VSRS Sodba II Ips 60/2020

Jedro

Nepošteni pridobitelj mora plačati zamudne obresti od trenutka, ko je postal nepošten, kar je lahko že v trenutku, ki bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti tožnici njene stroške revizijskega postopka v višini 459 EUR, stranski intervenientki pa njene stroške revizijskega postopka v višini 558 EUR, v primeru zamude oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. Toženka je bila ena od dedinj po pokojni A. A. in je med drugim podedovala 1/12 nepremičnine, št. 53, k. o. ... Svoj solastniški delež je 13. 12. 2012 za 58.392 EUR prodala tožnici in ta ji je 10. 4. 2013 izročila kupnino.

2. Tožnica je trdila, da ji je toženka prodala nepremičnino, ki jo je že pred tem njeni pravni prednici prodala toženkina pravna prednica ter je bila tožnica v trenutku nakupa že njena lastnica. S tožbo je zato zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe s 13. 12. 2012 in vračilo kupnine, vključno z zamudnimi obrestmi od trenutka, ko je toženka prejela kupnino, saj je bila nepoštena.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ugotovilo, da je prodajna pogodba nična ter toženki naložilo, da tožnici povrne kupnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po prejemu kupnine dalje. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je pogodba (zaradi dvojne prodaje) nična, ker nasprotuje morali.

4. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s presojo, da je toženka vedela, da je bila nepremičnina že prodana, bi pa to morala vedeti; ker ni izkazan namen toženke, da bi prodala nekaj, kar je že prodano, temveč toženka le ni bila zadosti skrbna, pogodba ni nična zato, ker bi nasprotovala morali, temveč zato, ker nima kavze – nesmiselna bi bila taka kavza, da lastnik kupi lastno stvar, zapiše višje sodišče. Toda ker je posledica zaradi odsotnosti kavze enaka posledici, kadar je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje ob drugačni materialnopravni presoji potrdilo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6. V zvezi z odločitvijo višjega sodišča je Vrhovno sodišče 15. 5. 2020 na predlog toženke dopustilo revizijo z vprašanjema: 1. „Ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 193. člena OZ, ko je toženki naložilo, da od neupravičeno prejetega zneska plača zakonske zamudne obresti že od dneva prejema zneska?“ in 2. „Ali je drugostopenjsko sodišče s tem, ko svoje odločitve o obveznosti plačila zamudnih obresti ni obrazložilo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?“¹

Navedbe strank v revizijskem postopku

7. Toženka v reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločitev uporabilo 86. člen OZ v zvezi s četrtim odstavkom 39. člena OZ, saj je ugotovilo, da toženka ni bila v dobri veri, ker naj bi vedela, da je bila nepremičnina prodana dvakrat, dvojna prodaja pa pomeni kršitev moralnih norm. Drugostopenjsko sodišče je odločitev sicer potrdilo, vendar je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pogodba je zaradi dvojne prodaje nična le, če je prodajalec vedel, da prodaja tujo nepremičnino, pa to kupcu zamolči. Če pa zgolj ni bil dovolj skrben, kot toženka v tem primeru, je bil le malomaren, zato ni mogoče govoriti o nizkotnem namenu in ne gre za kršitev moralnih norm; toženka ni vedela, da prodaja že prodano, zato ni ravnala nemoralno/nepošteno/nedobroverno, temveč je bila le malomarna. Kljub temu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila prodajna pogodba brez kavze. V skladu s 193. členom OZ mora pridobitelj plačati zamudne obresti, če je bil nepošten, že od dneva pridobitve, sicer pa od dne vložitve zahtevka. Ker toženka do prejema poziva ni vedela, da je pravna prednica nepremičnino že odsvojila, je bila poštena prejemnica, zato tožnici obresti pripadajo šele od 28. 11. 2015 dalje. Pri tem se sklicuje na odločbe VS RS II Ips 193/2010, II Ips 192/2010, II Ips 559/1994, III Ips 27/1993 ter zatrjuje, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od ustaljene prakse. Višje sodišče je tožnici nepravilno priznalo obresti že od prej, kar ni pravilno. Poleg tega sodišče druge stopnje sploh ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj je toženko kljub drugačni materialnopravni presoji štelo za nepošteno pridobiteljico, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritožbeno sodišče pritrdilo in iz katerih izhaja, da je bila toženka nepoštena.

