrazložitve na 3. strani svoje sodbe;

da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neizkazanosti (resničnosti in pravilnosti zatrjevanih in vrednostno opredeljenih) del tožeče stranke ter o neizkazanosti ponudbe, s katero naj bi se tožena stranka strinjala; vendar pa takšen očitek ni utemeljen, saj sodišče ni dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke; zadostuje namreč, da je odgovor na posamezne navedbe stranke konkludentno razviden iz drugih navedb sodišča oziroma iz celotnega konteksta obrazložitve, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je sodišče druge stopnje sprejelo dejanske (pa tudi pravne) razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to utemeljilo svojo sodbo.

(5.1) Poleg tega pa je tožena stranka z navedbami v reviziji, da iz naročilnice v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka pri tožeči stranki naročila aluminijaste elemente niti kovinski podboj in strop; da glede aluminijastih elementov pravdni stranki nista bili v nobenem pravnem razmerju; da je bila tožeča stranka v neposrednem pravnem razmerju z L.d.o.o., ne pa s toženo stranko, ki naj bi po kooperantski pogodbi prevzela samo elektroinštalacijska dela; da tožeča stranka ni dokazala, da je zaračunana dela opravila, niti višine tožbenega zahtevka (cene zaračunanih del), vsebinsko izpodbijala dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje ter na katerega je revizijsko sodišče (glede na tretji odstavek 370. člena ZPP) vezano, in ne samega postopka.

(5.2) Zato revizijsko sodišče tudi ni sprejelo drugačnega zaključka tožene stranke, ki naj bi izhajal iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Njune ugotovitve ter logična presoja izvedenih dokazov (ugotovitve, ki so z logičnim sklepanjem izpeljane iz drugih dejanskih ugotovitev) namreč niso predmet revizijskega preizkusa.

(6.1) Sicer pa je tožena stranka glede prvotnega zahtevka na plačilo 4,638.938,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) uveljavljala tudi materialnopravni ugovor iz 376. člena OZ: da je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti po 1.1.2002 (ko je glede na njegov 1062. člen začel veljati) dosegla glavnico.

(6.2) Vendar pa gre v konkretnem primeru za obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo OZ. Zato se (glede na prehodno določbo 1060. člena OZ) zanj ne uporabljajo določbe OZ, temveč določbe predhodno veljavnega ZOR.

(6.3) Ker pa so obresti vsaj po nastanku stranska pravica, ki deli usodo glavne terjatve (čeprav obresti po nastanku postanejo relativno samostojna terjatev), je treba obresti obravnavati na isti pravni podlagi kot glavno terjatev, saj zakon zanje v zvezi z obrestovanjem ne določa drugače. Če torej za glavno terjatev velja ZOR, ker je nastala pred uveljavitvijo OZ, je treba tudi za obresti uporabiti ZOR (in to ne glede na to, kdaj so obresti zapadle), ki pa (za razliko od OZ) za obresti od 7.10.1989 dalje (ko je bil črtan njegov 401. člen) ne določa, da nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

(7) Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v preostalem delu (to je glede plačila 4,638.938,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1994 (10.2.1994 + 15 dni) do plačila) kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

(8) Ker je revizijsko sodišče (delno) spremenilo izpodbijani sodbi, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je glede na doseženi uspeh (4,638.938,00 SIT oziroma 49,71 % : 4,692.416,00 SIT oziroma 50,29 %) na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške vsega postopka (3. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 124/2013
• VSL sklep II Cp 549/2016
• VSC Sodba Cp 298/2021