<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 198/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.198.2008
Evidenčna številka:VS2004641
Datum odločbe:15.01.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSK Kp 316/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - pravica do lastnega glasu - poseg v pravico do zasebnosti - dopustnost posega - snemanje izjave

Jedro

Poseg v zasebnost s "tajnim" snemanjem je izjemoma lahko dopusten, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine, zaradi katerih ima izvedba takšnega dokaza v kazenskem postopku poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje Ustava: v konkretnem primeru pravice do osebnega dostojanstva oziroma pravice do časti in dobrega imena zasebnega tožilca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici je bil J.H. pod točko 2. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Z isto sodbo pa je bil J.H. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ (točka 1.). Višje sodišče v Kopru je sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko 1. razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbo obsojenčevega zagovornika v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2. pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Obsojenčev zagovornik je dne 14.4.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov, ki so navedeni v 420. in 427. členu ZKP", in zaradi kršitve 14., 22., 23., 28., 29., 35. in 39. člena Ustave RS (Ustava), ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani odločbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo, kolikor se nanaša na obsodilni del sodbe, ki je v tem delu postala pravnomočna, zavrne kot neutemeljeno. Ocenil je, da ima sodišče druge stopnje utemeljene razloge o tem, da magnetofonski posnetek ne posega v obdolženčevo zasebno družinsko sfero, temveč v izjave, ki so namenjene izključno zasebnemu tožilcu P.M., ki jih je tudi posnel.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem tudi izjavil. Ostaja pri stališču, da se izpodbijana sodba opira na nezakonito pridobljen dokaz.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo (prvi odstavek 420. člena ZKP). V predmetni zadevi je izpodbijana sodba postala pravnomočna le glede kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, opisanega pod 2. točko izreka prvostopenjske sodbe, saj je sodišče druge stopnje glede enakega kaznivega dejanja pod prvo točko prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Zato se je Vrhovno sodišče na podlagi vložene zahteve, ki problematizira izpodbijano sodbo v celoti, omejilo zgolj na preizkus pravnomočnega dela sodbe.

7. Vložnik zahteve ostaja pri pravnem stališču, ki ga je neutemeljeno uveljavljal že v postopku na prvi in drugi stopnji, da je magnetoskopski posnetek pogovora med zasebnim tožilcem in obsojencem nedovoljen dokaz, pridobljen s kršitvijo 35. člena Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in da se zato sodba na ta dokaz ne bi smela opirati (drugi odstavek 18. člena in 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Navaja, da je bil posnetek pridobljen brez privolitve in vednosti obsojenega in "na njegovi lastnini", ob tem pa še poudarja, da se posnetek nanaša na zasebno sfero obsojenčeve družine, ne pa družino zasebnega tožilca. Zaradi navedenega je prepričan, da ravnanje zasebnega tožilca, ki je pogovor posnel, pomeni tudi kaznivo dejanje neupravičenega snemanja po 148. členu KZ.

8. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil J.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ (točka 2.), ker je "dne 24.6.2006 ob kamnitem zidu, ki se nahaja v neposredni bližini stanovanjske hiše zasebnega tožilca P.M. na naslovu G., le temu očital, da krade, da je cigan ter da ne zna nič drugega, kot krasti, ter mu izrekel besede: "krade, kradljivec hudičev...", dalje: "saj drugega ne zna, kot krasti..." ter dalje: "prekleti cigan!" in še: "prekleta kurba kradljiva! Lopov hudičev!"."

9. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na izpovedbe zasebnega tožilca P.M., njegove žene M.M. ter obsojenčeve žene A.H., ki so potrdile, da je obsojeni zasebnemu tožilcu po tem, ko ga je pozval, da naj pride k zidu, kriče izrekel inkriminirane besede. Po oceni sodišča so bile izpovedbe navedenih prič podkrepljene tudi z magnetofonskim posnetkom, ki ga je sodišče na glavni obravnavi poslušalo in ki potrjuje, da je obsojeni zasebnemu tožilcu res izrekel omenjene besede. Pisni predlog obrambe za izločitev omenjenega tonskega posnetka, ki naj bi bil po mnenju obrambe nedovoljen dokaz, je sodišče prve stopnje že med postopkom s posebnim sklepom zavrnilo (listna št. 36) in med razlogi navedlo, da 35. člen Ustave v tem primeru ni bil kršen, ker ima pravica zasebnega tožilca, zoper katerega naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje in izrečene žalitve, prednost pred obdolženčevo pravico do zasebnosti. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo v tem delu potrdilo in obrazloženo ugotovilo, da magnetofonski posnetek ni nedovoljen dokaz, ki bi bil pridobljen s kaznivim dejanjem neupravičenega prisluškovanja in snemanja (drugi odstavek 148. člena KZ). S tem dokazom pa po mnenju pritožbenega sodišča (ki ni obrazloženo) tudi "ni bila kršena določba 35. člena Ustave RS, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, človekove zasebnosti in osebnostnih pravic".

