Sodba VIII Ips 170/2001

Jedro

Za kršitev konkurenčne prepovedi iz naslova delovnega razmerja gre le v primeru, če delavec sklepa posle neposredno v svojem imenu in za svoj ali tuj račun, ne pa tudi v primeru, ko posel sklene v imenu in za račun delodajalca, kot njegov zastopnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti zneska 905.270,60 DEM, kot odškodnine za škodo, ki jo je toženec povzročil s kršitvijo konkurenčne prepovedi oziroma konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec aneks k distribucijski pogodbi med tožečo stranko in firmo A. L., G., sklenil še kot direktor tožeče stranke, ne pa v svojem imenu in za svoj račun. Zato že prvi med kumulativno predpisanimi pogoji iz prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) ni izpolnjen in tožencu ni mogoče očitati kršitve konkurenčne prepovedi. Glede poslovanja toženca s firmo T. pa je sodišče ugotovilo, da je je bilo sporno ravnanje toženca storjeno že po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, zato ne gre za kršenje konkurenčne prepovedi. V pogodbi o zaposlitvi je sicer res dogovorjena konkurenčna klavzula, vendar so bile zakonske določbe o konkurenčni klavzuli z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljeni že od 12.6.1993 dalje. Sodišče je iz istih razlogov zavrnilo tudi podrejeni zahtevek za plačilo pogodbeno dogovorjene pavšalne odškodnine zaradi kršenja konkurenčne klavzule.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokazno oceno ter pravno presojo prvostopnega sodišča. V obrazložitvi povzema razloge Ustavnega sodišča iz odločbe št.

U-I-51/90 z dne 14.5.1992 (Uradni list RS, št. 29/92), zaradi katerih zaključuje, da "ni mogoče pritrditi veljavnosti X. točke pogodbe o zaposlitvi", ker je z njo enostransko obremenjen le toženec brez vsake odmene.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZPP. Ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Zato je revizijsko sodišče štelo, da tožeča stranka smiselno uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 385. člena ZPP-77. Tožeča stranka navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77), to pa je o kršitvi prvega in tretjega odstavka 7. člena ZDR. Ne gre za to oziroma nič več ne gre za to, kako je toženec ravnal po formalnem prenehanju njegovega delovnega razmerja pri tožeči stranki, gre le za to, kako je ravnal v času trajanja delovnega razmerja. Po navedbi tožeče stranke prvi odstavek 7. člena ZDR ni bil nikoli spremenjen in tudi Ustavno sodišče s svojimi odločitvami vanj ni posegalo. S tem, ko je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na tiste določbe 7. člena ZDR o konkurenčni klavzuli, ki z dejanskim stanjem v tej zadevi nimajo nobene zveze (in odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z njimi), je glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem delu pa tožeča stranka obširno obrazlaga škodlivost spornega aneksa k distribucijski pogodbi, okoliščine sklenitve tega aneksa in svojo razlago pristojnosti toženca za njegov podpis.

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je sodišče glede na trditveno podlago tožbe uporabilo pravilno pravno podlago in pravilno odločilo, da eden izmed pogojev za kršitev konkurenčne prepovedi ni bil izpolnjen. Navajanje odločbe Ustavnega sodišča v zvezi s 7. členom ZDR pa se nanaša na poslovanje toženca s firmo T. in zatrjevano kršitev konkurenčne prepovedi potem, ko je tožencu delovno razmerje že prenehalo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Zatrjevana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni podana. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe o odločilnih dejstvih in tudi obrazložilo, zakaj so nekatere navedbe neutemeljene ali za odločitev nepomembne. Zato se izpodbijana sodba lahko preizkusi.

Navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Zato ni mogoče upoštevati navedb (ki so predvsem ponavljanje pritožbenih navedb) o dejanskih ugotovitvah in o dokazni oceni sodišča glede pristojnosti toženca kot direktorja, okoliščinah in motivih za sklenitev spornega aneksa k distibucijski pogodbi s firmo L. ter glede poslovnih razmerij med tožečo stranko in C. I., d.d..

Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Toženec naj bi tako prepoved kršil z dvema svojima ravnanjema. S sklenitvijo aneksa k distribucijski pogodbi s firmo L., na podlagi katerega je prišlo do prenosa poslovanja s to firmo na drugega distributerja. To naj bi storil še kot direktor tožeče stranke, vendar že v času odpovednega roka. Že po prenehanju delovnega razmerja pa je predlagal sklenitev podobnega aneksa tudi firmi L. T.. Iz tožbenih navedb izhaja, da je v obeh primerih tudi dejansko prišlo do prekinitve poslovanja tujih pogodbenih partnerjev s tožečo stranko in njihovega nadaljnega poslovanja s tožencem oziroma njegovim novim delodajalcem (družbo, katere edini ustanovitelj je bila sicer tožeča stranka). Toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen kot direktor na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.5.1991, poleg tega pa je bil tudi soustanovitelj oziroma solastnik družbe. Z vlogo z dne 15.4.1993 je toženec odstopil kot direktor, Upravni odbor družbe pa je njegov odstop na seji dne 7.5.1993 sprejel. Toženec je odstopil kot direktor s 30.6.1993 in s tem dnem mu je očitno tudi prenehalo delovno razmerje.

V X. točki pogodbe o zaposlitvi je bila dogovorjena konkurenčna klavzula, ki v bistvenem delu pomeni le prepis ob podpisu pogodbe še veljavnih določb petega in šestega odstavka 7. člena ZDR. Le glede zneska pavšalne odškodnine je pogodba konkretna, pri čemer pa iz predloženih dokazov ni razvidno, na katerem (če sploh) splošnem aktu oziroma kolektivni pogodbi temelji znesek 24 mesečnih bruto plač. Statut podjetja z dne 10.9.1989 ima glede pravic in obveznosti delavcev oziroma zaposlenih le končno določbo, da bo podjetje zagotavljalo spoštovanje zakonov in kolektivnih pogodb. Nima pa Statut nobenih posebnih določb o obveznostih delavcev ali direktorja v zvezi s spoštovanjem konkurenčnih prepovedi. Tako določbo ima 21. člen Statuta le glede družbenikov: noben družbenik ne more brez soglasja preostalih družbenikov opravljati enake ali podobne dejavnosti, kakor jo opravlja podjetje, bodisi posredno bodisi neposredno.

Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je treba upoštevati tudi spremembe 7. člena ZDR po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, posredno pa tudi uveljavitev Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD, ki je pričel veljati 10.7.1993). Bistveno pri tem je, da je ZDR v besedilu, ki je veljalo v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi, urejal dvoje konkurenčnih prepovedi. Konkurenčno prepoved v ožjem smislu kot prepoved konkuriranja delodajalcu med trajanjem delovnega razmerja (prvi, drugi in tretji odstavek 7. člena ZDR) in t.i. konkurenčno klavzulo kot pogodbeno dogovorjeno prepoved konkurence po prenehanju delovnega razmerja (peti in šesti odstavek 7. člena ZDR). Samostojno in neodvisno od prepovedi konkurence po ZDR, je prepoved konkurence za družbenike in poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo ter njihovo odškodninsko odgovornost do družbe, uredil ZGD v 41. in 42. členu.

Ustavno sodišče je v določbe 7. člena ZDR poseglo dvakrat. Z odločbo št. U-I-51/90 z dne 14.5.1992 je razveljavilo določbe petega in šestega odstavka, torej določbe o konkurenčni klavzuli. Razveljavitev je začela učinkovati 12.6.1993 (eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu, povsem nepotrebno pa sta bili isti določbi "razveljavljeni" nato še z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDR, Uradni list RS, št. 71/93 z dne 30.12.1993). Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena ZDR pa je Ustavno sodišče razveljavilo (drugačne navedbe tožeče stranke v reviziji so zmotne) z odločbo št. U-I-81/97 z dne 14.1.1999 (Uradni list RS, št. 12/99). Ta razveljavitev je začela učinkovati 26.2.2000 (eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu).

