Sodba I Ips 96/2000

Jedro

Kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ je mogoče storiti le s kršitvijo predpisov, ki urejajo varstvo okolja. Opis tega kaznivega dejanja mora zato vsebovati navedbo predpisa s področja varstva okolja ter v zvezi z njim tudi konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi se opredeljujejo ravnanja storilca (storitve ali opustitve v zvezi s predpisanimi obveznostmi), ki niso v skladu s temi predpisi, in posledice, ki so nastale zaradi protipredpisnega delovanja.

Izrek

Zahteva državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 02.03.1999 je bil obd. A.B. po določbi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 2. v zvezi s 1. odstavkom 333. člena KZ.

Odločeno je bilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22.09.1999 pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je dne 20.04.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. in 1. odstavka 133. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izreče, da je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici s sodbo z dne 02.09.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 22.09.1999 kršilo 2. in 1.

odstavek 333. člena KZ.

V skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena obsojencu, ki nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče presodilo, da kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 2. v zvezi s 1. odstavkom 333. člena KZ, kot je opisano v oprostilnem izreku, ni kaznivo dejanje. Menilo je, da je očitek o kršitvi predpisov o varstvu okolja bistveni element obravnavanega kaznivega dejanja, ki v njegovem opisu ni zajet.

V nasprotju s tem stališčem zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je mogoče storiti kaznivo dejanje po 333. členu KZ ne samo s kršitvijo predpisov, ki urejajo varstvo okolja, temveč tudi s kršitvijo drugih predpisov, torej tudi s kršitvijo določb s področja cestnoprometnih predpisov. Pri tem se zahteva sklicuje na določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), po katerih se z uporabo vozil ne sme povzročati čezmernega hrupa in ropota, izpušni plini pa ne smejo presegati normativov, po 3.

odstavku istega člena udeleženci v prometu ne smejo na cesti ali ob njej spuščati, puščati, odlagati, odmetavati ali postavljati ničesar, kar bi škodovalo zdravju ljudi, živalim, rastlinam ali povzročilo onesnaženje okolja. Meni tudi, da je za presojo primera pomembna logična razlaga zakona, po kateri je glede na zakonsko besedilo 1. odstavka 333. člena KZ "kdor s kršitvijo predpisov povzroči...", mogoče sklepati, da so s predpisi 333. člena KZ mišljeni vsi predpisi in ne samo predpisi s področja varstva okolja. Na to kaže tudi primerjava z določbami 325. člena KZ, v katerih je izrecno navedeno, da se to kaznivo dejanje stori s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa.

V Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (Uradni list RS, št.

63-2167/94 z dne 13.10.1994) je zakonodajalec oblikoval novo 32.

poglavje, v katerem so zajeta kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine. S temi kaznivimi dejanji, ki jih predhodni kazenski predpisi niso vsebovali, je urejeno kazenskopravno varstvo okolja in prostora na eni ter naravnih dobrin na drugi strani.

Slovenski Kazenski zakonik je tako sledil zgledu Kazenskih zakonikov Nemčije in Avstrije, ki prav tako v posebnih poglavjih določata kazniva dejanja s področja varstva okolja ter odgovornost zanje vežeta na kršitev predpisov, ki urejajo varstvo okolja.

V obrazložitvi osnutka Kazenskega zakonika je poudarjeno, da so vsa ekološka kazniva dejanja blanketne narave in imajo svojo podlago v ustreznih predpisih izven Kazenskega zakonika. Komentar Kazenskega zakonika (avtor mag. Mitja Deisinger, stran 862) daje k določbi 1. odstavka 333. člena enako razlago, ko navaja, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku navedene določbe blanketno kaznivo dejanje, storjeno s kršitvijo zakonov in drugih predpisov, ki urejajo varstvo okolja. Varstvo okolja poleg temeljnega predpisa in sicer Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 s spremembami in dopolnitvami v številkah 44/95, 1-5/96, 56/99, 22/2000 in 67/2000) urejajo tudi drugi zakonski in podzakonski akti, kot na primer uredbe ter tudi občinski odloki.

