VSRS Sodba I Ips 33546/2015

Jedro

Ob upoštevanju vseh uveljavljenih razlagalnih metod je treba zakonsko besedilo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki je pisano v sedanjiku, razlagati na način, da lahko sodišče o spremembi načina izvršitve kazni zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo, odloči kadarkoli do zastaranja izvršitve izrečene kazni, bodisi v času, ko se kazen izvršuje na alternativen način z delom v splošno korist, bodisi kasneje, ko se obdobje opravljanja dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 izteče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 33546/2015 z dne 14. 10. 2019 na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) sklenilo, da se enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki je bila obsojencu M. V. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 33546/2015 z dne 29. 12. 2016 in naj bi se izvršila tako, da obsojenec namesto enotne kazni zapora v dveh letih od izvršljivosti te sodbe opravi delo v splošno korist v obsegu 973 ur dela, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je 262,5 ur, kar znaša 131,25 dni zapora oziroma 4 mesece in 11 dni zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) z utemeljitvijo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sklepa sodišča prve in druge stopnje „kot nezakonita odpravi oziroma razveljavi“, podrejeno pa, da sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga tudi začasno zadržanje izvršitve kazni zapora do odločitve o predmetni zahtevi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrže. Meni, da za vsebinsko obravnavanje zahteve niso izpolnjeni zakonski pogoji, saj že nedoločeno sklicevanje na objektivne okoliščine, ki naj bi onemogočale delo v splošno korist, v večji meri kaže na uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vlagatelj tudi sicer prezre, da delo v splošno korist v sistematiki kazenskega prava ne predstavlja določene vrste omilitve kazni, ampak le drugačen način prestajanja izrečene kazni, ki ni bila v celoti izvršena, v tem pomenu pa je treba razumeti tudi sedanjik enajstega odstavka 86. člena KZ-1, na katerega se sklicuje zahteva.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izpodbijani pravnomočni sklep ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, ampak gre za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku v postopku izvrševanja kazni. Takšna odločba se lahko izpodbija samo, če so podani pogoji iz citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP, kar vložnik utemeljuje z dvema pravnima vprašanjema, ki po njegovem mnenju narekujeta vsebinsko obravnavo zahteve.

6. Vložnik kot prvo zastavlja vprašanje, ali lahko sodišče prve stopnje po določbi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 tudi po preteku dvoletnega obdobja, v katerem bi moral obsojenec opraviti delo v splošno korist, izda sklep, s katerim odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, ali pa mora o tem odločiti v obdobju dveh let po izvršljivosti sodbe, ko bi moral obsojenec opravljati delo v splošno korist. Nadalje vložnik izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ali se lahko obsojencu, ki mu je bilo s pravnomočno sodbo omogočeno opravljanje dela v splošno korist, izrečena kazen zapora z izvršitvijo z delom v splošno korist nadomesti z zaporno kaznijo v obsegu neopravljenega dela, čeprav celotne obveznosti iz naslova dela v splošno korist ne more opraviti iz razlogov, ki so v sferi sodišča in probacijske enote.

7. Senat Vrhovnega sodišča je zahtevo sprejel v obravnavo glede prvega vprašanja, ki se nanaša na pravilno uporabo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, saj gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in za razvoj prava preko sodne prakse, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo.

B-II.

8. Zagovornik v okviru prvega vprašanja utemeljuje, da sta nižji sodišči kršili enajsti odstavek 86. člena KZ-1, saj bi lahko o izvršitvi izrečene kazni zapora odločili samo ob ugotovitvi, da obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist v času, ko se to še izvaja. V bistvenem torej trdi, da bi lahko sodišče prve stopnje sklep o izvršitvi zaporne kazni izdalo samo v času, ko bi moral obsojenec opravljati naloge v okviru dela v splošno korist (tj. v času dvoletnega roka za opravo dela v splošno korist), ne pa tudi po preteku tega roka, kot v obravnavani zadevi. Opira se na besedilo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki je pisano v sedanjiku (obsojenec „ne izpolnjuje“, „se izmika“, oziroma „drugače krši obveznosti“). Meni namreč, da bi morala biti navedena določba v primeru, da bi sodišču omogočala odločanje o izvršitvi izrečene zaporne kazni tudi po preteku dvoletnega obdobja, pisana v pretekliku („če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolni nalog“, oziroma „se je izmikal stiku s svetovalcem ali drugače kršil obveznosti“).

