Sodba VIII Ips 19/2007

Jedro

Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu serviser II, ukinitev delovnega mesta serviser-programer ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5.10.2004 nezakonita in da se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim in mu za nazaj priznati pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče napačno ugotavljalo dejansko stanje, ko je zaključevalo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu serviser II. Tožnik je imel po mnenju tožene stranke pogodbo o zaposlitvi veljavno sklenjeno samo za delovno mesto serviser programer. To delo je opravljal in za to delo je skoraj ves čas tudi prejemal plačo. Zato bi moralo sodišče o tem, na katerem delovnem mestu je bil tožnik zaposlen, sklepati po faktorju (količniku) delovnega mesta. Delovno mesto serviser programer je bilo ukinjeno zaradi neproduktivnosti, kar je avtonomna pravica tožene stranke, zato je bil tudi podan resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je upoštevala tudi rok iz petega odstavka 88. člena ZDR, saj je 1.9.2004 ukinila delovno mesto, 20.9.2004 tožnika obvestila o nameravani odpovedi, 5.10.2004 pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril.

V laičnem odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Čeprav je tožena stranka kot revizijski razlog formalno navajala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tega razloga vsebinsko ni obrazložila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon tudi določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je še določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku, za katerega je navajala, da je zaposlen na delovnem mestu serviser-programer, odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Do odpovedi je prišlo, ker je tožena stranka 1.9.2004 sprejela sklep o ukinitvi treh delovnih mest zaradi neekonomičnosti, med katerimi je bilo tudi delovno mesto serviser programer.

V dokaznem postopku je sodišče dalje ugotovilo, da tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu serviser-programer, ampak glede na sklep o razporeditvi z dne 23.5.2002 na delovnem mestu serviser II. Ker je bil zaposlen na delovnem mestu serviser II, po mnenju sodišča, ki ga v celoti sprejema tudi revizijsko sodišče, ukinitev delovnega mesta serviser-programer ni mogla predstavljati resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, ki je delal na delovnem mesti serviser II. Ker tega razloga ni bilo, je bila odpoved nezakonita in jo je bilo treba razveljaviti.

Čeprav tožena stranka ves čas zanika, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu serviser II, vsi listinski dokazi, ki sta jih v spis vložili stranki, kažejo na to, da je zaključek sodišča pravilen. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi 17.1.1997. Iz te pogodbe izhaja, da je bil tožnik takrat razporejen na delovno mesto "ing. elektrotehnike". S sklepom o razporeditvi z dne 24.3.1999 je bil nato razporejen na delovno mesto serviserja programerja, nato pa s sklepom o razporeditvi z dne 23.5.2002 razporejen na delovno mesto serviser II. Oba razporeditvena sklepa sta bila tožniku, osebno ali z nadomestno vročitvijo tudi vročena. V spisu so tudi plačilne liste, iz katerih je razvidno, da je tožnik, vsaj do marca 2003, tudi prejemal plačo, predvideno za serviserja II. Če je kasneje prišlo do drugačnega plačevanja tožnika in zakaj je prišlo do njega, ob dejstvu, da tožena stranka tožniku ni izdala novega sklepa o razporeditvi ali sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa dejansko tudi ni opravljal drugačnega dela, po mnenju revizijskega sodišča za odločitev niti ni bistveno. Bistveno je, da je tožena stranka sama v svojih opozorilih o možni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je dne 1.4.2004 in 17.7.2004 poslala tožniku, navajala, da je tožnik (ne glede na plačo, ki mu jo je izplačevala) zaposlen na delovnem mestu serviser II. Zato ni jasno, zakaj tožena stranka sedaj izpodbija zaključek sodišča, ki je pravzaprav logična posledica njenih lastnih odločitev in dejanj. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč in tudi v drugačnem primeru ne bi bilo mogoče spreminjati ugotovljenega dejanskega stanja v revizijskem postopku, je revizijsko sodišče ponovilo ugotovljena dejstva, saj je na podlagi njih zanesljivo mogoče zaključiti, da je pravilno presojeno, da niso obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to zahteva drugi odstavek 88. člena ZDR. Ob ukinitvi delovnega mesta serviser-programer namreč ni mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu na delovnem mestu serviser II, če je to mesto obstajalo še naprej (ugotovljeno v sodbi nižjih sodišč). In to je tudi bistveno za odločitev v sporni zadevi.

Vendar pa že iz navedb tožene stranke v reviziji izhaja, da je tožena stranka vedela in se seznanila z razlogi za redno odpoved 1.9.2004, ko je sprejela sklep o ukinitvi delovnih mest, kar pomeni, da je takrat vedela, da bo potreba po delu tožnika prenehala, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa ni bila dana v prekluzivnem roku 30 dni, saj tudi tožena stranka navaja, da je odpoved dala 5.10.2004. Pri tem obvestilo o mogoči odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima na tek roka nobenega vpliva.

Drugi revizijski ugovori za odločitev niso bili odločilni, saj je treba za ugotovitev zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotoviti le obstoj resnega in utemeljenega razlog za odpoved in (če bi bilo to sploh še potrebno) izpolnjevanje pogojev, ki jih določa zakon. Zaradi prej navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji zato ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 448/2006
• Sodba VIII Ips 380/2006
• Sodba VIII Ips 141/2011