Gledano razvojno so predpisi s področja varstva okolja sprejemani postopno, v skladu z vse hitrejšim industrijskim in tehnološkim razvojem ter istočasnim dvigom splošne življenjske ravni. S takšnim razvojem je prišlo do znatno povečanega obremenjevanja okolja in do stopnjevane nevarnosti poškodovanja ali uničenja okolja ter prostora. Ti predpisi imajo po eni strani varovalno funkcijo, ki se uresničuje z njihovim upoštevanjem in izvajanjem ter sankcioniranjem v primerih posameznih kršitev. Po drugi strani je njihov namen v krepitvi zavesti vsakega posameznika ter vseh drugih družbenih dejavnikov glede pomembnosti varovanja okolja in s tem ohranjanja zdravih življenjskih pogojev. V tem pogledu se pokaže kazenskopravno varstvo, katerega namen je sankcionirati kršitve predpisov, zaradi katerih nastanejo posledice hujše narave in prepovedano ravnanje s posebej nevarnimi snovmi, kot ultima ratio v primerih, ko odpovedo vsa druga sredstva. Tudi kaznivo dejanje po 333. členu KZ je uvrščeno med kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, katerega varstveni objekt je okolje v širšem pomenu. Storiti ga je mogoče naklepno (1. odstavek 333. člena KZ) ali iz malomarnosti (2. odstavek 333. člena KZ) ter v dveh hujših oblikah, določenih v 3. in 4.

odstavku.

Glede na navedeno je tako na podlagi zgodovinske kot tudi sistematične metode razlage teh kazenskopravnih določb treba zaključiti, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le s kršitvijo predpisov, ki urejajo varstvo okolja, ne pa tudi s kršitvijo katerihkoli drugih predpisov. Temu zaključku prav tako pritrjuje razlaga vsebine abstraktnega opisa tega kaznivega dejanja. Izvršitveni načini po 1. odstavku 333. člena KZ, ki so posledica kršitve predpisov, so v čezmernem onesnaženju okolja ali v čezmerni rabi in izkoriščanju naravnih dobrin. To so tipična področja, ki jih urejajo okoljevarstveni predpisi. Zato je le kršitev teh predpisov mogoče povezati z navedenimi izvršitvenimi oblikami.

Iz teh razlogov je razlaga zahteve za varstvo zakonitosti, da je mogoče storiti to kaznivo dejanje s kršitvijo kateregakoli predpisa, preširoka. Zgolj na podlagi tega, da je v zakonskem opisu kaznivega dejanja navedeno, da ga stori, kdor ravna v nasprotju s predpisi, ni pa izrecno določeno, da so to predpisi s področja varovanja okolja, ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec imel v mislih kršitev kateregakoli predpisa ter da na to kaže primerjava z določbami 325. člena KZ in dejstvo, da tudi določbe 99. člena ZVCP urejajo varstvo cest in okolja. To pa pomeni, da mora opis tega kaznivega dejanja vsebovati navedbo predpisa s področja varstva okolja ter v zvezi z njim tudi konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi se opredeljujejo ravnanja storilca (storitve ali opustitve v zvezi s predpisanimi obveznostmi), ki niso v skladu s temi predpisi, in posledice, ki so nastale zaradi protipredpisnega delovanja.

V tej zadevi je obdolžencu očitano, da je iz malomarnosti s kršitvijo določbe 1. odstavka 27. člena ZVCP povzročil čezmerno onesnaženje okolja in nevarnost za delno poškodbo okolja in s tem storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 2. v zvezi s 1. odstavkom 333. člena KZ. Kot blanketna norma je uporabljen prometni predpis, ki voznikom zapoveduje, s kakšno hitrostjo smejo voziti vozilo in katerim okoliščinam morajo prilagoditi hitrost vožnje. Ravnanje voznikov, ki je v nasprotju s to določbo, predstavlja prometni prekršek, ki ima lahko tudi za posledico nastanek materialne škode ali lahkih telesnih poškodb. V obravnavanem primeru opis dejanja vsebuje dejstva in okoliščine, ki obdolžencu očitajo, da je v danih razmerah vozil v nasprotju z določbo 1.

odstavka 27. člena ZVCP, torej prehitro, in povzročil prometno nesrečo z materialno škodo. V izreku pravnomočne sodbe so sicer konkretizirane posledice, ki so predvidene v določbah 1. odstavka 333. člena KZ, toda njihov nastanek je vezan na kršitev določbe 1. odstavka 27. člena ZVCP in ne na kršitev predpisov s področja varstva okolja, kar bi bilo glede na že nakazano naravo tega kaznivega dejanja nujno. Tudi zato, ker je protipravnost poseben zakonski znak tega kaznivega dejanja, kar pomeni, da se mora storilec zavedati, da krši določen predpis s področja varstva okolja. Opis kaznivega dejanja ne vsebuje tega zakonskega znaka in zaradi tega je presoja pravnomočne sodbe, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje, pravilna.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sodišče ni kršilo določb 2. in 1. odstavka 333. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, kot to zatrjuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 19/2006
• Sodba I Ips 189/2008
• Sodba I Ips 454/2007