9. Stranska intervenientka je na revizijo prav tako odgovorila in navaja, da je za odločitev o teku obresti ključna presoja poštenosti. Gre za pojem, ki ga OZ ne opredeljuje, zato je treba razlago iskati v pravni teoriji in sodni praksi. Meni, da je pojem poštenosti mogoče enačiti s pojmom dobrovernosti, toženka pa v obravnavni zadevi ni bila dobroverna, kar izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče pritrdilo. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem opozarja, da toženka teka obresti v pritožbi ni grajala. Predlaga zavrnitev revizije.

10. Revizija ni utemeljena.

11. Zamudne obresti so civilna sankcija za kršitev obveznosti in imajo dvojno funkcijo – funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude in preventivno funkcijo, saj dolžnika spodbujajo k pravočasni izpolnitvi obveznosti.² V primeru neupravičene obogatitve je po določbi 193. člena OZ nepošteni pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva prejema, pošteni pa od trenutka vložitve tožbe. Vrhovno sodišče mora glede na prvo dopuščeno vprašanje odgovoriti, ali je bila v obravnavani zadevi toženka poštena ali ne,³ saj je od tega odvisno, od kdaj je dolžna plačati zamudne obresti.

12. Revidentka postavlja tezo, da dejstvo, da ni vedela, da prodaja že prodano nepremičnino, zadošča za pravni sklep, da ni bila nepoštena. Pri tem s pojmom nepoštenosti enači nemoralno, nedobroverno oziroma malomarno ravnanje. Vrhovno sodišče taki pravni razlagi ne pritrjuje.

13. Pojem (ne)poštenosti v OZ ni opredeljen. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolni od primera do primera, upoštevajoč vsakokratne okoliščine primera. (Ne)poštenosti ni mogoče (pre)prosto (ne jezikovno ne vsebinsko) enačiti z drugimi pravnimi pojmi, kot so (ne)moralnost⁴ oziroma (ne)dobrovernost.⁵ O (ne)poštenosti tudi ni mogoče soditi le na podlagi ugotovitev, ali je bila pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe malomarna ali pa je ravnala namerno. Malomarnost je nižja stopnja krivde od namena, a vseeno lahko vzpostavlja (pogodbeno) odškodninsko odgovornost (135. člen OZ) oziroma povzroči druge pravne posledice, npr. plačilo zamudnih obresti.⁶ Povedano drugače: pogodbena stranka, ki je ravnala „le“ malomarno, je kljub temu lahko nepoštena v smislu 193. člena OZ ter mora plačati zamudne obresti od prejetega zneska tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Revidentka zato nima prav, kot trdi, da pravna presoja sodišča druge stopnje (ki jo je to opravilo na s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva), da pri sklepanju prodajne pogodbe ni ravnala namerno, temveč iz malomarnosti, samodejno vodi v zaključek, da je bila poštena. Zamudne obresti mora plačati od trenutka, ko je postala nepoštena, kar pa je lahko že v trenutku, ko bi morala oziroma mogla vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičena.

14. Pravna teorija kot nepoštenega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma mora slednja tako »biti v oči«, da poštenemu prejemniku ne more ostati neznana.⁷ Pošten prejemnik tako postane nepošten v trenutku, ko ve ali bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičen.⁸ Iz sodne prakse⁹ izhaja podobno, in sicer, da je nepošteni pridobitelj tisti, ki ve ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, pri čemer velja, da ko pridobitelj (lahko) izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten.¹⁰ Izhodišče za napolnjevanje pravnega standarda nepoštenosti pridobitelja, je torej definicija, po kateri je nepošten tisti, ki ve za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek iz neupravičene obogatitve, oziroma bi zanje in za pravno posledico, ki iz takih dejstev izhaja, ob običajni skrbnosti moral in mogel vedeti.¹¹

15. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje¹² „ne izhaja jasna ugotovitev, da je toženka vedela, da je bila nepremičnina že prodana; jasno izhaja le, da bi toženka kot dedinja po pokojni A. A. in kot stranka zapuščinskega postopka morala vedeti, da je A. A. nepremičnino prodala¹³ in zanjo prejela odškodnino“,¹⁴ poleg tega pa „je vedela oziroma bi morala vedeti, da je na sporni nepremičnini vojaško območje in da je tožnica zanjo že pred sklenitvijo prodajne pogodbe plačevala stroške in prispevke“.¹⁵ Na podlagi teh ugotovitev¹⁶ je drugostopenjsko sodišče glede toženkine neskrbnosti presodilo, da „se toženka ni mogla zanesti zgolj na sklep o dedovanju, temveč bi se morala vsaj pozanimati, če že ne raziskati, ali je morda njena pravna prednica razpolagala s predmetno nepremično (npr. to bi lahko preverila v zapuščinskem spisu ali pri ostalih dedičih), česar pa, kot izhaja iz njenih navedb, ni storila“.

