<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 38/2020

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:I.UP.38.2020
Evidenčna številka:VS00035175
Datum odločbe:17.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sklep I U 1913/2019
Datum odločbe II.stopnje:23.12.2019
Senat:Peter Golob (preds.), Nataša Smrekar (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:JAVNA NAROČILA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
Institut:javni poziv - blagovna znamka - podelitev licence - neizbrani ponudnik - zavrženje tožbe - predmet pogodbe - pravica do blagovne znamke - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe

Jedro

Javni poziv je bil uporabljen kot sredstvo imetnika civilne pravice do uporabe blagovne znamke za uresničitev svojega upravičenja, komu in pod kakšnimi pogoji bo odplačno podelil licenco. Tako tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v zvezi z odločanjem o pravici s področja upravnega prava in ne v izvrševanju svoje upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru svojih civilnopravnih upravičenj. Zgolj okoliščina, da je imetnik licence javnopravni subjekt, za presojo pravne narave njegovega delovanja samo po sebi ni odločilno. Da bi bilo zainteresiranim osebam v primerih, kot je pritožničin, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po posebni zakonski ureditvi, pa ni razvidno in tega pritožnica tudi ne trdi.

Tudi sicer pritožnica za tožbo ne bi imela pravnega interesa (razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj licenca na podlagi izvedenega javnega poziva ni bila podeljena nikomur (izbira je bila razveljavljena in postopek ustavljen), nikjer pa ni določeno, da ima ponudnik pravico zahtevati, da se licenca podeli prav njemu. S tožbo si torej pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločitev toženke (javne agencije) z dne 1. 10. 2019, sprejeto v okviru "javnega poziva k oddaji ponudbe za izvajalca za ekskluzivno trženje izdelkov linije "XX" za dobo 5 let" (v nadaljevanju javni poziv), in zoper njen sklep z dne 13. 12. 2019. Z II. točko izreka je zavrglo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, v III. točki pa odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka. Z odločitvijo z dne 1. 10. 2019 je toženka za izvajalca izbrala ponudnika, ki je dosegel najvišje število točk, s sklepom z dne 13. 12. 2019 pa je ustavila postopek javnega poziva, razveljavila svojo odločitev o izbiri z dne 1. 10. 2019 in postopek javnega poziva zaključila brez izbire ponudnika.

2. V obrazložitvi glede zavrženja tožbe sodišče prve stopnje pojasnjuje, da izpodbijana akta ne izpolnjujeta pogojev za upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ju tožena stranka ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije, niti kak drug zakon ne določa, da o zakonitosti teh aktov odloča sodišče v upravnem sporu. Tožena stranka je z izpodbijanima aktoma namreč po vsebini odločila v postopku javnega naročanja po Zakonu o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3), pravno varstvo zoper kršitve v teh postopkih pa je določeno v Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN). Ta v 2. členu pravno varstvo zagotavlja v predrevizijskem postopku, revizijskem postopku in sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred okrožnim sodiščem, ki ga kot izključno pristojnega določa zakon, ki ureja sodišča. To po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da izpodbijana akta nista (upravna) akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu. Do ostalih tožbenih navedb se glede na sprejeto odločitev sodišče ni opredeljevalo.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper I. točko izreka navedenega sklepa vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in navedeno točko izreka sklepa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in izpodbijani upravni akt zaradi nezakonitosti odpravi ter licenco za izvajalca podeli drugouvrščenemu ponudniku (pritožnici), toženi stranki pa naloži v plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana akta nista upravna akta iz 2. člena ZUS-1, ker naj bi bila izdana v postopku javnega naročanja, napačno. Zato tudi določbe ZPVPJN, ki ureja pravno varstvo v teh postopkih, za zadevo niso pomembne.

7. ZJN-3 v skladu s 1. členom določa pravila o postopkih javnega naročanja, ki jih izvedejo naročniki v zvezi z javnimi naročili in projektnimi natečaji, pri čemer pomeni "javno naročilo" pisno sklenjeno odplačno pogodbo med enim ali več gospodarskimi subjekti ter enim ali več naročniki, katere predmet je izvedba gradenj, dobava blaga ali izvajanje storitev (1. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je šlo v obravnavani zadevi za postopek javnega naročanja, oprlo na naslednji okoliščini (13. točka obrazložitve sklepa):

– da je kot naročnica javni poziv objavila oseba javnega prava (to je tožena stranka),1

- da je glede na prvi odstavek 2. točke javnega poziva z njim želela pridobiti tržnika, ki bo imel interes tržiti izdelke z blagovno znamko "XX", intenzivno sodelovati s toženo stranko pri vzpostavitvi in širjenju prodajnih mest, naboru izdelkov in iskanju drugih inovativnih pristopov prodaje.

9. Sklepanje sodišča o javnem naročanju torej temelji na pravni opredelitvi naročnice in na cilju, ki ga je zasledovala z objavo javnega poziva. Pritožba temu nasprotuje z navedbo, da pri tem ni šlo za izvajanje storitev ali dobavo blaga toženi stranki, saj se je javni poziv nanašal na podelitev licence. Z njo izbrani izvajalec dobi pravico do trženja blagovne znamke "XX", poleg tega izbrani izvajalec izdelkov ne prodaja državi. Pritožnica torej zatrjuje, da zaradi predmeta javnega poziva ni šlo za postopek javnega naročanja.

10. Glede tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje s tem vidikom, ki se nanaša na predmet javnega poziva, ni ukvarjalo, čeprav je za javno naročanje bistveno, da naročnik sklene z izbranim gospodarskim subjektom pogodbo, katere predmet je dobava blaga ali izvajanje storitev (1. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Kakšen cilj se zasleduje s sklenitvijo take pogodbe tako ni odločilno. Ker pa tožena stranka, ki je imela možnost odgovoriti na pritožbo, trditvam pritožnice ni nasprotovala, Vrhovno sodišče šteje, da je bil predmet javnega poziva dejansko podelitev (pod)licence (dovoljenja) za izkoriščanje blagovne znamke "XX". Navedeno pomeni, da je šlo za razpolaganje s pravico do uporabe navedene blagovne znamke in ne za naročanje blaga ali storitev.

11. Kljub temu pritožnica s pritožbo ne more uspeti. Njene trditve, da sta akta, ki sta bila sprejeta v zvezi s podeljevanjem licence, upravna akta, je nekonkretizirano, saj vse navedbe o tem ostajajo na ravni splošnega pravnega opredeljevanja upravnih aktov. V ničemer se ne nanašajo na obravnavani primer, kjer je bil javni poziv uporabljen kot sredstvo imetnika civilne pravice do uporabe blagovne znamke za uresničitev svojega upravičenja, komu in pod kakšnimi pogoji bo odplačno podelil licenco. Tako tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v zvezi z odločanjem o pravici s področja upravnega prava in ne v izvrševanju svoje upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru svojih civilnopravnih upravičenj. Zgolj okoliščina, da je imetnik licence javnopravni subjekt, za presojo pravne narave njegovega delovanja samo po sebi ni odločilno. Da bi bilo zainteresiranim osebam v primerih, kot je pritožničin, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po posebni zakonski ureditvi, pa ni razvidno in tega pritožnica tudi ne trdi.

12. Po navedenem izpodbijana akta nimata značilnosti upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj nista enostranska, oblastvena posamična akta, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerima bi organ odločil o pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato ju v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi sicer pritožnica za tožbo ne bi imela pravnega interesa (razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj licenca na podlagi izvedenega javnega poziva ni bila podeljena nikomur (izbira je bila razveljavljena in postopek ustavljen), nikjer pa ni določeno, da ima ponudnik pravico zahtevati, da se licenca podeli prav njemu. S tožbo si torej pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

14. Ker pritožnica ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Javna agencija je sicer kot oseba javnega prava navedena med "naročniki" v 9. členu ZJN-3.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6, 76, 82, 82/2
Zakon o javnem naročanju (2015) - ZJN-3 - člen 1, 2, 2/1, 2/1-1, 9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4NjU5