Sodba VIII Ips 164/96

Jedro

Ravnanje delavca, da ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije ali delodajalec (torej ne samo v njegov delokrog) je prepovedana zato, ker s takimi dejanji storilec krši lastno dolžnost poštenega in vestnega izpolnjevanja delovnih dolžnosti, ki je sankcionirano tudi s 1. odst. 54. čl. ZTPDR. Takšen način izvrševanja pravic in obveznosti, izhajajočih iz delovnega razmerja, bi bil v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek M.S. na razveljavitev sklepov disciplinske komisije tožene stranke z dne 16.4.1991 in njenega delavskega sveta z dne 21.5.1991 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnici zaradi hujše kršitve delovne obveznosti po prvem odstavku 7. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 - ZDR) zakonito izrečen najstrožji ukrep. Tožnica je med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki kršila prepovedi s prvega odstavka navedenega zakonskega določila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, posebej po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Zmotno je bilo tudi uporabljeno določilo 7. člena zakona o delovnih razmerjih, saj tožnici ni bilo dokazano, da bi vplivala na poslovne odločitve partnerjev tožene stranke, ali vzpostavljala kontakte med podjetjem ... in nemškimi kupci oziroma, da bi opravljala dela in sklepala posle, ki sodijo v njeno delovno področje ali dejavnost tožene stranke. Ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj, kdaj in s čim naj bi tožeča stranka ravnala protipravno ter s tem realizirala dejanski stan hujše kršitve iz prvega odstavka 7. člena ZDR, temelji dejanska podlaga sodne odločbe na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. To pa ima, po mnenju revidentke, za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja tudi, da tožnici v postopku ni bila dokazana kakršnakoli oblika krivde za storitev očitanega dejanja niti obstoj kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti obseg izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč drugostopna pravnomočna sodba (prvi odstavek 382. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče opravilo preizkus uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP le na sodbi sodišča druge stopnje. V zvezi s trditvami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so le-ti nejasni in med seboj v nasprotju, revizijsko sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je na tretji in četrti strani sodbe odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (kar bi v nasprotnem primeru bila lahko le relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 375. člena v zvezi z prvim odstavkom 354. člena ZPP). Dejstvo, da tožeča stranka z vsebino odgovorov ni zadovoljna, pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar je obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

Tožeča stranka nadalje zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP tudi zato, ker je sprejelo dokazno oceno pričevanj F.Š. in R.S. v nasprotju z listinami, vsebino zahteve za uvedbo disciplinskega postopka pa je povzelo nekritično. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ti očitki ne morejo pomeniti kršitve 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ampak so povezani z uporabo določila 8.

člena ZPP, oziroma z dokazno oceno sodišča prve stopnje in preizkusom ugotovljenega dejanskega stanja, kar opravi sodišče druge stopnje. V povezavi z drugimi revizijskimi navedbami uveljavljeni revizijski razlog izraža tožničino nezadovoljstvo z oceno izvedenih dokazov in nanjo oprtimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, sprejetimi na drugi stopnji za dejansko podlago izpodbijane sodbe. Toda revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato izpodbijanje dokazne ocene na revizijski stopnji ni več dopustno. Sklepi, katere je na podlagi tega dejanskega stanja sprejelo sodišče druge stopnje, pa spadajo v področje uporabe materialnega prava.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določilo 7. člena zakona o delovnih razmerjih, po katerem je delavcu med trajanjem delovnega razmerja prepovedano, da bi za svoj ali tuj račun opravljal dela ali sklepal posle, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije oziroma delodajalca (prvi odstavek). Vsaka delavčeva dejavnost, ki je v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka tega člena, pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče najstrožji disciplinski ukrep. Pri disciplinski kršitvi po tej zakonski določbi gre za eno od oblik tako imenovane nelojalne oziroma prepovedane konkurence. V tem določilu je vsebovano generalno pravilo, ki določa znake dejanja na abstrakten način tako, da zajema dejanja delavca, ki so v nasprotju z interesi delodajalca. Ker v splošnem aktu tožene stranke posamezna dejanja, s katerimi bi bila nelojalnost delavca opredeljena kot kršitev delovne obveznosti, niso določena, je potrebno ugotavljati elemente očitane kršitve iz generalne klavzule omenjenega zakonskega določila. Z določbo prvega odstavka 7. člena ZDR so varovani interesi delodajalca tako, da se šteje vsako ravnanje, ki je v nasprotju s poslovno moralo oziroma vestnostjo in poštenjem za hujšo kršitev delovne obveznosti (drugi odstavek).

