Sodba I Ips 74/2008

Jedro

Ker je že trditev obsojenca, da je izvajal nasilje nad ženo v skladu s Koranom, očitno neutemeljena, nadaljnja presoja zatrjevanj v zahtevi, da je bil v posledici tega v pravni zmoti, ni potrebna.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Š.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot strošek nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil Š.H. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, za kar mu je bila na podlagi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 2 leti zapora, v katero mu je bil na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ vštet čas pridržanja od 29.7.2006 od 13.55 ure do 1.8.2006 do 14. ure. Z isto sodbo je bil oproščen še storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ, kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 1. in 4. odstavku 180. člena tega zakona pa je bil na podlagi 3. odstavka 293. člena ZKP ustavljen. Pritožbi zagovornika obtoženca zoper obsodilni del je višje sodišče deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je ravnanje obtoženca vpisano v točkah I/1, 2. in 3. pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen 1 leto zapora, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, namreč ne daje podlage za sklepanje, da je obsojenčeva krivda izključena, ker naj bi bilo dejanje storjeno v okoliščinah pravne zmote. Obsojenec bi bil v pravni zmoti le, če bi sodišče ugotovilo, da iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano. Tudi če obsojenec in njegova žena izhajata iz muslimanskega okolja, to ne more pomeniti, da se ni zavedal prepovedanosti žalitev, grdega ravnanja, izvajanja nasilnih ravnanj ter ogrožanja varnosti nad ženo. Patriarhalna ureditev odnosa v družini vsebinsko ne pomeni tudi pravice do izvajanja nasilja nad družinskimi člani. Sicer pa se je obsojenec, ki že dlje časa živi v Sloveniji, zavedal, da so vsakršne oblike nasilja prepovedane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je trditev, da je bil obsojenec pri svojem ravnanju v pravni zmoti, ker izhaja iz patriarhalne muslimanske družine, kjer je dolžnost moža, da služi denar, dolžnost žene pa skrb za otroke in za gospodinjstvo. Res je sicer, da je obsojenec ženo nekajkrat pretepel, vendar pa je njegovo ravnanje v skladu z njegovim moralno-etničnim vrednostnim sistemom, saj je nikdar ni poškodoval. Zahteva poudarja, da obsojenec, ki sicer živi že več kot 20 let v Sloveniji, upošteva Koran, kjer je dovoljeno možu, da kaznuje ženo, kolikor se ta ne podreja njegovim željam oziroma navodilom. V nekaterih muslimanskih državah pomeni kršitev določb Korana tudi kršitev pozitivne zakonodaje in so za to predvidene stroge kazni (Saudska Arabija, Iran, Sudan).

Te trditve v zahtevi pa so očitno neutemeljene. Ob ugotovljenih dejstvih v sodbi (da je obsojenec pogosto v vinjenem stanju pretepel ženo, jo žalil, grozil z umorom ipd., zaradi česar je z otrokom večkrat bežala od doma (v strahu pred obdolžencem tudi skočila z balkona in se pri tem hudo poškodovala) ter prebila noč pri prijateljih ali sosedih, da je bila žena tista, ki je poleg gospodinjstva v glavnem skrbela tudi za preživljanje, saj je ostal obdolženec zaradi alkoholiziranosti brez vozniškega dovoljenja, ter zatem še brez službe), je že temeljna trditev v zahtevi, da se je ravnal po Koranu, ne samo očitno neutemeljena, temveč tudi žaljiva do muslimanske verske skupnosti. Ker je torej že ta uvodna trditev (da je ravnal v skladu z muslimanskimi verskimi zapovedmi) neutemeljena, nadaljnja presoja zatrjevanj v zahtevi, da je bil v posledici tega v pravni zmoti glede naše pozitivne zakonodaje, ni potrebna.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da ni podana v zahtevi uveljavljena kršitev določb KZ, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te določbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu ter trajanje in zapletenost te kazenske zadeve (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 478/2006
• VSRS Sodba I Ips 12800/2010-168
• UPRS Sodba I U 688/2020-16