<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 76/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:III.IPS.76.2003
Evidenčna številka:VS40720
Datum odločbe:02.03.2004
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:razlaga pogodb - obrazložitev sodbe - pripoznava terjatve - pripoznava dolga po temelju
Objava v zbirki VSRS:GZ 2002/2004

Jedro

V prvem odstavku 99. člena ZOR je postavljeno pravilo pri razlagi pogodb - njihova določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pravilo drugega odstavka istega člena pride v poštev le pri spornih pogodbenih določilih. Kot taka je treba razumeti le tista določila, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

Dolžnik lahko pripozna dolg na različne načine. Skupni imenovalec takih ravnanj pa je, da so naperjena proti upniku in da na njihovi podlagi upnik lahko razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 174.204,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim zahteva tožena stranka plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, nastalih zaradi zamude pri odvajanju dela kupnine od prodaje stanovanj Stanovanjskemu skladu RS na podlagi 130. člena Stanovanjskega zakona, v višini 7,120.853,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo (1.10.1996) dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

I. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka

Revident v zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka navaja, da "pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do vseh argumentov, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka." Zaradi tega, tako meni revident, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev postopka. Temu ni mogoče pritrditi.

Odločilna dejstva so tista, ki so neposredna podlaga za uporabo materialnega prava. Sodišče jih povzame iz abstraktnega dejanskega stanu pravne norme. Gre predvsem za dejstva, ki povzročijo nastanek, spremembo ali prenehanje pravnega razmerja. Če bi torej tožena stranka v postopku pred nižjimi sodišči postavila trditve o odločilnih dejstvih, v obrazložitvah sodb pa o njih ne bi bilo najti nobenega stališča, bi šlo za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar revident ne pove, katero odločilno dejstvo je zatrjeval (na prvi stopnji) oziroma izpodbijal (na drugi stopnji), v sodbah pa o tem ni nobenih razlogov.

Ne drži pa, da bi moralo pritožbeno sodišče odgovarjati na vse pritožbene navedbe (argumente), kot očitno meni revident. V obrazložitvi sodbe je treba na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoditi le "navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena." Te pa je pritožbeno sodišče presodilo (revident niti ne pove, katerih naj ne bi). Zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

II. Glede zmotne uporabe materialnega prava

Revident graja stališče pritožbenega sodišča, da naj bi tožena stranka priznala "pripadajoče obresti", če je priznala glavnico 5.564.476,00 SIT na dan 10.12.1994. Zatrjuje, da obresti, ki so predmet te pravde, niso bile vezane na glavnico 5.564.476,00 SIT, niti na datum zapadlosti 10.12.1994. Zato po mnenju revidenta ni dejanske in pravne podlage za sklepanje, da je s priznanjem glavnice pripoznala tudi vtoževane obresti. Vprašanje je pomembno zaradi toženčevega ugovora zastaranja. Nižji sodišči sta namreč šteli, da je bilo zastaranje vtoževane terjatve prekinjeno z opisano pripoznavo.

Pravdni stranki sta s pogodbo o poravnavi obveznosti z dne 16.12.1994 (priloga B2) ugotovili, da dolžnik (tožena stranka) na dan 10.12.1994 dolguje skladu (tožeči stranki) na podlagi določil 130. člena Stanovanjskega zakona iz prodaje stanovanj po 119. členu ter iz prodaje stanovanj po 117. in 120. členu Stanovanjskega zakona, navedenih v prilogi I, glavnico v višini 5.564.476,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Dogovorili sta se še, da bosta poravnavo zamudnih obresti opredelili v posebni pogodbi. Znesek 5.564.476,00 SIT je vsota dolgovanih glavničnih terjatev, od katerih je tožeča stranka obračunala vtoževane zamudne obresti. V prvostopenjski sodbi je to ugotovljeno celo kot nesporno (drugi odstavek na tretji strani sodbe). Zato ne more biti dvoma, da gre za obračun zamudnih obresti prav od tistih terjatev, za katere sta pravdni stranki v pogodbi o poravnavi obveznosti ugotovili, da jih tožena stranka dolguje tožeči.

Na podlagi tistega dela 1. člena pogodbe o poravnavi obveznosti, v katerem je ugotovljeno, da dolžnik na dan 10.12.1994 dolguje Skladu 5.564.476,00 SIT, ni mogoče napraviti sklepa, da je znesek zapadel v plačilo 10.12.1994, kot očitno meni revident, ko uveljavlja, da vtoževane obresti niso bile vezane "niti na dan zapadlosti 10.12.1994." Datum 10.12.1994 predstavlja le časovni trenutek, za katerega velja ugotovljeno stanje dolga.

Po določbi prvega odstavka 387. člena ZOR se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. V drugem odstavku istega člena je pojasnjeno, kako lahko dolžnik pripozna dolg. To lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Našteti primeri so navedeni le primeroma. V poštev pridejo tudi drugi, da le v bistvenih značilnostih ustrezajo naštetim. Njihov skupni imenovalec je tako dolžnikovo ravnanje, usmerjeno proti upniku, na podlagi katerega lahko upnik razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga.