16. Vrhovno sodišče sodi, da opisane dejanske ugotovitve, na katere je pri svoji presoji vezano, zadoščajo za pravni zaključek, da toženka ni bila poštena. Ob potrebni skrbnosti, ki jo za sklepanje tovrstnega obligacijskega posla (tj. prodajne pogodbe) od udeleženca terja načelo vestnosti in poštenja, bi namreč lahko (iz)vedela,¹⁷ da je njena pravna prednica nepremičnino že prodala in da zato do prejetega denarnega zneska ni upravičena. Raziskovalna dolžnost ne more zavezovati le kupca nepremičnine,¹⁸ zato se toženka kot prodajalka ni mogla zanesti le na zemljiškoknjižno stanje, temveč bi morala ob podatkih, za katere je nedvomno vedela (da na nepremičnini, ki jo je prodajala, stoji vojaški objekt, izhaja iz uvodnih ugotovitev pogodbe, ki jo je podpisala), vsaj skušati preveriti, kaj je na stvari, do ugotovitve pa bi lahko prišla že na podlagi listin, ki so bile v zapuščinskem spisu, v katerem je sodelovala. Tožnica je tako svoj delež dokaznega bremena iz 193. člena OZ izpolnila, toženka pa se ni uspela razbremeniti, da v času sklepanja kupne pogodbe znanih okoliščinah ni ravnala nepošteno.¹⁹

17. Posledica toženkine nepoštenosti je plačilo zamudnih obresti od trenutka, ko je kupnino prejela, saj za nepoštenega pridobitelja s trenutkom slabovernosti nastopi postrožena odgovornost²⁰ (standard nepoštenosti je tu strožji od tiste nepoštenosti, ki je lahko razlog za ničnost pogodbe).²¹ Ker je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopenjsko sodbo, ki toženki nalaga plačilo zamudnih obresti od prvega dne po prejemu kupnine dalje, je pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Odgovor na prvo zastavljeno revizijsko vprašanje je zato pozitiven. Izpodbijana odločitev tudi ne odstopa od odločb, ki jih navaja revidentka, temveč je, nasprotno, z njimi v sozvočju.²²

18. Drži, da višje sodišče obdobja teka zamudnih obresti ni posebej obrazložilo, vendar ni mogoče spregledati, da toženka tega v pritožbi tudi ni posebej grajala. Ker je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe (zlasti na te, iz katerih izvira plačilo zamudnih obresti kot posledica toženkine nepoštenosti), preizkus prvostopenjske sodbe v preostalem pa je opravilo v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP),²³ ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko svoje odločitve o obveznosti plačila zamudnih obresti ni posebej obrazložilo.

Odločitev o reviziji

19. Ker je višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka, je Vrhovno sodišče revizijo toženke zavrnilo (prvi odstavek 378. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka v njem ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške, medtem ko je dolžna tožnici in stranski intervenientki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njune stroške revizijskega postopka.

21. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo²⁴ in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znašajo za tožnico 459 EUR (750 točk za odgovor na revizijo in 2 % materialnih stroškov (9 EUR)), za stransko intervenientko pa 558 EUR (750 točk za odgovor na revizijo, 2 % materialnih stroškov (9 EUR ter 22 % DDV (99 EUR)).

