Sodba III Ips 30/2004
| Sodišče: | Vrhovno sodišče |
|---|---|
| Oddelek: | Gospodarski oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2004:III.IPS.30.2004 |
| Evidenčna številka: | VS40715 |
| Datum odločbe: | 05.10.2004 |
| Področje: | OBLIGACIJSKO PRAVO |
| Institut: | razlaga pogodbe - soglasje volj pogodbenih strank - izjava volje |
| Objava v zbirki VSRS: | GZ 2002/2004 |
Jedro
Odločilno je, kaj sta pogodbeni stranki pri oblikovanju pogodbenega razmerja v resnici hoteli in ne tisto, kar se je morda navzven izrazilo zgolj kot pomoten zapis njune prave volje.
Ugotavljanje prave volje stranke je dejansko vprašanje.
Izrek
Revizija se zavrne. Drugotoženka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 201.850,00 SIT, v 15 dneh.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugotoženko na plačilo 12.820.375,00 SIT z zamudnimi obrestmi in zavrnilo enak tožbeni zahtevek zoper prvotoženko. Upoštevajoč doseženi uspeh v sporu je odločilo še o stroških postopka.
Pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del in drugotoženke zoper ugodilni del sodbe je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.
Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo drugotoženka (glede zanjo neugodnega dela) zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Predlaga njeno razveljavitev.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.
Revizija ni utemeljena.
Revident uveljavlja, da bi morali nižji sodišči "izhajati iz prave volje strank in ne zgolj iz tega, kar je zapisano v listinah." Pri oblikovanju pogodbenih razmerij je gotovo odločilna prava volja strank, razumljena v tistem smislu, ki ga opisujemo tudi z besedami dejanska, resnična volja ipd. ZOR (ki je veljal v času nastanka pogodbenega razmerja) govori v 2. odstavku 28. člena sicer o svobodni in resni volji strank, a ni dvoma, da je smisel določbe prav ta, za katerega se zavzema revident. Odločilno je, kaj sta obe pogodbeni stranki v resnici hoteli in ne, kar se je morda navzven izrazilo zgolj kot pomoten zapis njune prave volje.
Ugotavljanje prave volje strank je dejansko vprašanje. V postopku pred nižjimi sodišči ni bilo ugotovljeno, da je bila prava volja obeh (pravdnih) strank, ki sta dne 27.7.1994 sklenili aneks k najemni pogodbi, v tem, da bi prvotnega najemnika (drugotoženo stranko) nadomestil nov najemnik (prvotožena stranka). V revizijskem postopku dejanskih ugotovitev nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati. Zato velja tisto, kar je zapisano v spornem aneksu. Nižji sodišči sta ga, upoštevajoč razlagalna pravila, določena v ZOR-u, pravilno tolmačili.
V aneksu k najemni pogodbi, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 27.7.1994, je zapisano:
"Stranki soglašata da poslovne prostore v mansardi objekta H., ki so predmet najemne pogodbe sklenjene 07.05.1993 med pogodbenima strankama, uporablja podjetje H. d.o.o. s sedežem A., ki je last najemnice in ga zastopa kot direktorica, pod pogoji ki so navedeni v najemni pogodbi."
V aneksu k najemni pogodbi je jasno zapisano, da sta se pogodbeni stranki dogovorili le o tem, da bo prvotožena stranka uporabljala v najem dane prostore, ne pa, kot skuša prikazati revident, da bo postala pogodbena stranka (najemnik). Po določbi 1. odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Le pri razlagi spornih določb se uporabi določba 2. odstavka 99. člena ZOR (glej o tem npr. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar ZOR, I. knjiga, Ljubljana 1984, str. 347: "Če sta se strani jasno izrazili, je treba pogodbo razlagati po njunem jasno izraženem namenu.").
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi obširnega dokaznega postopka, v katerem je med drugim zaslišalo tudi podpisnici aneksa, ugotovilo, da je "očitno pogodbeno razmerje obstajalo med tožečo in drugo toženo stranko...". Na pravkar povedano ne morejo vplivati niti v revizijskem postopku ponovljene navedbe, da je bil le en račun tožeče stranke naslovljen na drugotoženko, ostali pa na prvotoženko. V prvostopenjski sodbi je tako ravnanje tožeče stranke dovolj prepričljivo pojasnjeno. Tudi ne drži, da bi se moralo pritožbeno sodišče ukvarjati z vprašanjem (so)lastništva spornih prostorov. V pritožbenem postopku namreč drugotoženka tega ni uveljavljala.
Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).
Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Odmerjeni so po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč Odvetniško tarifo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014
