Sodba II Ips 968/93

Jedro

V obravnavanem primeru gre za napako v lakiranju, ki je omejena na levi prednji blatnik. To napako je vsekakor mogoče odpraviti z ustreznim popravilom tako, da vrednost in funkcionalnost avtomobila ne bi bila okrnjena. Tožena stranka je napako priznala in ponudila popravilo, na kar pa tožnik ni pristal. V takem položaju vztrajanje na zahtevku za zamenjavo avtomobila ni utemeljeno. Namen jamčevalnih sankcij je varstvo kupca, ko gre za stvarne napake na kupljeni stvari. Varstvo se nanaša na zagotovitev normalnih ali dogovorjenih lastnosti prodane stvari. Če je varstvo mogoče doseči na način, ki je za prodajalca lažji, je vztrajanje pri izbiri težje jamčevalne sankcije v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (13.čl. ZOR). Zahtevku za uveljavljanje take jamčevalne sankcije ni mogoče dati pravnega varstva. Smisel pravila 488.čl. ZOR je zagotoviti kupcu ustrezne jamčevalne zahtevke. Izbira ustreznega zahtevka pripada kupcu. Omejitev izbire, ki izhaja iz načela prepovedi zlorabe pravic, pa zagotavlja strankama enak položaj.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na zamenjavo avtomobila znamke VW Golf JX Diesel, kupljenega dne 14.9.1989, z novim. Ugotovilo je, da je imel avtomobil, ki ga je tožnik kupil pri toženi stranki, stvarno napako - na levem sprednjem blatniku se je luščil lak. Tožnik je o napaki pravočasno obvestil toženo stranko, ki jo je priznala in jo bila pripravljena odpraviti tako, da bi blatnik prebarvala ali zamenjala. Sodišče ni ugodilo tožnikovi zahtevi na zamenjavo avtomobila, ker je štelo, da bi bilo mogoče napako odpraviti brez škode za vrednost avtomobila s popravilom, zahtevek na zamenjavo pa predstavlja izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katere je bila pravica z zakonom priznana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in je z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano spodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moral na prvi stopnji soditi senat, ne pa sodnik posameznik. O zahtevi za izločitev sodnice je odločala vodja enote sodišča, namesto da bi odločal predsednik sodišča. Napačno je razlikovanje med bistveno in nebistveno napako. Avtomobil vsekakor ni bil brezhiben, imel je napako in tožnik upravičeno zahteva zamenjavo. Sklicuje se na 13.čl. prejšnjega zveznega zakona o trgovini. Zavrača stališče, da zahtevek na zamenjavo ne bi bil utemeljen zaradi dolgotrajnosti postopka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v skladu z določbo drugega odstavka 186.čl. zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) določil vrednost spornega predmeta v tožbi z dne 11.12.1989 z zneskoma 219.210.000 in 24.003.500 tedanjih dinarjev. Tedaj je sodil sodnik posameznik spore do vrednosti 8.000.000 din (novela ZPP ur.l. SFRJ št. 57/89). Vendar sta se po novelirani določbi 43.čl. ZPP (Ur.l. SFRJ št. 27/90) stranki lahko sporazumeli, da sodi sodnik posameznik v premoženjskopravnem sporu ne glede na vrednost spornega predmeta. Zato je sporazum med strankama, povzet v zapisniku o glavni obravnavi z dne 15.1.1993, veljaven. Tožnikov revizijski ugovor, da mu kot prava nevešči stranki ni bil obrazložen pomen tega sporazuma, ni utemeljen. Pomen sporazuma o sojenju sodnika posameznika je namreč povsem razviden in ne potrebuje nobene dodatne razlage.