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ II DoR 46/2020 z dne 15. 5. 2020.
² Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga (2003), str. 536 in 537.
³ Revidentka v reviziji zapiše, da je Vrhovno sodišče v sklepu II DoR 46/2020 z dne 15. 5. 2020 dopustilo vprašanje „Ali je drugostopno sodišče pravilno uporabilo določbo 193. člena OZ, ko je pošteni pridobiteljici naložilo, da od neupravičeno prejetega zneska plača zakonske zamudne obresti že od dneva prejema zneska?“. Vendar Vrhovno sodišče takega vprašanja v navedenem sklepu, torej vprašanja, ki bi vključevalo, da je toženka poštena pridobiteljica, ni dopustilo.
⁴ OZ udeležencem obligacijskih razmerij nalaga, da (med drugim) pri sklepanju razmerij spoštujejo načelo vestnosti in poštenja (5). To načelo ima enako funkcijo kot morala, razlika med moralo in vestnostjo in poštenjem pa je v tem, da morala varuje splošne družbene vrednote, vestnost in poštenje pa omejuje svobodno ravnanje glede na interese druge stranke. Tako Kranjc, V., v Plavšak, N., in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 98.
⁵ Ta pravni pojem izvira iz stvarnega prava, v sodni praksi in teoriji pa se, čeprav gre za različna pravna pojma, pogosto uporablja kot sinonim za nepoštenost (primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 3/2008 z dne 23. 12. 2010, točka 12.).
⁶ Cigoj opozarja, da zaradi nepoštenosti povračilni zahtevek glede obresti postane odškodninski. Cigoj, S., Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1978, str. 230.
⁷ Možina, D., Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, v: D. Možina (ur.), Razsežnosti zasebnega prava, Liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 2017, str. 164., ki se sklicuje na nemško sodno prakso.
⁸ Lutman, K., Neupravičena obogatitev, Lexpera, Ljubljana, 2020, str. 267.
⁹ Trenutek, ko prejemnik postane nepošten, ne sovpada nujno s trenutkom, ko prejemnik prejme tisto, kar mora nato vrniti. Stališče, da mora pridobitelj plačati obresti od dne, ko je postal nepošten (ponekod se uporablja tudi izraz slaboveren), ne glede na to, da je bil ob pridobitvi dobroveren, je Vrhovno sodišče sprejelo npr. še v zadevah III Ips 27/1993 z dne 25. 8. 1993, II Ips 3/2008 z dne 23. 12. 2010, III Ips 88/2001 z dne 28. 2. 2002 in drugih.
¹⁰ Sodba VS RS III Ips 5/2011 z dne 20. 3. 2013, točka 15.
¹¹ Podobno Lutman, navedeno delo, str. 311.
¹² Te so nanizane v 28. točki sodbe sodišča prve stopnje: v zapuščinskem spisu sta bila kupna pogodba za sporno parcelo med pravnima prednicama pravdnih strank in dopis zavoda za izgradnjo, da je bila nepremičnina prodana in ni predmet dedovanja; na zapuščinskem naroku so dediči sodišču ponovno predložili pogodbo; toženkina mama (ki se je dedovanju odpovedala in je nato dedovala toženka po vstopni pravici, op. revizijskega sodišča) je v pripravljalni vlogi navedla, da je bila sporna nepremičnina prodana in so si otroci razdelili kupnino; nepremičnina je bila izročena v posest in tam so zgrajeni objekti, ki jih tožnica nemoteno uporablja in je zanje ves čas plačevala davke in prispevke; dediči so pri prodaji sporne nepremičnine nastopali skupno/homogeno.
¹³ Zemljišče je bilo kupljeno s pogodbo namesto razlastitve in pridobiteljica je po tedanjih predpisih s sklenitvijo pogodbe pridobila pravico uporabe in ni bilo treba vpisa v zemljiško knjigo.
¹⁴ Točka 8 izpodbijane sodbe, str. 5 - 6.
¹⁵ Točka 8 izpodbijane sodbe, str. 6.
¹⁶ Glej točko 10 obrazložitve, str. 8 izpodbijane sodbe.
¹⁷ Tudi v primerjalnem pravu velja, da je nepošten/nedobroveren ne le tisti, ki ve, temveč tudi tisti, ki bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega ni upravičen. Tako je denimo v avstrijskem in švicarskem pravu, tako rešitev pa narekuje tudi modelni zakonik DCFR. Glej Lutman, K., navedeno delo, str. 207, 211 in 220.
¹⁸ O tej je Vrhovno sodišče stališče zavzelo v zadevi II Ips 73/2019 z dne 29. 5. 2020.
¹⁹ Pritožbene navedbe, da je nepošteno ravnala tudi tožnica, ker je ob smrti zapustnice nedvomno vedela, da ta ni lastnica in da ni razloga za odkup nepremičnine, je višje sodišče zavrnilo kot nedovoljene pritožbene novote. Dopustitev revizije v tej smeri ni bila predlagana niti ugotovitev o tožničini nepoštenosti ni v sodbah nižjih sodišč.
²⁰ Več v Lutman, K., Neupravičena obogatitev, Lexpera, Ljubljana, 2020, str. 310 – 311.
²¹ O tem primerjaj sodbo VS RS II Ips 245/2018 z dne 28. 11. 2019.
²² Revidentka izpostavlja odločbe VS RS II Ips 193/2010, II Ips 192/2010, II Ips 559/1994 in III Ips 27/1993. Primerjaj tudi odločbe VS RS, navedene v prejšnjih opombah, ter odločbi III Ips 88/2016 z dne 7. 3. 2017 in II Ips 194/2014 z dne 31. 3. 2016.
²³ Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁴ Uradni list RS, št. 2/2015, s spremembami in dopolnitvami.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 86/2022
• VSC Sodba Cp 449/2021
• Sodba II Ips 64/2007