10. Zahteva smiselno uveljavlja, da je bila obsojenemu kršena ustavna pravica do zasebnosti (35. in 37. člen Ustave); točneje, tisti njen del, ki se nanaša na svobodo komuniciranja, vanjo pa sodi tudi pravica človeka do lastnega glasu oziroma pravica na glasu (v nemški in francoski sodni praksi in literaturi govorijo o "Recht an der eigene Stimme" ali o "Recht an gesprochen en Wort" oziroma "le droit a la voix"). V odločbi Up 472/2002 z dne 7.10.2004 se je Ustavno sodišče podrobneje opredelilo do vsebine navedene pravice. Iz njene obrazložitve izhaja, da posameznik z garancijo države sam odloča, katere posege v zasebnost bo dopustil, torej sam tudi odloča, kdo bo slišal vsebino komunikacije oziroma določa krog oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora. V tem okviru odloča tudi, ali bo njegov glas posnet in s tem preko nosilca zvoka morda posredovan tretji osebam. Ustava človekovo komunikacijo ščiti pred tem, da bi besede (nepremišljena ali impulzivna izjava, površno mnenje, ali pa kakršenkoli pogovor zaradi vsebine ali tona glasu v drugačnih okoliščinah) pričale proti tistemu, ki jih je izgovoril. Zato je zagotovljeno varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo. Pravica na glasu je kot odraz pravice do zasebnosti varovana ne glede na to, ali jo pravni red tudi kazensko pravno varuje. Ta pravica tudi ni omejena glede na vsebino razgovora (npr. pogovor intimne narave ali izmenjava tajnih podatkov), saj dostikrat ni mogoče vnaprej predvideti potek razgovora. Oseba bi lahko opustila pogovor, če bi vedela, da se snema in da bo lahko posnetek uporabljen v kasnejšem sodnem postopku. Ta možnost pa ji je odvzeta, če ji ni omogočeno, da sama odloči o tem, ali bo snemanje dopustila.

11. Pri preizkusu zahteve je moralo Vrhovno sodišče ugotoviti, ali je z magnetofonskim snemanjem in uporabo tonskega zapisa v kazenskem postopku prišlo do posega v komunikacijsko zasebnost obsojenega, in če je, ali je bil ta poseg ustavno (ne)dopusten oziroma protipraven.

12. Pravica do zasebnosti na splošno ni absolutna pravica; tudi zanjo, kot za vse ostale človekove pravice, velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovan koncept pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to pričakovanje objektivno opravičljivo (o tem odločba Ustavnega sodišča I 225/95 z dne 27.11.1997). Takšno pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.

13. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb je razbrati, da je obsojeni zasebnemu tožilcu v prisotnosti njunih žena kriče izrekel inkriminirane besede, in da se je vse to dogajalo na odprtem prostoru ob kamnitem zidu na meji med njunima parcelama. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da sta obsojeni in zasebni tožilec soseda, da je med njima že več let spor zaradi zemljišča in da naj bi obsojeni doslej že večkrat žalil zasebnega tožilca (ki je po navedbah zasebne tožbe poznan slikar in častni občan Občine K.), zaradi česar je bil v konkretnem primeru zasebni tožilec, ki je tudi srčni bolnik, močno razburjen.

14. Poseg v zasebnost s "tajnim" snemanjem je izjemoma lahko dopusten, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine, zaradi katerih ima izvedba takšnega dokaza v kazenskem postopku poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje Ustava: v konkretnem primeru pravice do osebnega dostojanstva oziroma pravice do časti in dobrega imena zasebnega tožilca. V navedenih okoliščinah, ko je obsojenec na zasebnega tožilca na javno dostopnem kraju kričal in ga zmerjal, je pristal, da ga bodo navzoči oziroma slučajni mimoidoči slišali. Zato se v tem pogledu na poseg v zasebnost ne more sklicevati. Ni pa mogoče trditi, da se je s tem odrekel tudi pravici na glasu oziroma da je pristal tudi na snemanja vsebine pogovora med njim in zasebnim tožilcem. Obsojeni glede na okoliščine tudi ni mogel utemeljeno pričakovati, da zasebni tožilec pogovor snema oziroma da bo posnetek uporabljen kasneje kot dokaz v kazenskem postopku. Zato takšno snemanje pogovora brez njegove vednosti oziroma pristanka ni združljivo s pravico obsojenega do zasebnosti in svobodnega odločanja o lastnih stvareh. Snemanje pogovora med udeleženci, ne glede na to, ali se odvija na javnem kraju ali v zaprtem prostoru in ne glede na vsebino pogovora torej pomeni poseg v komunikacijsko zasebnost (pravico osebe, da sama razpolaga s svojo besedo oziroma glasom), če osebe, ki v pogovoru sodelujejo, ne dajo dovoljenja za snemanje. Zato je s snemanjem in poslušanjem posnetka na glavni obravnavi v konkretnem primeru vsekakor bilo poseženo v zasebnost obsojenca. Po mnenju Vrhovnega sodišča (takšno pa je tudi stališče nižjih sodišč) pa je bila takšna omejitev te obsojenčeve pravice v konkretnem primeru glede na okoliščine ustavno dopustna.

15. Obsojenčeve žalitve zasebnega tožilca na javnem kraju, pri katerih je uporabljal prostaške izraze in mu smiselno očital nepoštenost, kar je zasebnega tožilca hudo prizadelo, po vsebini pomenijo grob napad na človeško dostojanstvo zasebnega tožilca, ki ga Ustava jamči vsakomur brez razlike in na njegove osebnostne pravice, med katere sodita tudi čast in dobro ime (34. in 35. člen Ustave). Takšno ravnanje obsojenca je bilo v konkretnem primeru pravno opredeljeno tudi kot kaznivo dejanje razžalitve. Na drugi strani pa zasebni tožilec s snemanjem pogovora brez privolitve obsojenega po ugotovitvah pravnomočne sodbe ni uresničil zakonskih znakov kaznivega dejanja po 148. členu KZ: med drugim, ker ni bil izpolnjen zakonski znak zaupnosti izjave, poleg tega pa so se vse izrečene besede nanašale izključno na zasebnega tožilca, kateremu so bile tudi namenjene, in nobena ni posegla v zasebno sfero obsojenega oziroma njegove družine, kaj šele v njegovo intimno sfero, ko bi lahko imel utemeljen razlog za varstvo pred razkritjem pogovora. Ob tem ni brez pomena tudi podatek, da poslušanje posnetka pogovora na glavni obravnavi v tem primeru, kot izhaja iz sodbe, očitno ni bil odločilen dokaz, ki bi prevesil tehtnico odločitve na stran zasebnega tožilca, saj bi tudi ostali, personalni dokazi, zadoščali za obsodbo. Ne glede na to, da za sam obstoj posega v obsojenčevo zasebnost navedene okoliščine, kot je že bilo omenjeno, niso pomembne, pa so relevantne pri presoji, kateri pravici je v tem primeru treba dati prednost. Zato je Vrhovno sodišče ob tehtanju obeh pravic skladno z načelom sorazmernosti presodilo, da se mora obsojenčeva pravica do komunikacijske zasebnosti v konkretnem primeru umakniti pravici zasebnega tožilca do varstva njegove časti in dobrega imena. To pa pomeni, da izvedba dokaza v kazenskem postopku s poslušanjem posnetka o izrečenih žalitvah brez obsojenčeve privolitve ne pomeni kršitve obsojenčeve ustavne pravice do zasebnosti. Ker se po navedenem izpodbijana sodba ne opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo Ustave (35. člen), je neutemeljen očitek vložnika zahteve, da je sodišče kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Pojasnjeno je že bilo, da za ustavno pravno varstvo zasebnosti ni odločilno, ali pravni red tudi kazenskopravno varuje (tajno) snemanje pogovora dveh oseb. Če bi ugotovljeno ravnanje zasebnega tožilca (kot trdi vložnik) res pomenilo kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po 148. členu KZ (ki med drugim obsega tudi napad na ustavno zajamčeno zasebnost), sodišče na takšen dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavnih določb, ne bi smelo opreti sodbe, saj bi s tem kršilo 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Že iz doslej navedenega, kot tudi iz razlogov drugostopenjske sodbe, ki je takšno stališče obrambe obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeno, pa je očitno, da zagovornik tudi na tej podlagi nedovoljenosti dokaza s poslušanjem posnetka pogovora obsojenca in zasebnega tožilca v kazenskem postopku ne izkaže.

17. Vse ostale navedbe zahteve, s katerimi vložnik zanika dokazanost kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo (kolikor se sploh nanašajo na kaznivo dejanje pod točko 2.), pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvem odstavku 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v tem postopku, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-8.URS člen 35.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjY4NQ==