VSRS Sodba II Ips 142/2019

Jedro

ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava.

Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava.

Škoda, ki jo tožnik uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je leta 2012 v poslovalnici prve toženke spremenil podatke o naslovu za vročanje. Njena uslužbenka je nov naslov zapisala napačno - Ulica 45 namesto Ulica 54. V letu 2016 se je nato prva toženka odločila za zamenjavo bančnih kartic. Tožniku je novo kartico poslala na zabeležen (napačen) naslov. Pošta (druga toženka) jo je na ta naslov dostavila, pri tem pa storila novo napako – pošiljko je, čeprav je bila oddana priporočeno, dostavila z navadno pošto. Na enak način (in na isti naslov) je (pravilno) dostavila tudi PIN kodo. Oboje je prišlo v posest dveh tretjih oseb, ki sta kartico zlorabili (opravili sta več dvigov in plačil). Tožnika sta oškodovali za 9.523,39 EUR. Ta trdi, da je navedeno zlorabo omogočilo ravnanje obeh toženk. Od njiju zato zahteva solidarno plačilo odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Razsodilo je, da sta toženki solidarno dolžni tožniku plačati 8.571,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Višji (do zahtevanih 9.523,39 EUR) tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

Odgovornost prve toženke (ki v revizijskem postopku ni več sporna) je utemeljilo z malomarnim ravnanjem njene uslužbenke. Druga toženka pa naj bi odgovarjala zaradi napačne dostave pošte. Napako naj bi povzročilo hudo malomarno ravnanje njenih uslužbencev, zato naj določbe Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), ki omejujejo odškodninsko odgovornost izvajalcev poštnih storitev, ne bi bile uporabljive.

Tožbeni zahtevek je delno zavrnilo zaradi 10 % soprispevka tožnika k škodi, saj bi slednji ob podpisu dokumentacije o spremembi naslova, napako lahko opazil.

3. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh toženk.

V zvezi s (še relevantno) odgovornostjo druge toženke je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o njenem hudo malomarnem ravnanju, ki izključuje uporabo omejitev iz ZPSto-2. Ta naj bi bil namenjen le urejanju najpogostejših in najbolj tipičnih primerov škodnih dogodkov, do katerih pri izvajanju univerzalne poštne storitve prihaja kljub potrebni skrbnosti izvajalca. Odločitev je zato (enako kot sodišče prve stopnje) oprlo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o poslovni odškodninski odgovornosti in prepovedi izključitve odgovornosti za naklep in hudo malomarnost.

4. Zoper sodbo višjega sodišča (v zvezi z obsodilnim delom sodbe sodišča prve stopnje) je druga toženka predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 240/2019 z dne 8. 8. 2019 predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj:

1. Ali je uporaba določb ZPSto-2 glede odškodninske odgovornosti izvajalca poštnih storitev, omejene višine odškodnine ter izključitve odgovornosti v primeru posredne škode omejena izključno na primere, ko je podana lažja oblika krivde, ter na najpogostejše in najbolj tipične primere škodnih dogodkov (in kateri so takšni primeri)?

2. Ali je škodo, ki nastane naslovniku poštne pošiljke in ni posledica direktnega ravnanja izvajalca poštnih storitev, temveč ravnanja tretje osebe, ki je poštno pošiljko prejela zaradi napake izvajalca poštnih storitev, mogoče opredeliti kot posredno škodo?

5. Skladno z navedenim sklepom je druga toženka pravočasno vložila revizijo. V njej nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Podredno predlaga, naj eno ali obe sodbi razveljavi in zadevo vrne enemu od nižjih sodišč v novo sojenje.

6. Tožnik na revizijo ni odgovoril.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

7. Druga toženka poudarja, da je ZPSto-2 v razmerju do OZ lex specialis. Stališče nižjih sodišč, da tega zakona in v njem določenih omejitev (glede višine odškodnine in vrste škode za katero odgovarja), ni mogoče uporabiti, kadar izvajalec poštnih storitev ravna naklepno ali hudo malomarno, naj bi bilo materialnopravno zmotno. Namen ZPSto-2 naj bi bil omejiti oziroma izključiti odgovornost izvajalca poštnih storitev ne glede na stopnjo njegove krivde. To naj bi izhajalo tudi iz Svetovne poštne konvencije (ki izrecno omejuje odgovornost celo v primeru hudih napak izvajalcev). Nasprotna razlaga, ki jo je sicer že zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 104/2012, naj bi temu namenu nasprotovala.

