Sodba VIII Ips 347/2006

Jedro

Delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas enega meseca in s tem delavcem še naprej sklepa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (celo zaradi povečanega obsega dela). Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu, delodajalec ne bi več sklepal novih pogodb o zaposlitvi z delavcem po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in bi obdržal v delovnem razmerju delavca, ki je na istem delovnem mestu zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 14.11.2003 in je to odpoved razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnika vrne nazaj na delo s 13.4.2004, ga prijavi v socialno zavarovanje z upoštevanjem osnove po najmanj četrtem tarifnem razredu Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter plača stroške v znesku 214.720 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002), glede na to, da bi bilo mogoče tožnika zaposliti na drugih delih. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v odpovednem roku je na delovnih mestih, za katera se ne zahteva posebnih znanj (skladiščni delavec, "pakirec tehničar", urejevalec okolice), zaposlovala več delavcev za določen čas. Po poteku dobe delovnega razmerja za določen čas bi na enem od teh delovnih mest lahko zaposlila tožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik delal na delovnem mestu "pakirec tehničar", za katerega se ni zahtevala izobrazba. Tožena stranka je ob odpovedi pogodbe tožniku in v času odpovednega roka na novo zaposlovala delavce za določen čas zaradi povečanega obsega dela, in sicer na delovnem mestu skladiščni delavec I. B. in I. F., na delovnem mestu "pakirec tehničar" N. G. in na delovnem mestu urejevalec okolice A. M.. Tega je najprej večkrat zaposlila za določen čas, od 1.4.2004 pa za nedoločen čas, enako tudi S. M. in L. H. (na delovnem mestu skladiščni delavec). I. B. je bil na primer zaposlen na delovnem mestu skladiščni delavec, ki je bilo primerljivo z delovnim mestom tožnika, in je v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 14.11.2003 sklenil s toženo stranko še pet pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka ni uresničila določbe 54. člena ZDR (na katerega se je sklicevala v pritožbi) o spremembi delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Tudi vsi ostali delavci, ki so bili primerljivi s tožnikom, so še po odpovedi pogodbe tožniku sklepali pogodbe za določen čas. To pomeni, da je bilo njegovo delo za nedoločen čas še potrebno in da tožena stranka po 2. odstavku 88. člena ZDR ni dokazala resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s tem se sklicuje na napačno uporabo ZDR o t. i. veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas. Navaja, da je delavcem I. B., I. F., N. G., A. M., S. M. in L. H., ne da bi jim tožena stranka ponudila in sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, delovno razmerje iz določenega časa že po zakonu prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas (54. člen ZDR). Vsi ti delavci bi lahko preprosto ugotovili preoblikovanje delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in od delodajalca zahtevali, da jim predloži pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato so pri toženi stranki tudi pri teh delavcih ocenili delovno uspešnost in jih enakopravno obravnavali. V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na tri sodbe Vrhovnega sodišča, prvo z opr. št. Ips 307/2002 z dne 19.9.1998 (če štejemo, da gre za sodbo, opr. št. VIII Ips 307/2002, je potrebno pojasniti, da ta sodba ni bila izdana 19.9.1998, temveč 4.11.2003 in obravnava drugačno pravno problematiko, kot je v tem sporu) in še dve sodbi z očitno napačnima in pomanjkljivima opravilnima številkama (opr. št. 303/28 in 313/49).

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 16/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotavljalo bistvenih kršitev določb postopka, ker jih revizija ne uveljavlja.

Ker je predmet revizije pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, je v zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava potrebno izhajati iz dejanskih ugotovitev in zaključkov te sodbe. Tako je potrebno upoštevati, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in v času odpovednega roka tožena stranka na primerljivih delovnih mestih zaposlovala večje število delavcev po pogodbah o zaposlitvi za določen čas. S temi delavci je takšne pogodbe sklepala že pred 1.11.2003 in po 1.4.2004 (z N. G. celo za isto delovno mesto, na katerega je bil razporejen tožnik). Manjša razlika se pojavlja le pri delavcih L. H., A. M. in S. M., s katerimi je sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas pred in tudi po 1.11.2003, s 1.3.2004 (oziroma z I. M. s 1.4.2004) pa je sklenila z njimi pogodbe za nedoločen čas. S temi delavci je sklepala pogodbe za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela.

Iz revizijskih navedb izhaja, da tožena stranka celo sama smiselno priznava nezakonito sklepanje delovnih razmerij za določen čas, saj se sklicuje na 54. člen ZDR, po katerem se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. To pa še ne pomeni, da je tožena stranka tudi dejansko upoštevala, da je v času pred, ob in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z navedenimi delavci sklenila delovno razmerje za nedoločen čas oziroma štela, da je prišlo do takšnega delovnega razmerja. Če bi bilo to namreč res, s temi delavci v istem obdobju ne bi vsakokrat na novo (za obdobje enega meseca) sklepala pogodb za določen čas, temveč bi jim že takrat priznala delovno razmerje za nedoločen čas. Ugotovljena dejstva ne potrjujejo revizijskih navedb, ki posredno pomenijo tudi priznanje nezakonitega razloga (začasen obseg povečanega dela) za sklepanje pogodb za določen čas.

Iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR izhaja, da predstavlja poslovni razlog za redno odpoved o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Le-ta mora v skladu s 3. odstavkom istega člena v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Prenehanje potreb po opravljanju dela na delovnem mestu tožnika je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljila s tem, da je bila v septembru 2003 zaključena preselitev na drugo lokacijo, s tem pa je prišlo do prenehanja potreb po delu določenega števila delavcev. Preselitev naj bi predstavljala organizacijski razlog, ki je povezan tudi z novo tehnologijo proizvodnje. Takšna opredelitev poslovnega razloga ni dokazana, saj je v istem obdobju - ko je tožena stranka obvestila tožnika o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (obvestilo z dne 7.11.2003), ob odpovedi in še po poteku odpovednega roka - na istem delovnem mestu "pakirec tehničar" zaposlovala N. G., na podlagi vsakokratnih pogodb o zaposlitvi za določen čas enega meseca. Še iz zadnje pogodbe o zaposlitvi v spisu za N. G. (za čas od 1.4. do 30.4.2004) je razvidno, da je bil kot razlog za njeno zaposlitev naveden začasno povečan obseg dela. To pomeni, da potrebe po delu na tem delovnem mestu niso prenehale, temveč so bile celo povečane. Delodajalec ne more odpovedati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas enega meseca in s tem delavcem še naprej sklepa nove in nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (celo zaradi povečanega obsega dela). Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu, delodajalec pač ni bi več sklepal novih pogodb o zaposlitvi z delavcem po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in bi obdržal v delovnem razmerju delavca, ki je na istem delovnem mestu zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 82/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 20/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 222/2017