Sodba II Ips 462/92

Jedro

Vožnja pod vplivom alkohola v nočnem času (z motornim kolesom) v precej oddaljen kraj, ki je imela za posledico, da je voznik potem, ko je poprej nekajkrat podrsal s stopalko po asfaltu padel in nezavesten obležal na cesti, predstavlja dejanje, ki je prispevalo k temu, da je do prometne nezgode in nastanka škode prišlo. Soprispevek znaša 35%.

Izrek

Revizji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na delež soodgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo v višini 35% kot neutemeljena zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, zaradi česar drugi odstavek I. točke sodbe sodišča druge stopnje glasi:

"Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 14.765,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1991 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ob odločitvi, da znaša delež njene odgovornosti za nastalo škodo 35%, delež zavarovanca prvotožene stranke drugotoženega AA pa 65%, je toženima strankama iz naslova gmotne in negmotne škode naložilo v nerazdelno plačilo znesek 1.249,765,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V nerazdelno plačilo jima je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 24.679,80 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke v celoti, pritožbi tožene stranke pa deloma ugodilo. Glede deležev odškodninske odgovornosti sta sodbo sodišča prve stopnje izpodbijali obe pravdni stranki. V tem delu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, da je za škodni dogodek in nastalo škodo v celoti odgovoren zavarovanec prvotožene stranke. V posledici take odločitve o temelju odškodninske odgovornosti je glede plačila gmotne škode odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki iz tega naslova nerazdelno 22.716,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.11.1991 dalje do plačila.

Pritožbi toženih strank je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo glede plačila negmotne škode in glede plačila te škode vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Zaradi te razveljavitve in ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke, ki je izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje s katero je bilo odločeno o odškodninski odgovornosti in plačilu gmotne škode (točka I izreka sodbe druge stopnje), sta vložili skupno revizijo toženi stranki in uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi zavarovanec tožene stranke, ki je vozil z dovoljeno hitrostjo, nesrečo lahko preprečil le v primeru, če bi začel zavirati takoj, ko je na cesti zagledal v postopku kot pričo zaslišanega BB. Zaključek, da je za prometno nesrečo odgovoren izključno zavarovanec prvotožene stranke drugotoženi AA, ni sprejemljiv. Nevarno situacijo je brez dvoma povzročil tožnik sam. Pod vplivom alkohola je upravljal motorno kolo. Zaradi vožnje pod vplivom alkohola in neprevidne vožnje je padel in nezavesten obležal na cestišču. Tej nevarni prometni situaciji se AA, ki ni prekršil niti enega cestnoprometnega pravila, ni mogel izogniti. Takoj, ko je na cesti opazil BB, je zmanjšal hitrost vozila z namenom, da bi ugotovil, zakaj ga BB ustavlja. Na cesti ležečega tožnika ni mogel opaziti. Zakaj ga neznani moški (BB) ob enih ponoči na samotni cesti ustavlja, pa tudi ni mogel vedeti, saj na cestišču ni bilo prav nobenih znakov, ki bi kazali na to, da so na cestišču ovire. Ker zavarovanec tožene stranke ovire ni mogel pričakovati, niti nezgode ni mogel preprečiti, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Če pa bi že obstajala deljena odgovornost, bi jo moralo sodišče ustrezneje opredeliti.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija je delno utemeljena.

Do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo z motornim vozilom, ki je nevarna stvar. Zato je odškodninska odgovornost toženih strank objektivna (174. člen ZOR), kar sta materialnopravno pravilno odločili tudi obe nižji sodišči. V primerih, kadar so izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. odstavka 177. člena ZOR, je imetnik nevarne stvari lahko prost odgovornosti, če pa je tudi oškodovanec deloma kriv za škodo, je lahko imetnikova oprostitev odgovornosti le delna (3.odstavek 177. člena ZOR). Ob upoštevanju istih pravnoodločilnih dejstev, je bila v obravnavanem primeru materialnopravna presoja sodišča prve in sodišča druge stopnje različna. Ta, v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljena in pri materialnopravni presoji uporabljena dejstva, so naslednja:

- v času prometne nesreče dobrih šestnajst let stari tožnik je ponoči in sicer nekaj pred eno uro, vozil kolo z motorjem po regionalni cesti proti 10 km oddaljenemu kraju;

- motorno kolo je upravljal vinjen z najmanj 1,23 g/kg etilnega alkohola v krvi;

- pred naseljem, kjer cesta poteka po klancu navzgor, je po 14,90 m dolgi vožnji, med katero je s stopalko večkrat podrsal po asfaltu, padel na vozišču in obležal nezavesten na desnem voznem pasu gledano v smeri njegove vožnje;

- na cesti je obležal prečno z glavo proti sredinski črti.

Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilna uporaba materialnega prava narekuje uporabo 3. odstavka 177. člena ZOR, ki jo je pritožbeno sodišče izključilo, sodišče prve stopnje pa materialnopravno pravilno uporabilo. Nevarna prometna situacija je namreč brez dvoma nastala tudi zaradi tožnikovega ravnanja, ki se je precej vinjen pozno ponoči, ko je vidljivost na cesti bistveno slabša kot podnevi, odpravil s kolesom z motorjem v kar 10 km oddaljen kraj, pri tej vožnji zaradi vinjenosti nekajkrat podrsal s stopalko po asfaltu, nato pa padel po vozišču in na njem sredi noči, zaradi pri padcu zadobljenega udarca v glavo, nezavesten obležal prečno z glavo proti sredinski črti. Vožnja v stanju v kakršenm je bil tožnik, ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik namenil v kar precej oddaljen kraj in dejstva, da se je za vožnjo odločil pozno ponoči, ko je vidljivost na cesti bistveno zmanjšana, brez dvoma bistveno povečuje možnost nepravilnih ravnanj v prometu, ne izključuje pa tudi padcev po cestišču, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Zato je potrebno tako ravnanje tožnika opredeliti kot dejanje, ki je tudi prispevalo k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo (3. odstavek 177. člena ZOR). Ob upoštevanju vseh že naštetih pravnoodločilnih dejstev je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da znaša delež odgovornosti tožeče stranke za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo 35 %, po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji toženih strank ugodilo (1. odstavek 395. člena ZOR) v preostalem (zatrjevanja revizije, da bi moral biti tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen ali pa, da bi moral biti delež odgovornosti tožeče stranke vsaj ustrezno drugačen) pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZOR).

Ker je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo odločitev o plačilu negmotne škode in odločitev o plačilu stroškov postopka, ima revizijska odločitev o tem, da znaša razmerje odgovornosti 35% : 65% v korist tožeče stranke, za posledico le spremembo odločitve o plačilu gmotne škode. Ta je znašala po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče in na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) 22.716,40 SIT. Ob upoštevanju deležev odgovornosti v razmerju 35% : 65% v korist tožeče stranke je zato tožena stranka dolžna plačati iz naslova gmotne škode nerazdelno znesek 14.765,60 SIT.

V okviru preizkusa v smislu 386. člena ZPP je revizijsko sodišče ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker toženi stranki povrnitve teh stroškov nista zahtevali.

Določbe ZOR (Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89) in ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 626/92
• Sodba II Ips 681/93
• Sodba II Ips 556/92