9. Določba 86. člena KZ-1, na katero se sklicuje vložnik, je umeščena v poglavje temeljnih določb o izvrševanju kazenskih sankcij in ureja nadomestne (alternativne) načine izvršitve kazni zapora, med drugim z delom v splošno korist. Osmi odstavek 86. člena KZ-1 omogoča, da se kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Enajsti odstavek iste določbe pa določa, da sodišče v primeru, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je zagovornikova razlaga enajstega odstavka 86. člena KZ-1 zmotna, saj ne upošteva, da opravljanje dela v splošno korist ne predstavlja samostojne vrste kazenske sankcije ali morebitne omilitve kazni, temveč gre (le) za drugačen način izvršitve kazni zapora, ki je bila s pravnomočno sodbo izrečena obsojencu. Čeprav zakon dopušča, da se kazen zapora izvrši na način, da obsojenec namesto kazni zapora v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist, to ne pomeni, da je s tem določen tudi skrajni rok za izvršitev kazni zapora, ki bi narekoval, da sodišče v primeru obsojenčevega neizpolnjevanja nalog v okviru dela v splošno korist še pred potekom dvoletnega roka odloči o tem, da se izrečena kazen zapora izvrši v zavodu. Izvršitev izrečene kazni zapora je mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe (92. člen KZ-1), v tem času pa lahko sodišče tudi odloči, da se izrečena kazen zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist izvrši v zavodu.

11. Zagovornik se pri utemeljevanju zahteve opira le na jezikovno razlago enajstega odstavka 86. člena KZ-1, če pa se slednji pridružijo še sistematična, teleološka in logična razlaga zakonskega besedila, njegovemu naziranju ne gre pritrditi. Kot je bilo že pojasnjeno, predstavlja opravljanje dela v splošno korist enega izmed alternativnih načinov za izvršitev izrečene zaporne kazni in je za obsojenca ugodnost, ki se v primeru kršitev naloženih obveznosti sankcionira z izvršitvijo zaporne kazni v obsegu neopravljenega dela v zavodu. Sistemska umeščenost enajstega odstavka 86. člena KZ-1 med temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij kaže, da gre pri odločanju o spremembi načina izvršitve zaporne kazni za vprašanje izvršitve zaporne kazni, ne pa za vprašanje njenega izrekanja, kot denimo pri izreku zaporne kazni v primeru preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja (61. člen KZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 61. člena KZ-1). Namen zakonodajalca pri tem je jasen: obsojencu se zaradi nespoštovanja dane ugodnosti v obliki opravljanja dela v splošno korist zaporna kazen, ki mu je bila izrečena z obsodilno sodbo, izvrši s prestajanjem (ustreznega preostalega dela) kazni v zavodu. Glede na to, da zakon v enajstem odstavku 86. člena KZ-1 ne določa nobenega roka za odločitev sodišča, je očitno, da zakonodajalec ni imel namena časovno omejiti odločanja o izvršitvi zaporne kazni v obsegu neopravljenega dela na način, kot to utemeljuje zagovornik, temveč je izvršitev kazni zamejil izključno z določbami o zastaranju. Takšni razlagi pritrjuje tudi logičen preizkus zakonskega besedila, ki hkrati prikaže nevzdržnost stališča, ki ga zastopa vložnik. Če bi moralo namreč sodišče o spremembi načina izvršitve zaporne kazni nujno odločati v okviru dvoletnega roka za opravljanje dela v splošno korist, bi to pomenilo, da bi sodišče vselej odločalo pred iztekom časa, ki ga ima obsojenec za izvršitev naloženih obveznosti, kar bi bilo mnogokrat preuranjeno in nenazadnje tudi v škodo tistim obsojencem, ki bi delo v splošno korist lahko opravili vse do izteka dvoletnega obdobja od izvršljivosti sodbe. Ob upoštevanju vseh uveljavljenih razlagalnih metod je treba zato zakonsko besedilo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki je pisano v sedanjiku, razlagati na način, da lahko sodišče o spremembi načina izvršitve kazni zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo, odloči kadarkoli do zastaranja izvršitve izrečene kazni, bodisi v času, ko se kazen izvršuje na alternativen način z delom v splošno korist, bodisi kasneje, ko se obdobje opravljanja dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 izteče.

12. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni kršilo kazenskega zakona, ker je o izvršitvi zaporne kazni v obsegu neopravljenega dela v splošno korist odločalo dne 14. 10. 2019, čeprav se je dvoletni rok za opravo dela v splošno korist iztekel dne 26. 1. 2019.

B-III.

13. Zahteva v delu, ki se nanaša na drugo zastavljeno vprašanje, ni bila sprejeta v obravnavo, saj ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 58911/2011-139 z dne 16. 3. 2017 že zavzelo stališče, da v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v sferi obsojenca, neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen, vložnik pa s svojimi navedbami ne odpira drugih pravno pomembnih vprašanj, ki bi lahko po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP pripeljala do njihove vsebinske presoje.

14. Kot je razvidno iz razlogov pravnomočnega sklepa, obsojenec po ugotovitvah nižjih sodišč dela v splošno korist v danem dvoletnem roku ni mogel opravljati deloma iz objektivnih razlogov, deloma pa ga ni opravljal iz razlogov, ki so bili na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je presodilo, da obsojenec dela v splošno korist iz objektivnih razlogov ni mogel opravljati v treh časovnih intervalih (tj. v obdobjih od 26. 1. 2017 do 5. 6. 2017, od 25. 4. 2018 do 3. 8. 2018 in od 30. 10. 2018 do 13. 11. 2018), ki skupno zajemajo čas 8 mesecev in 2 dni, hkrati pa je ugotovilo, da bi obsojenec v času od 6. 6. 2017 do 25. 4. 2018, ko je imel sklenjen dogovor o opravljanju dela v splošno korist z izvajalsko organizacijo Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marjana Borštnarja, delo v splošno korist lahko opravljal, a ga ni izvrševal iz razlogov, ki niso opravičljivi. Ob upoštevanju dinamike kasnejšega vestnega in skrbnega opravljanja dela pri drugi izvajalski organizaciji (kjer je v kratkem obdobju od 3. 8. 2018 do 26. 1. 2019 opravil skupno 704,5 ure dela), je sodišče prve stopnje presodilo, da je imel obsojenec v obdobju dobrih deset mesecev, ko bi delo v splošno korist lahko opravljal pri prvi izvajalski organizaciji, na razpolago dovolj časa, da bi opravil tudi preostalih 262,5 ur dela, vendar tega ni storil. Zaključilo je, da so bili razlogi za le delno opravo dela v splošno korist v sferi obsojenca, ki je ravnal samovoljno in ni poskrbel (čeprav bi moral in mogel sam), da bi zanj ugoden način izvršitve izrečene zaporne kazni opravil v celoti, zato je skladno z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 odločilo o izvršitvi zaporne kazni v obsegu neopravljenega dela. Sodišče druge stopnje je tej odločitvi pritrdilo z obrazložitvijo, da obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal delo v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.

15. Vložnik zatrjuje, da odločitev nižjih sodišč „ni pravilna in zakonita“, saj bi obsojenec delo v splošno korist lahko opravil v kateremkoli času v obdobju dveh let po izvršljivosti sodbe. Na tej podlagi trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj bi moral obsojenec preostanek ur dela v splošno korist opraviti ravno v obdobju, ko dela v splošno korist ni opravljal iz razlogov na njegovi strani, ne pa v obdobju, ko dela v splošno korist ni mogel opravljati iz objektivnih razlogov v sferi sodišča in probacijske enote. Zaradi navedenega uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Povzete navedbe po presoji Vrhovnega sodišča ne odpirajo nobenega pravno pomembnega vprašanja v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, saj je iz razlogov pravnomočnega sklepa razvidno, da sta nižji sodišči odločitev o spremembi načina izvršitve zaporne kazni oprli na dejstvo, da obsojenec po sklenitvi dogovora s prvo izvajalsko organizacijo dela v splošno korist ni opravljal iz razlogov, ki so bili na njegovi strani, čeprav bi ga moral in mogel opravljati. Pri tem je sodišče druge stopnje z jasnimi razlogi pojasnilo, da obsojenec ne more sam prosto izbirati, kdaj bo opravljal delo v splošno korist, temveč mora delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil. Sprejeta odločitev o spremembi načina izvršitve zaporne kazni ni nasprotna zgoraj citirani sodbi I Ips 58911/2011-139 z dne 16. 3. 2017, vložnik pa s svojimi navedbami, ki skušajo v bistvenem prepričati, da bi moralo sodišče prve stopnje kot relevantno upoštevati obdobje, ko so bili razlogi za neopravljeno delo na strani sodišča in probacijske enote, pod videzom kršitve zakona uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti razlog za meritorno obravnavo zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

17. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da zatrjevana kršitev enajstega odstavka 86. člena KZ-1 ni podana, za presojo ostalih zatrjevanih kršitev pa pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso izpolnjeni, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).

18. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz ugotovitev pravnomočne obsodilne sodbe.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 20296/2015
• VSM Sklep IV Kp 3010/2019
• VSRS Sklep I Ips 28013/2021