Sodba I Ips 187/98

Jedro

Tisti, ki objavi v javnih medijih avtentičen dokument ali njegov del na način, iz katerega je razvidno, da gre za tak dokument ali pa to pri tem tudi izrecno navede, ne odgovarja za resničnost njegove vsebine. Tudi če dokument, objavljen na način, iz katerega je razvidno, da je cilj posredovanja dokumenta razširjanje vesti kot del svobode izražanja po 39. členu URS, vsebuje trditve, ki so objektivno sposobne škodovati časti ali dobremu imenu drugega, takšnega ravnanja ne bo mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje po določbi 171.

člena KZ.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. D.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.3.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.12.1997 spremeni tako, da se obs. D.S. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je kot v.d. odgovornega urednika tedenskega magazina M. v 15.

številki tega magazina v okviru nepodpisanega članka Dosje - lov na informbirojevce dopustil med drugim objavo naslednjih tekstov:

1. "Med dijaško mladino v L. sta delala na ilegalni organizaciji L.P. in bivši delavec DV I.J. Opravili so nekaj listkovnih akcij, zbirali so orožje in imeli v programu teror nad vidnimi partijskimi in udbovskimi funkcionarji. Zaradi mladinskega fanatizma so to organizacijo ocenili kot nevarnejšo" in

2. "Dijak Š.V. je v okrajih M.S. in L. postavil dobro organizirano ilegalno organizacijo. Na ustanovnem sestanku je kot glavno nalogo postavil organizacijo krožkov ter povezavo s tujino. Zapisnik sestanka so poslali po zvezi sovjetskemu poslaništvu na D.",

in s tem o I.J. in Š.V. raznašal s tiskom nekaj, kar lahko škoduje njuni časti in dobremu imenu

in da je s tem storil dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ v zvezi s 1. točko 1. odstavka 30. člena KZ.

Zasebna tožilca I.J. in Š.V. sta dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obd. D.S. in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika ter plačati povprečnino vsak v znesku 100.000 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. D.S. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.3.1997 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 171. člena ter v zvezi s 1. točko 1. odstavka 30. člena KZ. Za vsako kaznivo dejanje mu je sodišče prve stopnje izreklo 70 dnevnih zneskov, nato pa po 4. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen 121 dnevnih zneskov, to je 700.000 tolarjev denarne kazni. Odločilo je tudi, da se po 179. členu KZ izrek sodbe po njeni pravnomočnosti objavi v tedenskem magazinu M.. Obs. D.S. je obsodilo tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka, oškodovana I.J. in Š.V. pa je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.12.1997 pritožbi zagovornika obs. D.S. in pooblaščenca zasebnega tožilca Š.V. zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obs. D.S. in zasebnega tožilca Š.V. pa obsodilo na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obs. D.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 9. in 11. točko 1.

odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. D.S. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

V odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, zasebni tožilec I.J. in pooblaščenec zasebnega tožilca Š.V., odvetnik M.K. iz L., navajata, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. D.S. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. D.S. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škodi njegovi časti ali dobremu imenu. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja je podana, če je bilo tako dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu. Žaljiva obdolžitev torej lahko obsega resnična ali neresnična dejstva, pri čemer se storilec neresničnosti, če je objektivno podana, ne zaveda.

Trditev je misel, izražena tako, kot da je v skladu z resničnostjo, trditi, pa pomeni izražati misel, kot da je v skladu z resničnostjo. Raznašati, v tem primeru trditev, pomeni širiti, razširjati ali razglašati kaj na način, kot da je to resnično.

Vsebina trditve pri kaznivem dejanju po 171. členu KZ je lahko le nekaj, kar je določno, kar se da zaznati ali ugotoviti, na primer določeno stanje, lastnost, razmerje, dejanje, pojav, dogodek in podobno, torej nekaj, kar je dokazljivo. Takšna trditev mora vsebovati nekaj, kar lahko škoduje časti ali dobremu imenu, torej mora nekomu kaj pripisovati ali ga dolžiti; to je razvidno iz samega naslova kaznivega dejanja.

V izreku pravnomočne sodbe se zatrjuje in tudi iz njenih razlogov izhaja, da naj bi obsojenec kot v.d. odgovornega urednika, s tem, ko je dopustil objavo v reviji M., prav o zasebnih tožilcih I.J. in Š.V. raznašal nekaj neresničnega, in sicer, da sta med dijaško mladino v L. delala na ilegalni organizaciji L.P. in bivši delavec DV I.J., da so opravili nekaj listkovnih akcij, zbirali orožje in imeli v programu teror nad vidnimi partijskimi in udbovskimi funkcionarji, da so zaradi mladinskega fanatizma to organizacijo ocenili kot nevarnejšo, ter da je dijak Š.V. v okrajih M.S. in L. postavil dobro organizirano ilegalno organizacijo in na ustanovnem sestanku kot glavno nalogo postavil organizacijo krožkov ter povezavo s tujino, zapisnik sestanka pa je bil poslan sovjetskemu poslaništvu na D.

Iz opisa dejanja v zasebni tožbi I.J., ki v izrek pravnomočne sodbe iz neobrazloženega razloga ni bil povzet, na kar zagovornik obs. D.S. utemeljeno opozarja v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa izhaja, da je bil tekst, objavljen v reviji M., del internega poročila MNZ vlade SRS, nastalega v maju 1971, kar je obs. D.S. v svojem zagovoru tudi zatrjeval in kar je potrdil tudi zasebni tožilec I.J.

Iz navedenega sledi, da je šlo v obravnavanem primeru za objavo arhivskega oziroma zgodovinskega gradiva, to je nečesa, kar dejansko (resnično) obstaja ne glede na resničnost vsebine samega teksta.

Omenjeno interno poročilo je zgodovinski dokument, ki je nastal v nekdanji jugoslovanski tajni policiji, znani pod imenom UDBA. Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov UDBE in rehabilitacije.

Objava dokumenta tajne službe (UDBE) je bila zato v danem primeru v javnem interesu, saj je predstavljala razkritje dela zgodovinskega dogajanja, ki sega tudi še v današnji čas, pa do danes še ni bilo v celoti in nepristransko raziskano ter ovrednoteno neodvisno od vladajoče ideologije prejšnjega sistema.

Vsebina dokumenta se ne nanaša na zasebno, ampak na javno oziroma politično sfero delovanja zasebnega tožilca, zato objava dokumenta tudi ne predstavlja prepovedanega posega v ustavno varovano zasebnost zasebnega tožilca, ki ga pa ne bi bilo mogoče upravičiti niti z navedenim javnim interesom (upravičeno koristjo po 3. odstavku 169. člena KZ).

Ob upoštevanju navedenega pravnega okvira in njegove razlage je mogoče zaključiti, da tisti, ki objavi v javnih medijih avtentičen dokument ali njegov del na način, iz katerega je razvidno, da gre za tak dokument ali pa to pri tem tudi izrecno navede, ne odgovarja za resničnost njegove vsebine. Zato tudi v primeru, če dokument vsebuje trditve, ki so objektivno sposobne škodovati časti ali dobremu imenu drugega, pa je bil dokument objavljen na način, iz katerega je razvidno, da je cilj posredovanje dokumenta razširjanje vesti kot del svobode izražanja po 39. členu Ustave Republike Slovenije oziroma pravice do svobodnega izražanja in do informiranja po 1. odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, takšnega ravnanja ne bo mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje po določbi 171. člena KZ niti po določbi 169. člena KZ.

Zato v ravnanju obs. D.S. niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ, ki naj bi ju storil na škodo zasebnih tožilcev I.J. in Š.V., saj je bil v članku naveden del poročila MNZ, ni pa obsojenec trdil ali raznašal, da sta zasebna tožilca res ravnala tako, kot je v navedenem poročilu opisano. Treba je opozoriti tudi na uvodni del članka, ki se glasi: "Udba je imela svoje lovke povsod in od nje je bilo odvisno marsikatero življenje. Objavljamo odlomke posebnega poročila, ki ga je maja 1971 pripravilo notranje ministrstvo pri vladi Slovenije in nosi oznako I/4. Poročilo govori o organizaciji, nalogah in delu UDV za Slovenijo v letih 1948-1949." Nobenega dvoma torej ni, da je obsojenec dokazal, da je bilo glede zasebnih tožilcev, kakor tudi glede drugih oseb, ki zasebnih tožb niso vložile, v članku, objavljenem v 15. številki M., naveden del posebnega poročila notranjega ministrstva iz leta 1971 in da ne gre za prikazovanje vsebine tega poročila kot resničnost.

Objava navedenega dokumenta v tem primeru tudi ne more predstavljati kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu KZ, saj je pri dejanju izključena protipravnost po 3. odstavku navedenega člena. Dejanje je bilo storjeno pri izvrševanju časnikarskega poklica, pri tem pa ni bil ugotovljen namen zaničevanja.

Zato je potrebno pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da je bil s pravnomočno obsodilno sodbo kršen kazenski zakon o vprašanju, ali sta dejanji, katerih je bil obs. D.S. spoznan za krivega, kaznivi dejanji (žaljive obdolžitve), saj objava inkriminiranega besedila ne pomeni protipravnega ravnanja.

Vrhovno sodišče je zato pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obs. D.S. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 3. odstavkom 96. člena ZKP, pri čemer je povprečnina, ki sta jo dolžna plačati zasebna tožilca, odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 45741/2012
• Sodba I Ips 38/99
• Sodba I Ips 84/98