<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba VIII Ips 76/97

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1997:VIII.IPS.76.97
Evidenčna številka:VS30487
Datum odločbe:23.09.1997
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - odškodnina - odpravnina

Jedro

Po mnenju revizijskega sodišča predstavlja izplačilo odpravnine, ki je bilo izvršeno v skladu z zakonom (36. f člen ZDR), nadomestno izpolnitev, kot jo predvideva 308. člen ZOR. V prvem odstavku tega člena je določeno, da obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega, kot mu ta dolguje. Ker je tožnik odpravnino sprejel namesto dokupa pokojninske dobe, pri čemer kakšni njegovi zadržki iz podatkov v spisu niso razvidni, bi imel možnost zahtevati odškodnino samo v primeru, če bi nadomestna spolnitev imela stvarne ali pravne napake, teh pa pri denarni spolnitvi ni. Zato pogojev odškodninske odgovornosti, čeprav jih je sodišče druge stopnje ugotavljalo, sploh ni bilo treba ugotavljati.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugodilo tožnikovemu (predlagateljevemu) zahtevku in odločilo, da je tožena stranka (udeleženka) dolžna plačati tožeči stranki znesek 151.017,00 SIT kot odškodnino za škodo, ki mu jo je ta povzročil z nerealizirano obljubo o dokupu delovne dobe, v 15. dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo odločbo prvostopenjskega sodišča tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo protivrednosti stroškov za dokup pokojninske dobe za čas služenja rednega vojaškega roka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navajal, da mu je delovno razmerje prenehalo v nasprotju z določbo 36.d člena zakona o delovnih razmerjih. Dalje je navajal, da tožena stranka ni spoštovala sporazuma, da mu bo delovno razmerje prenehalo zato, ker bo sam odkupil čas rednega služenja vojaškega roka, tožena stranka pa ostalo pokojninsko dobo zaradi upokojitve. Delovne dobe mu ni odkupila kljub temu, da je sam izpolnil svojo obveznost, zato je bil oškodovan.

Sprva je sicer kot škodo uveljavljal samo škodo, ki jo je imel z denarnim izdatkom za nakup vojaške dobe, vendar je v kasnejšem sodnem postopku uveljavljal povračilo dejanske škode, ki jo trpi zaradi predčasne pokojnine. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka formalno ne zatrjuje. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je protispisna revizjska navedba, da je revident v tem sporu kot odškodnino sprva sicer res uveljavljal samo povračilo denarnega izdatka za "nakup vojaške dobe", kasneje pa naj bi uveljavljal povrnitev celotne škode, ki jo trpi zaradi predčasne upokojitve. Na ustnih obravnavah 21.12.1993 (l. št. 24), 24.3.1994 (l. št. 28) in 24.4.1994 (l. št. 35), ko je bila zadeva zaključena, je revident kot odškodnino izrecno uveljavljal samo znesek, porabljen za dokup časa služenja vojaškega roka. Zato je ugotavljanje odškodninske odgovornosti v tem sporu vezano izključno na tak zahtevek.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi pravilno odločilo, pri čemer je dovolj upoštevalo relevantne dejanske ugotovitve, ki so osnova za odločitev.

V izpodbijani odločbi, ko je sodišče druge stopnje zaključilo, da pri prenehanju delovnega razmerja tožnika in v dogovarjanju med strankama, ki se je končalo z izplačilom odpravnine (36.f člen ZDR - zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ni elementov nedopustnosti, da škoda ni nastala in da ni odgovornosti zatrjevanega povzročitelja škode, je bil edini možen zakjuček, da ni odškodninske odgovornosti, kot jo določa prvi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89). V civilnem pravu velja, da morajo biti izpolnjeni vsi pogoji civilnega delikta, da lahko govorimo o odškodninski odgovornosti. Ti pogoji so, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode.

Poleg tega pa revizijsko sodišče tudi zaključuje, da o odškodninski odgovornosti v revidentovem primeru ni možno govoriti, ker je tožena stranka tožniku namesto dokupa pokojninske dobe izplačala odpravnino (36. f člen ZDR), tako da je prišlo do nadomestne izpolnitve (308. člen ZOR). Pri tem je treba, enako kot pri ugotavljanju škode, čeprav gre za spor iz delovnega razmerja, upoštevati določbe civilnega prava. V postopku se je ugotovilo, da se tožnikov problem, ob prenehanju delovnega razmerja zaradi ugotovitve trajnega prenehanja potreb po delu delavca, ni reševal samo po določbah zakona o delovnih razmerjih, ampak tudi dogovorno, kar pomeni prisotnost obligacijskega prava. Tega seveda v tem sporu ni mogoče uporabljati neposredno, možna pa je njegova smiselna uporaba.

Če upoštevamo, da je vsebovalo dogovarjanje med strankama elemente ponudbe (32. člen ZOR), sklep, ki ga je izdala tožena stranka pa elemente pogodbe (26. člen ZOR), ker sta se volji strank zedinili, je treba ugotoviti tudi, kaj pomeni v tej zvezi izplačilo odpravnine, ki jo je tožnik glede na podatke v spisu sprejel brez pridržka. Po mnenju revizijskega sodišča predstavlja izplačilo odpravnine, ki je bilo izvršeno v skladu z zakonom (36. f člen ZDR), nadomestno izpolnitev, kot jo predvideva 308. člen ZOR. V prvem odstavku tega člena je določeno, da obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega, kot mu ta dolguje. Ker je tožnik odpravnino sprejel namesto dokupa pokojninske dobe, pri čemer kakšni njegovi zadržki iz podatkov v spisu niso razvidni, bi imel možnost zahtevati odškodnino sam v primeru, če bi nadomestna spolnitev imela stvarne ali pravne napake, teh pa pri denarni spolnitvi ni. Zato pogojev odškodninske odgovornosti, čeprav jih je sodišče druge stopnje ugotavljalo, sploh ni bilo treba ugotavljati.

Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna in ker ni bilo navajanih takih revizijskih razlogov, ki bi jih bilo mogoče sprejeti, revizijsko sodišče samo pa ni ugotovilo niti tistih, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZOR člen 26, 32, 308. ZDR (1990) člen 36, 36f.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yODAyMA==