Sodba I Ips 20/2000

Jedro

Listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ je tudi del karoserije, v kateri je vtisnjena tovarniška identifikacijsaka številka.

Karoserija, na katero je privarjen del pločevine s številko šasije iz drugega avtomobila in prikovičena evidenčna ploščica, s takim ravnanjem pridobi identifikacijsko številko, ki je v to vozilo ni odtisnil proizvajalec ali druga za to pooblaščena ustanova. V takem ravnanju so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT (osemdesettisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu je bil obs. G.T. spoznan za krivega kaznivih dejanj prikrivanja po 1. odstavku 221. člena, ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena in overitve lažne vsebine po 1.

odstavku 258. člena KZ ter so mu bile določene posamezne kazni od šest do deset mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in 35.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 17.11.1999 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je znižalo posamezne določene kazni in nato znižalo tudi izrečeno enotno kazen na eno leto zapora. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.T. iz C., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti kaznivih dejanj pod točko 2 in 3 obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da v obsojenčevem ravnanju, opisanem pod točko 2 in 3 izreka sodbe, ne gre za kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja v zahtevi, ni podana. Ko je obsojenec izrezal del pločevine s številkami šasije enega avtomobila in jih prestavil iz ene avtomobilske karoserije in jo privaril na drugo karoserijo, je uresničil znake očitanega mu kaznivega dejanja. Gre za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ. Listino predstavlja celotna karoserija. Številka šasije ima pomen za pravni promet in je zato ni mogoče primerjati z registrskimi številkami, ki dokazujejo le, da gre za avtomobil, registriran po predpisih, ker izpolnjujejo pogoje za vožnjo. Prav tako je obsojenec uresničil zakonite znake kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po 1.

odstavku 258. člena KZ, ko je pri oddelku za notranje zadeve Občine Ž. dosegel registracijo osebnega vozila, ki je imelo ponarejene številke šasije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena in overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ ne gre za kaznivi dejanji, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po stališču vložnika zahteve z izrezom dela pločevine s številkami šasije iz ene karoserije in privarjenjem na drugo karoserijo, obsojenec teh številk z ničemer ni predrugačil. Isto velja za kaznivo dejanje po 1. odstavku 258. člena KZ. Obsojenec ni spravil v zmoto pristojnega organa in s tem dosegel, da je ta v javni listini potrdil lažne podatke. Glede na stališče, ki ga zavzema v zvezi s prvim dejanjem, meni, da je pristojni organ potrdil le, da je T.S. od M.K. kupila osebni avtomobil s številko šasije, ki je bila resnična.

Po 1. odstavku 256. člena KZ ponaredi listino, kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo. Obsojencu je očitano, da je napravil krivo listino z namenom, da bi se uporabila kot prava in jo tudi uporabil kot pravo. Kriva je listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej označena kot izdajatelj, pri čemer ni pomembo, ali je njena vsebina resnična ali ne. Pojem listine opredeljuje določba 7. odstavka 126. člena KZ, po kateri je listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drugi predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Predmet v smislu te določbe je tudi del karoserije, v kateri je vtisnjena tovarniška identifikacijska številka. Številko šasije odtisne v motorno vozilo njen proizvajalec, služi pa registraciji vozila in evidenci registriranih vozil, kar omogoča tudi pravni promet z njimi. Glede na to je namenjena za dokaz določenih dejstev, ki imajo vrednost za pravna razmerja.

V obravnavanem primeru sicer ni bila spremenjena sama številka šasije, vendar pa je obsojenec z nepooblaščenim in s tem nedovoljenim prenosom identifikacijske številke iz karoserije enega osebnega avtomobila na karoserijo drugega, napravil krivo listino. Karoserija, na katero je privaril del pločevine s številko šasije iz drugega avtomobila in prikovičil evidenčno ploščico, je s takšnim ravnanjem dobila identifikacijsko številko, ki je v to vozilo ni odtisnil proizvajalec ali druga za to pooblaščena ustanova. Ker je v takšnem primeru šteti kot listino celotno karoserijo, ima obsojenčevo z v izreku pravnomočne sodbe pod točko 2 opisano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ.

Glede na navedeno in glede na opis kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojenec ni storil tudi tega kaznivega dejanja. Pravnomočna sodba pravilno razlaga določbo 1.

odstavka 258. člena KZ. Odločilno za obstoj tega kaznivega dejanja je, da je pristojni organ v okviru svojih pooblastil dolžan izdati javno listino, sestavljeno v ustrezni obliki, le na podlagi navedb storilca in da ima tako izdana listina, v kateri je potrjena lažna navedba glede določenega dejstva, pomen za pravna razmerja in se zato uporablja kot dokaz v pravnem prometu.

Obsojenec je s svojim ravnanjem dosegel, da je pristojni organ, to je oddelek za promet oddelka za notranje zadeve Občine Ž. registriral osebni avtomobil in izdal prometno dovoljenje, v katerem je bil neresničen podatek o številki šasije, izrezane iz avtomobila, ki mu je pripadala ter jo nepooblaščeno privaril na karoserijo drugega vozila, katerega registracijo je s tem dosegel. Takšno dejanje obsojenca ima zato vse zakonske znake kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki navaja, da obsojenec ni dajal pristojnemu organu nobenih lažnih podatkov, še manj pa je te podatke ponarejal ter da je vse, kar se navaja v izreku, resnično, ni utemeljena. S pravnomočno sodbo zato ni bil kršen kazenski zakon v vprašanju, ali sta z zahtevo izpodbijani dejanji kaznivi dejanji (1. točka 372. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. G.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP, višina povprečnine pa je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 317/99
• Sodba I Ips 164/2005
• Sodba I Ips 23/98