Nižji sodišči spornih pogodbenih določb nista zmotno tolmačili. V prvem odstavku 99. člena ZOR je postavljeno temeljno pravilo pri razlagi pogodb: njena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pravilo iz drugega odstavka 99. člena ZOR, po katerem se pri razlagi ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbeno določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v ZOR, pride v poštev le pri spornih pogodbenih določilih. Kot taka je razumeti tista določila, ki glede na svoje besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so bila izoblikovana, omogočajo, objektivno vzeto, več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Tudi ni pomembno, kakšna je bila dejanska (notranja) volja pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe. Ugotovitev take volje bi bila (v tej zadevi) pomembna le, če bi tožena stranka pogodbo izpodbijala zaradi napak volje, vendar tega ni storila.

Pravdni stranki sta v pogodbi o poravnavi obveznosti ugotovili, kakšno glavnico dolguje tožena stranka tožeči "s pripadajočimi zamudnimi obrestmi", ter da bosta poravnavo zamudnih obresti opredelili v posebni pogodbi. Ugotovili sta torej, da dolžnik dolguje poleg glavnice še pripadajoče zamudne obresti in se obenem dogovorili, da bo za poravnavo teh obresti (ne morda glede samega njihovega obstoja) sklenjena še posebna pogodba. S tem je tudi po mnenju revizijskega sodišča tožena stranka pripoznala obrestni del dolga. Nobenega razumnega dvoma pri tem ne more biti, na katere obresti se pripoznava nanaša (na tiste, ki "pripadajo", v smislu, ki je že zgoraj pojasnjen, glavnici 5.564.476,00 SIT).

Ob zgoraj opisanih pogodbenih določbah je povsem nesprejemljivo zatrjevanje revidenta, da tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza, "da je bilo glede obresti doseženo kakšno soglasje."

Revident nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je pripoznava terjatve podana tudi takrat, ko je terjatev pripoznana že po temelju in dodaja, da ni pripoznal nobenega temelja vtoževane terjatve.

Temelj terjatve je pripoznan že s tem, ko je pripoznano, da terjatev obstoji, ne da bi bila v pripoznavi posebej izražena dejanska in pravna podlaga nastanka terjatve (v predmetni zadevi je dejanska podlaga terjatve zamuda tožene stranke pri odvajanju dela kupnine od prodaje stanovanj, pravna podlaga pa je določba prvega odstavka 277. člena ZOR). Potrditev tega stališča je najti tudi v določbi drugega odstavka 387. člena ZOR, po kateri je dolg pripoznan tudi tedaj, če dolžnik kaj plača na račun. V takem primeru v dolžnikovem ravnanju ni videti neposredne pripoznave temelja terjatve, pa se vseeno šteje, da je terjatev pripoznal. Dodati je, da se je tudi sodna praksa že izrekla, da za priznanje dolga zadošča že priznanje dolga po temelju (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 306/2002 z dne 19.2.2003).

V 3. členu pogodbe o poravnavi obveznosti sta se stranki sporazumeli, da z dnem prenosa 1686 mesečnih obrokov iz kupoprodajnih pogodb o prodaji stanovanj na obroke Stanovanjski sklad RS prevzema vse bodoče zakonske obveznosti dolžnika (tožene stranke) kot prodajalca iz 10. in 12. člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur. list RS 7/93, 48(94), ki izhajajo iz pogodb, navedenih v prilogi IV (to so pogodbe, ki so bile podlaga prenešenih mesečnih obrokov). Na sklad so s tem prešle le bodoče obveznosti prodajalca v zvezi z odvajanjem dela kupnin za stanovanja, prodana na podlagi Stanovanjskega zakona. Pretekle, vključujoč tudi zamudne obresti, so še zmeraj ostale pri toženi stranki. Določbo drugega odstavka 3. člena pogodbe, ki pove, da z dnem prenosa (mesečnih obrokov) prenehajo vse obveznosti dolžnika kot prodajalca iz prvega odstavka 130. člena Stanovanjskega zakona, ki izhajajo iz pogodb, navedenih v Prilogi IV, je prav tako razumeti tako, da prenehajo obveznosti v zvezi s prenešenimi obroki, torej za naprej. Ne nazadnje, interpretaciji revidenta, po kateri naj bi s prenosom 1686 mesečnih obrokov na tožečo stranko prenehale vse obveznosti tožene stranke do tožeče, nasprotuje jasna določba iz 1. točke pogodbe, po kateri bosta pogodbeni stranki poravnavo zamudnih obresti opredelili v posebni pogodbi. Če naj bi vse obveznosti tožene stranke prenehale že s prenosom 1686 mesečnih obrokov, bi bila določba o poravnavi zamudnih obresti povsem odveč.

Ker se je po povedanem izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke obsegajo odvetniške stroške in stroške sodne takse za sestavo odgovora na revizijo.


Zveza:

ZPP člen 360, 360/1.ZOR člen 99, 99/1, 99/2.SZ člen 117, 119, 120, 130.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMTYwNw==