VSRS Sodba XI Ips 32932/2020

Jedro

V obravnavani zadevi je sklep o razrešitvi zagovornika sodišče sprejelo dne 8. 7. 2020, tega dne ga je tudi odpravilo strankam, istega dne, še preden je bil o tem obveščen, pa je zagovornik priporočeno na pošti oddal, torej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno razrešitev zagovornika dne 8. 7. 2020 še ni imela eksternega učinka, torej učinka za stranke, ampak je, ko jo je sodišče odpravilo, zavezovala le sodišče. Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zato ni nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je zoper obdolženega Z. S., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od dne 1. 7. 2020 od 5.00 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornik in zagovornica. Prvi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, druga pa zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Oba vložnika sta predlagala, da se odrejeni pripor odpravi, zagovornica pa podrejeno še, da ga Vrhovno sodišče nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da je sodišče s sklepom z dne 8. 7. 2020 zagovornika Kobentarja, ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti razrešilo, zato so vsa procesna dejanja, ki jih je zagovornik opravil od vključno tega dne dalje, tudi zahteva za varstvo zakonitosti, nedovoljena, pri čemer se sklicuje na dve odločbi Vrhovnega sodišča.¹ Glede zahteve zagovornice Šuštar Hostar je navedel, da vsebuje zgolj posplošene očitke, da je sklep preiskovalnega sodnika nerazumljiv in nezakonit, preostali očitki pa so materialnopravno neizčrpani.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in zagovornikoma. O njem se je izjavil zagovornik Kobentar in navedel, da se s stališčem vrhovnega državnega tožilca o nedovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne strinja in v celoti vztraja pri svojih navedbah v zahtevi, do katerih se vrhovni državni tožilec ni opredelil.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi sodišče sklep o razrešitvi odvetnika Petra Kobentarja, ki je bil obdolžencu postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti, sprejelo dne 8. 7. 2020. Zagovorniku in obdolžencu je bil sklep vročen dne 9. 7. 2020. Odvetnik Kobentar je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca oddal priporočeno na pošti dne 8. 7. 2020. Obravnavana zadeva zato ni primerljiva s situacijo v zadevah, ki jih v odgovoru na zahtevo izpostavlja vrhovni državni tožilec. V obravnavani zadevi je sklep o razrešitvi zagovornika sodišče sprejelo dne 8. 7. 2020, tega dne ga je tudi odpravilo strankam, istega dne, še preden je bil o tem obveščen, pa je zagovornik priporočeno na pošti oddal, torej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno razrešitev zagovornika dne 8. 7. 2020 še ni imela eksternega učinka, torej učinka za stranke, ampak je, ko jo je sodišče odpravilo, zavezovala le sodišče. Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zato ni nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.

6. Zagovornik Kobentar v zahtevi izpodbija le obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Navaja, da se obdolžencu očita kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj do 17. 2. 2020, prostost pa mu je bila odvzeta šele pol leta po tem, v juliju 2020, zato ponovitvena nevarnost ni podana. Zunajobravnavni senat je na enake pritožbene ugovore odgovoril, da se v času razglašene epidemije prikriti preiskovalni ukrepi zoper obdolženca niso izvajali (glavni dokazi zoper obdolženca izvirajo iz prestrezanja telefonske komunikacije in tajnega opazovanja), zato pri obdolžencu od konca februarja 2020 dalje ni zabeležene kriminalne aktivnosti. Zagovornik v zahtevi trdi, da so ti razlogi senata v nasprotju s podatki spisa, ker iz kazenske ovadbe izhaja, da sta se dne 2. 6. 2020 medsebojno pogovarjala D. in T., torej so se prikriti preiskovalni ukrepi izvajali tudi v času razglašene epidemije, zato je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vložnikovim navedbam in očitkom ni mogoče pritrditi. Na ugovor v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti, ki ga v zahtevi navaja vložnik, je tehtno in pravilno odgovoril že zunajobravnavni senat. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo z zadnjo odredbo preiskovalne sodnice, izdano pred razglasitvijo epidemije, s katero je bil zoper obdolženca podaljšan ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, izvajanje tega ukrepa podaljšano za čas od dne 28. 2. 2020 od 14.00 ure do dne 28. 3. 2020 do 14.00 ure. Naslednjo takšno odredbo je preiskovalna sodnica izdala dne 30. 4. 2020, prikrite preiskovalne ukrepe zoper obdolženca pa je z njo podaljšala oziroma odredila za čas od dne 4. 5. 2020 od 14.00 ure do dne 4. 6. 2020 do 14.00 ure. V obrazložitvi slednje je med drugim navedeno, da se ukrepi v času pandemije niso podaljševali, saj so se zaprle meje s sosednjimi državami, vzpostavljeni pa so bili tudi drugi omejevalni ukrepi. Z dnem 30. 4. 2020 se zaradi izboljšanja zdravstvene situacije ukinja večina omejevalnih ukrepov, s tem pa bo omogočeno tudi nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj. Iz navedenega izhaja, da ugotovitev zunajobravnavnega senata drži, očitki vložnika senatu pa niso utemeljeni in uveljavljana kršitev ni podana.

8. Tudi zagovornica Šuštar Hostar v svoji zahtevi izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Navaja, da niso podane t. i. subjektivne okoliščine, saj sodišče ne bi smelo v obdolženčevo škodo upoštevati njegove predkaznovanosti izven Republike Slovenije. Zatrjuje, da iz opisa očitanih dejanj ne izhaja, da bi bi jih obdolženec storil na območju Avstrije, zato po mnenju zagovornice ni izkazano, da jih je izvrševal v povezavi z dejstvom, da je zaposlen v Republiki Avstriji, kot je to navedlo sodišče v razlogih sklepa. Vložnici v tem, da sodišče ne bi smelo upoštevati obdolženčeve predkaznovanosti v Avstriji, ni mogoče pritrditi, s preostalimi navedbami pa zagovornica dejansko izraža lastno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vložnica izpodbija tudi neogibno potrebnost odrejenega pripora in trdi, da je sodišče kršilo drugi odstavek 192. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Navaja, da se obdolžencu ne očita prodaja drog, temveč zgolj posredovanje pri prodaji, imel je le vlogo prevajalca. Drži sicer, da se obdolžencu očita storitev dejanj z uporabo elektronskih naprav, kar v hišnem priporu ni mogoče nadzorovati, vendar se mu očita storitev ravnanj do februarja 2020, kar je pred več kot pol leta. Sodišče bi po mnenju zagovornice ogrožanje varnosti ljudi zato lahko odpravilo tudi z odreditvijo hišnega pripora. Vložnici tudi v tem ni mogoče pritrditi. Sklep preiskovalnega sodnika vsebuje razumne in tehtne razloge o tem, zakaj ponovitvene nevarnosti v konkretnem primeru ni mogoče odpraviti s hišnim priporom. Enake pritožbene navedbe s tem v zvezi, kot jih vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti, je argumentirano zavrnil tudi zunajobravnavni senat. Presoji nižjih sodišč in v sklepih navedenim razlogom o neogibni potrebnosti in tudi sorazmernosti pripora gre pritrditi. Na navedbe, da obdolženec že več kot pol leta ni storil kaznivega dejanja oz. ni kriminalno aktiven pa je Vrhovno sodišče že odgovorilo v točki 7.

10. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da je izrek pravnomočnega izpodbijanega sklepa nerazumljiv, sklep pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta očitek ni zadostno konkretiziran, zato nanj ni mogoče odgovoriti.

11. Zagovornica še uveljavlja, da je pravnomočen izpodbijani sklep nerazumljiv, nezakonit in neustaven, ker iz njegovega izreka ne izhaja za koliko časa in do kdaj je zoper obdolženca odrejen pripor. Ta očitek je materialnopravno neizčrpan, saj v pritožbi ni bil uveljavljan, za kar ni bilo nobenih ovir, zato se zagovornica nanj v zahtevi ne sme sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Kršitve, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata obdolženčeva zagovornika niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevi zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ XI Ips 33/2009 z dne 7. 5. 2009 in I Ips 232/2000 z dne 5. 10. 2000.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 352/2004
• Sodba I Ips 356/2005
• Sodba I Ips 62/2003