Sodba III Ips 59/2003

Jedro

Samo zato, ker iz enega od številnih izvedenih dokazov izhaja, da naj bi dolg tožene stranke znašal manj, kot pa je bilo dosojeno, še ni mogoče šteti, da je podana (absolutna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi delnega umika tožbe (za plačilo 1,444.830,00 SIT z zamudnimi obrestmi) s sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku (za plačilo 12,804.152,00 SIT z zamudnimi obrestmi), s katerim tožeča stranka zahteva plačilo neporavnanih obveznosti, nastalih na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju, po kateri je tožena stranka v imenu in za račun tožeče stranke prodajala njene proizvode. V preostalem delu (glede plačila 3,699.964,00 SIT z zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo in naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške. Pritožbo tožene stranke (zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe) je Višje sodišče v Celju zavrnilo.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (kot posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) in "bistvenih kršitev določb postopka" ter predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje.

Graja predvsem prvostopenjsko sodbo, drugostopenjsko pa posredno, ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje in ni ugodilo pritožbi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentki ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da naj bi izrek sodbe prvostopenjskega sodišča "v odločilnem dejstvu" nasprotoval vsebini javne listine, Zapisniku Ministrstva za finance, DURS, Izpostava Maribor z dne 13.1.1998. Nasprotje naj bi bilo v tem, ker je davčni organ v omenjenem zapisniku ugotovil, da naj bi dolg tožene stranke na dan 18.12.1997 znašal 5.719.845,00 SIT, obsojena pa je bila na plačilo 12,804.152,00 SIT. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče na podlagi vseh dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Samo zato, ker iz enega od številnih izvedenih dokazov izhaja, da naj bi dolg tožene stranke na dan 18.12.1997 znašal manj, kot pa je bilo dosojeno, ni mogoče šteti, da je podana (absolutna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za tako kršitev bi šlo, če bi prvostopenjsko sodišče v sodbi navedlo, da je davčni organ ugotovil dolg tožene stranka do tožeče v višini 12,804.152,00 SIT in bi na tako ugotovitev oprlo svojo sodbo, v resnici pa bi davčni organ ugotovil, da znaša dolg le 5.719.845,00 SIT.

Na 11. strani prvostopenjske sodbe je v zvezi z ugotovitvijo davčne inšpekcije, da je imela zavezanka (tožena stranka) po stanju na dan 18.12.1997 skupni dolg v višini 5.719.845,00 SIT, navedeno, da je bil pregled opravljen zaradi pravilnosti obračuna prihodkov in odhodkov za izračun prometnega davka, ne pa zaradi ugotavljanja obveznosti tožene stranke in tudi, da je tak dolg inšpekcija ugotovila "na osnovi listin tožene stranke, kar pa ne pomeni, da je imela evidentirane vse obveznosti...". Iz zadnje strani spornega zapisnika je razvidno, da "je bilo pri davčnem knjigovodstvu Izpostave preverjeno tudi stanje odprtih postavk iz naslova obveznosti iz samostojnega opravljanja dejavnosti." Pri tem je bilo ugotovljeno, da znaša skupni dolg zavezanke (tožene stranke) 5.719.845,00 SIT. Res je na 5. strani zapisnika navedeno, da je "po podatkih G. d.o.o. oz. njenega pravnega naslednika Go. d.o.o. zavezanka v letu 1996 realizirala za 6.995.071,00 SIT prometa...", kar pomeni, da so bili upoštevani tudi podatki, ki jih je davčni inšpektor pridobil pri pravnem predniku tožeče stranke (vendar le za leto 1996). Iz prve strani zapisnika pa je tudi razvidno, da je davčni inšpektor inšpiciranje opravil le v prostorih tožene stranke. Torej sam ni ugotavljal stanja dolga tožene stranke do tožeče na podlagi vse razpoložljive dokumentacije, tako kot je to storila izvedenka. Zato ne drži, da je sodišče prve stopnje "protispisno ugotovilo dejansko stanje glede višine neporavnanih obveznosti."

Tudi ne drži, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Obrazložilo je vse postavke tožbenega zahtevka, prav tako, zakaj sprejema izvedensko mnenje izvedenke mag. M.K.P.

Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 34/2004
• Sklep III Ips 89/2006
• Sodba II Ips 438/2003