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost toženca zaradi kršitev prepovedi konkurence na podlagi delovnega razmerja je torej lahko dvojna. Za kršitev konkurenčne prepovedi z ravnanji, storjenimi v času trajanja delovnega razmerja, je delavec lahko odškodninsko odgovoren. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve, izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela o prepovedi povzročanja škode drugemu. Če delavec s svojim ravnanjem povzroči škodo delodajalcu, jo mora povrniti (prvi odstavek 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Ustavno sodišče je tretji odstavek 7. člena ZDR razveljavilo le zato, ker je sam po sebi brez razveljavljenega prvega odstavka ne bi imel nobenega smisla, ne pa zato, ker bi štelo odškodninsko odgovornost delavcev za kršitev konkurenčnih prepovedi za neskladno z Ustavo - saj tudi konkurenčne prepovedi kot take ni štelo za neustavno. Vendar je taka odškodninska odgovornost nekaj drugega kot odškodninska odgovornost za kršitev konkurenčne klavzule. Zato se tožeča stranka pri uveljavljanju odškodnine za ravnanja toženca v času trajanja delovnega razmerja ni mogla uspešno sklicevati na določbe X. točke pogodbe o zaposlitvi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, da ne gre za kršitev konkurenčne prepovedi zato, ker toženec aneksa k distibucijski pogodbi s firmo L. ni sklenil za svoj ali tuj račun, temveč v imenu tožeče stranke kot njen statutarni zastopnik. Toženec je v razmerju do tožeče stranke nastopal v treh vlogah: kot ustanovitelj (lastnik) družbe, ki je v družbi tudi zaposlen in opravlja posle direktorja. V vsaki od teh vlog lahko krši konkurenčno prepoved in je za kršitev odškodninsko odgovoren. Njegova odgovornost kot direktorja za poslovne odločitve ne temelji na delovnem razmerju. Tožeča stranka bi zoper toženca zato lahko uveljavljala odškodninske in druge sankcije iz naslov njegove odgovornosti kot direktorja (ki jih določajo statusnopravni predpisi) ali kot družbenika (tudi na podlagi svojega Statuta). Za kršitve konkurenčne prepovedi iz naslova delovnega razmerja bi šlo le v primeru, če bi toženec sporno pogodbo sklenil neposredno v svojem lastnem imenu in za svoj ali tuj račun. Le v takem primeru bi namreč lahko šlo za prepovedan poseg v interese tožeče stranke.

Odločitvi glede druge očitane kršitve, to je kršitve konkurenčne klavzule, storjene po prenehanju delovnega razmerja, tožeča stranka tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni ugovarjala. V reviziji pa celo izrecno navaja, da gre le za kršitve, storjene v času trajanja delovnega razmerja, zaradi česar je uporaba zakonskih določb o konkurenčni klavzuli zmotna. Ne glede na to, pa gre v tem delu za presojo, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča (št.

U-I-51/90). Ustavno sodišče tudi za konkurenčno klavzulo kot tako ni reklo, da je v neskladju z Ustavo. Bistvena za odločitev v tem sporu je utemeljitev Ustavnega sodišča, da je v neskladju z načeli pravne in socialne države, pa tudi z načelom ekvivalence v odplačnih pravnih poslih, taka ureditev, ki zgolj enostranko obremenjuje le delavca, ne da bi za sprejete omejitve zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, dobil ustrezno materialno nadomestilo. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da konkurenčne klavzule, kot je dogovorjena z X. točko pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče upoštevati. Tudi v tem primeru seveda taka odločitev ne izključuje odgovornosti toženca kot družbenika tožeče stranke.

Ker glede na navedeno niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, trpi svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 157/2012
• Sodba VIII Ips 84/2009
• VSM sklep I Cpg 500/2016