<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 112/2020

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:I.UP.112.2020
Evidenčna številka:VS00037651
Datum odločbe:02.09.2020
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sklep I U 1052/2020
Datum odločbe II.stopnje:04.08.2020
Senat:Brigita Domjan Pavlin (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR
Institut:postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - komunikacija - uporaba osebnih podatkov posameznika za neposredno trženje - odložitvena začasna odredba - odprava nepravilnosti - nastanek materialne škode - okrnitev ugleda - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazanost težko popravljive škode - splošne navedbe - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe

Jedro

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

Trditve o omejitvi dostopa do trga, potrebni spremembi identitete svoje blagovne znamke, izgubi tržnega položaja ter okrnitvi ugleda, kot posledici opustitve te trženjske dejavnosti, so zgolj splošne in nekonkretizirane. Pritožnica ni določno navedla, na kakšen način bi bilo te negativne posledice mogoče vrednotiti kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1.

Pritožnica bi morala že v sami zahtevi konkretno navesti ne le vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, temveč tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo, št. 06106-184/2019 z dne 29. 6. 2020, s katero ji je tožena stranka naložila odpravo ugotovljenih nepravilnosti s sprejemom tehničnih in/ali organizacijskih ukrepov, s katerimi bo omogočila izvajanje telefonskih klicev zgolj v primeru pridobljenega soglasja, kot je to določeno v tretjem odstavku 158. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Tožeča stranka je skupaj s tožbo vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočne določitve v zadevi.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala težko popravljive škode, ki je vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Presodilo je, da tožnica s trditvami o upadu prihodkov, znižanju dobička, izgubo tržnega položaja, izgubo konkurenčne prednosti, potrebo po spremembi identitete blagovne znamke in potrebo po spremembah pri oblikovanju ponudbe, v bistvu zatrjuje nastanek materialne škode, saj ni določno navedla, na kakšen drug način bi še bilo mogoče vrednotiti oziroma razlagati pomen zatrjevanih negativnih posledic. Težko popravljiva materialna škoda pa po presoji sodišča prve stopnje ni izkazana, ker je tako škodo praviloma mogoče iztožiti pred pristojnim sodiščem, tožnica pa ni navajala, da bi nastanek te škode ogrožal preživljanje oziroma obstoj posameznikov ali pravnih oseb. V zvezi s tem dodaja še, da tudi podatki, na katere se tožnica sklicuje, in jih prikazuje v tabeli, niso predstavljeni dovolj razumljivo, pregledno in usmerjeno, zlasti pa ni naveden ter dokumentiran vir. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa same po sebi ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, tožnica pa ni razmejila in določno navedla, kakšne drugačne negativne posledice ji grozijo kot težko popravljiva škoda.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno presodilo, da je uveljavljala le materialno škodo, saj naj bi podrobno obrazložila nemogoč položaj, v katerem bi morala opustiti poglavitni del svojih trženjskih dejavnosti. Izvršitev izpodbijane odločbe naj bi ji tudi bistveno omejila dostop do trga. Sodišče naj bi spregledalo potencialno spremembo tržne strukture zaradi zatečenega stanja, tj. pričakovanja končnih uporabnikov, da bodo obveščeni o novih ponudbah in ugodnih priložnostih. Navaja, da bi bila zato primorana spremeniti način poslovanja, ki ji daje konkurenčno prednost, v primeru dolgotrajnejšega postopka pa, da bi morala popolnoma spremeniti identiteto svoje blagovne znamke oziroma uvesti novo. Uveljavljala naj bi torej tudi izgubo tržnega položaja ter okrnitev ugleda. Ne strinja se niti s stališčem sodišča prve stopnje o popravljivosti materialne škode. Meni, da je škoda tako materialna kot nematerialna, ki naj bi ji nastala zaradi izvrševanja naloženih ukrepov, dejansko (in pravno) v celoti nepopravljiva. Zato naj bi bila izdaja začasne odredbe utemeljena, javni interes pa naj pri tem ne bi bil prizadet.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Meni, da so pritožbene navedbe splošne in hipotetične in da pritožnica zatrjevane škode ni izkazala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. Pritožnica ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je utemeljevala le materialno škodo in navaja, da bi bilo sodno varstvo v primeru uspeha v pravdi brez pomena zaradi nastanka nematerialne škode, ki naj bi nastala, če bi morala opustiti poglavitni del svojih trženjskih dejavnosti. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča, da v primeru, kot je obravnavani, materialna škoda ne pomeni težko popravljive škode.

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica ni izkazala zatrjevane težko popravljive škode. Tudi v pritožbi navaja le posledice (opustitev trženjskih dejavnosti in sprememba načina poslovanja), ki so namen naloženega ukrepa, tj. obveznost zagotoviti izvajanje telefonskih klicev za neposredno trženje le s soglasjem naročnika ali uporabnika. Začasna odredba pa ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon izrecno ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin posameznega primera. Glede na namen zakonodajalca, da se odločba izvrši ob dokončnosti (in ne po pravnomočnosti), bi kakršnokoli drugačno razlogovanje že na splošni ravni vzpostavilo učinke, da bi se vse take izreke štelo za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.1

11. Trditve o omejitvi dostopa do trga, potrebni spremembi identitete svoje blagovne znamke, izgubi tržnega položaja ter okrnitvi ugleda, kot posledici opustitve te trženjske dejavnosti, pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj splošne in nekonkretizirane. Zato Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica ni določno navedla, na kakšen način bi bilo te negativne posledice mogoče vrednotiti kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Ne gre torej za to, da bi sodišče prve stopnje prezrlo pritožničine navedbe o zatrjevanih posledicah, temveč, da pritožnica sploh ni izkazala verjetnosti njihovega nastanka. Glede na to je torej vprašanje, ali je s temi navedbami zatrjevala materialno ali nematerialno škodo, nebistveno.

12. Vrhovno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode, ker se ta lahko iztoži pred pristojnim sodiščem. Neupošteven pa je pritožničin očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v njenem primeru to ne drži, ker da gre za odškodninsko odgovornost države, ki naj bi bila pogojena s t. i. kvalificirano protipravnostjo. Da bi bila zatrjevana škoda (iz izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, da bi bila ta sploh izkazana) v obravnavanem primeru težko popravljiva (ali celo nepopravljiva, kot to trdi v pritožbi) je namreč pritožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe le zatrjevala, a z ničimer utemeljevala. Kot je bilo že navedeno (7. točka obrazložitve), bi morala že v sami zahtevi konkretno navesti ne le vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, temveč tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Pritožnica tako ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, v pritožbenem postopku pa zahteve za njeno izdajo ne more dopolnjevati.

13. Na odločitev ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe glede javne koristi, saj izpodbijani sklep ne temelji na stališču, da je pritožnica izkazala verjeten nastanek težko popravljive škode, da pa bi izdana začasna odredba nesorazmerno posegla v javno korist.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1.

-------------------------------
1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 158, 158/3
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNDAz