VSRS Sklep I Up 95/2020

Jedro

Začasna odredba – nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

Trditve o začasno zmanjšanem obseg poslovanja na eni izmed pritožničinih lokacij ne zadosti zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.

Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe, da bo zaradi nemožnosti prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov občutila neugodne posledice v razmerju do poslovnih partnerjev, katerih storitve nudi potrošnikom v tem prodajnem mestu (npr. oglaševanje, pozicioniranje izdelkov,...), in da bo trpel njen ugled. Pritožnica niti s temi trditvami nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj so trditve preveč pavšalne in se v glavnem nanašajo na bodoča negotova dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, št. 187-202/2020/2 z dne 24. 6. 2020, s katero je bilo odločeno, da se ji v poslovni enoti A. začasno prepove prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov (1. točka izreka), da prepoved prodaje traja šest mesecev od dneva vročitve te odločbe (2. točka izreka) in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka je s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi zadrži začasno prepoved prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov za prodajno mesto A.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode kot pogoja iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedlo je, da je pri tej presoji upoštevalo, da se prepoved prodaje tobačnih izdelkov nanaša zgolj na eno trafiko, da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov v tej trafiki, ampak zgolj tobačnih izdelkov in da je ta prepoved časovno omejena le na šest mesecev. Ne strinja se tudi s trditvami tožeče stranke, da bi lahko prepoved prodaje tobačnih izdelkov negativno vplivala na njen podjetniški ugled, da bi bilo prodajno mesto zaradi začasne prepovedi prodaje tobačnih izdelkov podvrženo prenehanju poslovanja in da bi zaposleni delavci posledično izgubili delo.

4. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je predmet začasne prepovedi res le eno prodajno mesto, a takšna ugotovitev ne prejudicira neobstoja težko popravljive škode. Te namreč ni utemeljevala le na izpadu prihodkov prodajnega mesta, temveč je v zahtevi zatrjevala in izkazala, da bo zaradi dalj časa trajajoče nemožnosti prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov podvržena neugodnim posledicam, ki presegajo materialno škodo zaradi upada prihodkov iz naslova prodaje tega prodajnega programa. Zaradi prepovedi bo trpel tudi njen ugled. Prav tako bo iz razloga nerentabilnosti prodajnega prostora izpostavljena tveganju, da bo v šestmesečnem obdobju primorana poslovanje na tej lokaciji prenehati izvajati in prekiniti najemno pogodbo, kar pomeni, da bo ta prostor zaradi priljubljenosti lokacije verjetno zasedla tretja oseba. Neživljenjski je zaključek, da je izpodbijana prepoved le začasne narave in da se bodo prodajni rezultati po šestih mesecih sanirali kar sami od sebe. Nadalje je zgrešeno stališče, da ji težko popravljiva škoda ne grozi, ker predstavljajo tobak, tobačni in povezani izdelki le del njenega prodajnega asortimaja in da bi lahko izpad prodaje teh izdelkov nadomestila s preostalim prodajnim programom. Zmotna je tudi ugotovitev, da zatrjevana škoda ne more nastati, ker bi se škodljive posledice v primeru odprave odločbe odpravile. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pritožnica je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala, da ji bo zaradi izpodbijane odločbe za šest mesecev onemogočeno opravljanje primarne dejavnosti prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov, s katero ustvarja večino prihodkov, da bo prepoved negativno vplivala na njen podjetniški ugled in zaupanje ljudi vanjo ter da bo upad prihodkov in manjši obisk prodajnega mesta ogrožal njene poslovne dogovore s pogodbenimi partnerji ter obstoj družbe B., d. o. o., ki na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju upravlja to prodajno mesto, in zaposlitve pri tej družbi zaposlenih delavcev.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vsa dejstva in trditve, ki jih je pritožnice navajala v zahtevi za izdajo začasne odredbe, s strani tožene stranke neprerekana, zato je bila podrobna analiza teh trditev v izpodbijanem sklepu nepotrebna. Neprerekana dejstva se štejejo za dokazana in stranka se v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi, pa tudi v pritožbi zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje¹. Zato je ob sprejemanju navedenih dejstev kot resničnih tudi v tem okviru utemeljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanje, od katerega je odvisen uspeh pritožbe, tako ostaja samo, ali navedena dejstva in okoliščine zadostijo standardu težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne.

12. Pritožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo med drugim utemeljevala s poslovno škodo zaradi omejene prodaje izdelkov v enem izmed njenih kioskov. Zatrjuje torej materialno škodo. Glede te je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali lahko pomeni težko popravljivo škodo. V svoji praksi je Vrhovno sodišče že priznalo kot upoštevno škodo tudi verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval. Trditve o začasno zmanjšanem obseg poslovanja na eni izmed pritožničinih lokacij, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.

13. Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe, da bo zaradi nemožnosti prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov občutila neugodne posledice v razmerju do poslovnih partnerjev, katerih storitve nudi potrošnikom v tem prodajnem mestu (npr. oglaševanje, pozicioniranje izdelkov,...), in da bo trpel njen ugled. Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da pritožnica niti s temi trditvami nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj so trditve preveč pavšalne in se v glavnem nanašajo na bodoča negotova dejstva.

14. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi ne morejo vplivati niti pritožničine navedbe v zvezi s tem, da bo zaradi izpodbijane odločbe v začetek postopka prenehanja prisiljena družba B., d. o. o., ki kot pogodbeni partner upravlja konkretno prodajno mesto, in da bodo zaradi tega vsi zaposleni pri tej družbi izgubili delo. Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora namreč izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.² Pritožnica tako s temi trditvami ne utemeljuje nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi nastala njej, zato navedeni pritožničini ugovori niso utemeljeni. Vseeno pa glede udeležbe tretjih v upravnem sporu, v okoliščinah kot so v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 19. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče do konca postopka na prvi stopnji po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Ta določba ureja udeležbo tretjih oseb v upravnem sporu, ki jim položaj stranke, zaradi nesodelovanja v upravnem postopku, ni priznan. Po presoji Vrhovnega sodišča bi šlo v obravnavani zadevi lahko za tak primer. Ker pa pritožba izrecno izpodbijanemu sklepu ne očita kršitve navedene določbe ZUS-1, nanjo pa Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, to ne more biti razlog za razveljavitev prvostopenjskega sklepa.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

16. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 174/2018 z dne 18. 9. 2018
² Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020, I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009, I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011 in I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep IV U 168/2020-7
• UPRS Sklep IV U 158/2020-6
• VSRS Sklep I Up 116/2021, enako tudi VSRS Sklep I Up 122/2021