O zahtevi stranke za izločitev sodnika odloča predsednik sodišča. Tako določa 1. odst. 74.čl. zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije še uporablja kot republiški predpis. Zakon o pravdnem postopku je bil sprejet dne 14.1.1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77), zakon o rednih sodiščih kot republiški zakon pa dne 7.5.1977 (Ur.l. SRS št. 10/77). Organizacija sodišč v Sloveniji, posebno pristojnost temeljnih sodišč za sojenje na prvi stopnji o vseh zadevah, ni bila v celoti vsklajena s konceptom zakona o pravdnem postopku, vendar se je ta zakon nemoteno uporabljal kljub posebnostim slovenske ureditve sodstva. Med te spada tudi določba 30. čl. zakona o rednih sodiščih, po kateri temeljna sodišča izvršujejo sodno funkcijo na svojih enotah. Prav izvrševanje sodne funkcije na dislociranih enotah je zahtevalo ustrezno uporabo posameznih določb zakona o pravdnem postopku, tako tudi določbe o pristojnosti za odločanje o zahtevi za izločitev sodnika. O taki zahtevi mora biti odločeno takoj, ker bi bilo sicer mogoče obrezuspešiti vsak postopek. Zato je moral to pristojnost predsednika sodišča prevzeti vodja enote, kar je bilo v praksi rešeno s pooblastilom predsednika v zvezi z razporedom dela. Taka rešitev je ustrezala organizaciji sodišč v Sloveniji. Gre za uporabo procesnega zakona v zvezi s posebnostmi, ki jih je uvedel v organizaciji sodstva tedanji slovenski republiški zakon. Funkcijo predsednika sodišča so v določenem obsegu prevzeli vodje enot, kar velja tako za funkcijo izvrševanja sodne uprave, kot tudi v za pristojnosti po zakonu o pravdnem postopku. Zato ni utemeljeno revizijsko stališče, da je šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je o zahtevi za izločitev sodnice odločala vodja enote, ne pa predsednik sodišča.

Ugotovljeno je, da je bil avtomobil, ki ga je tožnik kupil pri toženi stranki, obremenjen s stvarno napako - luščil se je lak na blatniku. Tožnik utemeljeno opozarja, da zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne ločuje stvarnih napak na bistvene in nebistvene in da daje kupcu pravico do izbire jamčevalnih sankcij. Vendar eno od temeljnih načel zakona o obligacijskih razmerjih prepoveduje izvrševanje pravic v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovljena ali priznana (13.čl. ZOR). V obravnavanem primeru gre za napako v lakiranju, ki je omejena na levi prednji blatnik. To napako je vsekakor mogoče odpraviti z ustreznim popravilom tako, da vrednost in funkcionalnost avtomobila ne bi bila okrnjena. Tožena stranka je napako priznala in ponudila popravilo, na kar pa tožnik ni pristal. V takem položaju vztrajanje na zahtevku za zamenjavo avtomobila ni utemeljeno. Namen jamčevalnih sankcij je varstvo kupca, ko gre za stvarne napake na kupljeni stvari. Varstvo se nanaša na zagotovitev normalnih ali dogovorjenih lastnosti prodane stvari. Če je varstvo mogoče doseči na način, ki je za prodajalca lažji, je vztrajanje pri izbiri težje jamčevalne sankcije v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (13.čl. ZOR). Zahtevku za uveljavljanje take jamčevalne sankcije ni mogoče dati pravnega varstva. Smisel pravila 488.čl. ZOR je zagotoviti kupcu ustrezne jamčevalne zahtevke. Izbira ustreznega zahtevka pripada kupcu. Omejitev izbire, ki izhaja iz načela prepovedi zlorabe pravic, pa zagotavlja strankama enak položaj.

Tožnik ima prav, da dolgotrajnost postopka ne bi smela biti ovira za uveljavljanje zahtevka. Vendar ne gre za to. Ovira za uspešnost njegovega zahtevka je dejstvo, da je avtomobil uporabljal. S tem je konkludentno sprejel izpolnitev in zato izgubil možnost uveljavljati zamenjavo kot jamčevalno sankcijo.

Glede na navedeno je odločitev obeh sodišč materialno pravno pravilna.

Tožnik je avtomobil kupil dne 23.8.1989. Sklicevanje na zakon o trgovini ( Ur.l. SFRJ 46/90) ne pride v poštev, ker je bil ta zakon sprejet dne 10.8.1990, torej kasneje in nima retroaktivne veljave. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 938/93
• VSL Sklep I Cp 1128/2019
• VSL sklep I Cpg 530/2013