Sodba III Ips 74/2003

Jedro

Do ureditve maksimalne hipoteke v SPZ in ZZK-1 je bila maksimalna hipoteka urejena v pravnem pravilu 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930. Sedaj maksimalno hipoteko v slovenskem pravu urejata 146. člen SPZ in 18. člen ZZK-1, ureditev pa je smiselno enaka kot doslej.

Za maksimalno hipoteko je značilno, da se vpisuje z določenim najvišjim zneskom, ki predstavlja zgornjo mejo, do katere hipoteka še nudi realno jamstvo. Pri vpisu maksimalne hipoteke se namreč ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali bodo nastale, ampak se stvarno zavarovanje omeji z navedbo najvišjega (maksimalnega) zneska.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožeča stranka sama krije stroške revizije. 3. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 586.000,00 SIT stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 50,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1999 do plačila (prvi odstavek izreka) ter ji povrne 1,037.931,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2002 do plačila (četrti odstavek izreka). Istočasno je (zaradi delnega umika tožbe) postopek ustavilo za 482.186,80 SIT (tretji odstavek izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek (za 228,867.366,30 SIT in zahtevane obresti) zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Tožeča stranka se je proti zavrnilnemu (in posledično stroškovnemu) delu sodbe sodišča prve stopnje pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagala je spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo celotnemu (skrčenemu) tožbenemu zahtevku, podredno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je priglasila revizijske stroške (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodnih taks za revizijo od dneva njihovega plačila dalje).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe tožeče stranke in predlagala zavrženje revizije (kot nedovoljene), podredno pa njeno zavrnitev (kot neutemeljene). Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

Revizija je dovoljena.

(1.1) Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo kot razlog za njeno zavrženje navedla, da je odvetnik A.A. iz K. v isti zadevi najprej zastopal toženo stranko, nato pa tožečo stranko. Zaradi tega naj bi bilo pooblastilno razmerje med njim in tožečo stranko (revidentko) nično, vložena revizija pa zaradi kršitev določb Zakona o odvetništvu (ZOdv) in določb Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika, nanašajočih se na mandatno razmerje, ter načela vestnosti in poštenja nedovoljena.

(1.2) Iz podatkov spisa izhaja, da je odvetnik A.A. (takrat še iz P.) najprej zastopal toženo stranko. Po pooblastilu (priloga B1) je namreč vložil odgovor na tožbo (redna št. 7). Nato (v revizijskem postopku) pa je zastopal nasprotno (to je tožečo) stranko. Po pooblastilu (prilogi A37 in A39) je namreč vložil revizijo (redna št. 30). Potem ko je tožena stranka v odgovoru na revizijo (redna št. 32) opozorila na njegovo dolžnost iz drugega (pravilno: tretjega) odstavka 5. člena ZOdv, pa je odvetnik A.A. preklical (pravilno: odpovedal) pooblastilo tožeči stranki (redna št. 36), ki je zato za zastopanje v revizijskem postopku pooblastila odvetnika B.B. iz K. (priloga A38).

(1.3) Odvetnik A.A. je ob vložitvi revizije predložil pooblastilo tožeče stranke z dne 30.4.2003 (priloga A37), ki ga je dopolnil v skladu z drugim odstavkom 95. člena ZPP (priloga A39). To pooblastilo šteje revizijsko sodišče za pravno veljavno, saj iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da odvetnik ne bi imel pravice opravljati odvetniškega poklica, medtem ko ima kršitev (zadržek za zastopanje) iz tretjega odstavka 5. člena ZOdv za posledico le disciplinsko odgovornost odvetnika (gl. razloge sodbe VS RS z dne 2.12.1998, opr. št. II Ips 531/97), torej ne učinkuje znotraj procesa. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) namreč ne pozna instituta izločitve pooblaščenca oziroma njegove izključitve iz postopka.

Revizija ni utemeljena.

(2.1) Tožeča stranka je očitala sodiščema druge in prve stopnje, da nista upoštevali pogodbene volje strank ob sklenitvi "okvirne hipoteke", ki naj bi bila v tem, da naj bi zastavna dolžnica (tožena stranka) jamčila za plačilo terjatev tožeče stranke po "konkretno sklenjenih posameznih kreditnih, garancijskih in drugih pogodbah, kot to določa 2. in 3. odst. 3. čl. zadevne zastavne pogodbe".