Ravnanje delavca, da ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije ali delodajalca (torej ne samo v njegov delokrog), je prepovedano zato, ker s takim dejanjem storilec krši lastno dolžnost poštenega in vestnega izpolnjevanja svojih delovnih obveznosti, ki je sankcionirano tudi s prvim odstavkom 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, RS 4/91). Takšen način izvrševanja pravic in obveznosti, izhajajočih iz delovnega razmerja, bi bil v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno. Moralne norme, ki se v praksi opredeljujejo kot norme vestnosti in poštenosti, so v delovnih razmerjih zlasti pravila, ki zavezujejo delavca k ustrezni lojalnosti do svojega delodajalca. Moralne norme niso vedno tudi pravne, po drugi strani pa tudi nekatere pravne norme ne vsebujejo moralnega vrednotenja. Ker v dispoziciji pravne norme iz 7. člena ZDR ni uporabljen povsem določen pojem nedopustnega ravnanja, je natančnejša določitev vsebine prepuščena sodni praksi. Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da se delavec vzdrži vsakega dejanja, ki bi merilo - v nasprotju z interesi delodajalca - v prekinitev obstoječega poslovnega razmerja z drugim podjetjem ali k preprečevanju ali oteževanju takšnih razmerij, pa čeprav ta dolžnost ni posebej predpisana.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP) izhaja prav takšno ravnanje tožeče stranke, ki ga je opredeliti kot hujšo kršitev delovne obveznosti po 7. členu ZDR. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnica z dopisom z dne 5.1.1991 (skupaj s svojim možem, ustanoviteljem družbe z omejeno odgovornostjo ... in direktorjem ...) obvestila nemško firmo ... poslovno partnerico ..., da bo odslej ona konktaktna oseba za opravljanje poslov, ki sta jih na podlagi komisijske pogodbe z dne 27.11.1990 prevzela ... in ... Komisionar za izvoz in prodajo steklenih izdelkov, prilagojenih zahtevam nemškega trga, je bila za omenjeno nemško firmo in druge poslovne partnerje v Nemčiji do sklenitve citirane generalne komisijske pogodbe tožena stranka, pri kateri je tožnica opravljala komercialno administrativne posle. Toženo podjetje je iz naslova provizije za sklenjene posle v letih 1988, 1989 in 1990 prejelo 152.578,26 DEM (priloga B 12). Izpad tega dohodka za leto 1991 pa predstavlja po 155. členu zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) škodo. Glede na poslovno odločitev komitenta ... za samostojno nastopanje na zunanjih trgih, bi tožena stranka nedvomno utrpela zmanjšanje dohodka iz opravljanja izvoznih poslov, vendar postopno, - z ustanovitvijo novo oblikovanega zunanjetrgovinskega oddelka komitenta. Do takrat pa se je steklarna odločila izvoz opravljati preko firme .... Na njeno odločitev je vplivalo, po ugotovitvah sodišča, sporočilo tožnice, da ustanavlja svojo firmo in da ne bo več zaposlena v .... Takšno sporočilo (ustno dano direktorju ... in pisno v vlogi z dne 5.1.1991) pa po svoji naravi in pomenu predstavlja dejavnost, naperjeno v prekinitev poslovnega razmerja med komitentom in toženo stranko zato, da bi se sklenila enaka komisijska pogodba (s povdarkom na ugodnejših pogojih) s podjetjem, last tožničinega moža. Le-ta ga je ustanovil z namenom, da bi se tožnica po končanem porodniškem dopustu zaposlila v njem. Takšno dejanje tožnice pa predstavlja, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, dejanski stan hujše kršitve delovne obveznosti iz 7. člena ZDR. Hkrati je ocenilo, da so obstojali pogoji in razlogi za izrek najstrožjega ukrepa. Ob takšnem dejanskem stanju pa je bilo materialno pravo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na razveljavitev odločitev disciplinskih organov tožene stranke pravilno uporabljeno.

Z revizijskimi navedbami, da tožnici niso bila dokazana očitana dejanja, oblika krivde nastanek škode, in obstoj kvalifikatornih okoliščin pa revidentka izpodbija dejanske ugotovitve obeh sodišč. Ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, revizijsko sodišče teh navedb ni smelo upoštevati (3.

odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR, ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 166/96
• Sodba VIII Ips 11/97
• Sodba VIII Ips 222/98