(2.2) Vendar pa gre pri ugotavljanju volje strank ob sklenitvi pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 7.2.1995, št... (priloga A27), za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP), za razliko od razlage volje pogodbenih strank, izražene v vsebini zapisane pogodbe, ko gre za uporabo materialnega prava, tudi v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

(2.3) Iz lista C zemljiškoknjižnega vložka št. 3237 katastrske občine ... (priloga A33) v zvezi z navedeno zastavno pogodbo (priloga A27) izhaja, da je tožeča stranka z vknjižbo zastavne pravice za denarno terjatev "v skupni vrednosti 50,000.000,00 SIT z vsemi prip. po pogodbi" pridobila maksimalno hipoteko, za katero je značilno, da se vpisuje z določenim najvišjim zneskom, ki predstavlja zgornjo mejo, do katere hipoteka še nudi realno jamstvo. Pri vpisu maksimalne hipoteke se namreč ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali bodo nastale, ampak se stvarno zavarovanje omeji z navedbo najvišjega (maksimalnega) zneska.

Opomba: Do ureditve maksimalne hipoteke v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) in Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1) je bila maksimalna hipoteka urejena v pravnem pravilu paragrafa 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930. Sedaj maksimalno hipoteko v slovenskem pravu urejata 146. člen SPZ in 18. člen ZZK-1, ureditev pa je smiselno enaka kot doslej.

(2.4) Tako v konkretnem primeru z vknjiženo (maksimalno) hipoteko ni bilo zavarovano plačilo terjatev po vseh posojilnih in drugih pogodbah, ampak le plačilo terjatev do zneska 50,000.000,00 SIT, ki pa se revalorizira in obrestuje. Vendar pa tožeča stranka (po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj gre pri presoji predloženih listin za dokazno oceno, ki glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni predmet revizijskega preizkusa) njegove revalorizacije in obrestovanja ni izkazala. Poleg tega pa (kljub ugovorom tožene stranke) ni konkretizirala niti dokumentirala svojega zahtevka v presežku nad 50,000.000,00 SIT, temveč končni saldo vseh neporavnanih obveznosti. Namesto da bi navedla in izkazala zneske, za katere se je revalorizirala in obrestovala maksimirana glavna terjatev, je namreč predložila (elektronske) izpise stanj terjatev po posameznih partijah (priloge A5, A12, A17, A22 in A25) ter obračune obresti (priloge A6-7, A13-14, A18, A23 in A26), ki se nanašajo na vse terjatve po posameznih (posojilnih, garancijskih in drugih) pogodbah v skupnem znesku 279,349.553,10 SIT (oziroma po delnem umiku tožbe: v skupnem znesku 278,867.366,30 SIT).

(2.5) Šele če bi tožeča stranka konkretizirala in dokumentirala revalorizacijo in obrestovanje zneska maksimalne hipoteke in terjatev, katerih plačilo je bilo zavarovano z maksimalno hipoteko (njihovo strukturo), pa bi prišlo do prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko, na kateri bi bil nasprotni dokaz (to je dokaz o neresničnosti tistih dejstev, katerih resničnost je zatrjevala in dokazovala tožeča stranka). Zato v tej zadevi tudi ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na razloge sodbe VS RS z dne 14.3.2002, opr. št. II Ips 431/2001 (v zvezi z VSK I Cp 672/2000), da "so trditve tožene stranke neobrazložene, saj jim niso priloženi primerljivi obračuni".

(3) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navebe odločilnega pomena. Tudi na tiste, ki jih je tožeča stranka opredelila kot bistvene postopkovne kršitve, čeprav gre pri njih vsebinsko za izpodbijanje dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, kar pa (glede na tretji odstavek 370. člena ZPP) ni dovoljen revizijski razlog. Ker pa navedbe revidentke niso bile utemeljene, je revizijsko sodišče njeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (1. točka izreka).

(4) Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena (v zvezi s prvim odstavkom 154. člena) ZPP sama krije stroške revizije (2. točka izreka). Istočasno pa mora toženi stranki povrniti 586.000,00 SIT potrebnih stroškov revizijskega odgovora (3. točka izreka). Te stroške predstavljajo stroški sestave vloge (po tarifni št. 21/3 Odvetniške tarife) v znesku 330.000,00 SIT, 20 % davek na dodano vrednost v znesku 66.000,00 SIT in stroški sodnih taks (po tarifni št. 1/2 Tarifnega dela Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba in sklep Cpg 128/2014
• VSL Sklep I Cp 1351/2019
• VSC Sklep III Cpg 111/2020