8. Dodatno opozarja, da je zgornja meja odškodnine, ki jo je dolžna izplačati druga toženka kot izvajalka poštnih storitev, določena z zakonom. Že zato naj bi bilo napačno sklicevanje nižjih sodišč na določbo 242. člena OZ, ki (v primerih naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja) prepoveduje le pogodbeno omejitev višine odškodnine.

O utemeljenosti revizije

9. Revizija ni utemeljena.

Kakšen je relevanten del odškodninskopravnega zakonskega prava po OZ na eni in po ZPSto-2 na drugi strani?

10. Po 169. členu OZ sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To velja tudi v primerih, ko škoda nastane zaradi kršitve pogodbene obveznosti (246. člen OZ). Tedaj OZ sicer daje možnost (pogodbene) omejitve višine odškodnine. Ob tem pa že sam določa, da se omejitev ne upošteva, če je škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (četrti odstavek 242. člena OZ).¹

11. Drugače kot OZ pa ZPSto-2 ureja višino odškodnine za povzročeno škodo. Medtem ko je v OZ uzakonjeno načelo popolne odškodnine, ZPSto-2 to omejuje.

12. ZPSto-2 je v delu, ki ureja odgovornost za škodo, v razmerju do OZ, specialen zakon (lex specialis). Njegove določbe imajo prednost pred (splošnimi) določbami OZ (lex specialis derogat legi generali). Prvo dopuščeno vprašanje se nanaša na možnost uporabe določb o omejitvi odškodninske odgovornosti izvajalca poštnih storitev (52. člen ZPSto-2), če ta uporabniku poštnih storitev škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem. Po presoji nižjih sodišč, ki ni predmet revizijskega preizkusa, je namreč škoda nastala zaradi hudo malomarnega ravnanja poštnih uslužbencev.

Predhodna odločitev Vrhovnega sodišča RS v primerljivi zadevi

13. ZPSto-2 se do vprašanj krivdne prvine odškodninske odgovornosti izrecno ne opredeljuje. Vrhovno sodišče pa je besedilo prejšnjega Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-1), ki je v bistvenih delih primerljivo z ZPSto-2, v zadevi II Ips 104/2012 z dne 9. 10. 2014 razlagalo na vsebinsko enak način kot nižji sodišči v obravnavani zadevi. Nosilno stališče se glasi:

„V primeru ravnanja izvajalca poštnih storitev s hujšo obliko krivde sklicevanje revidentke na zakonske določbe o omejitvi višine odškodnine iz 55. člena ZPSto-1 ni utemeljeno, ker ZPSto-1 primerov, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev, ne ureja. V konkretnem primeru je tako treba uporabiti določbo OZ, ki ureja odgovornost prevoznika pri hujši obliki krivde (4. odst. 689. člen OZ), in so zato vsi revizijski očitki v zvezi z reklamacijo ter posredno škodo pravno nerelevantni.“

14. V citirani predhodni zadevi je pomemben še razlog, da so posebne odškodninske določbe ZPSto-1 namenjene „urejanju najpogostejših in najbolj tipičnih primerov škodnih dogodkov, do katerih pri izvajanju univerzalne poštne storitve neizogibno prihaja kljub vsej skrbnosti izvajalca storitve.“

O (ne)utemeljeni tezi revidentke, da je predhodna odločitev Vrhovnega sodišča napačna, predvsem pa argumentacijsko pomanjkljiva

15. Revidentka takšnemu pravnemu stališču nasprotuje, obenem pa se tudi sprašuje, kateri so „najbolj tipični in pogosti škodni dogodki“.

16. Razlaga Vrhovnega sodišča v predhodni zadevi utesnjuje (reducira) specialni zakon na lažje oblike krivde. Razlaga, ki njegovo uporabo izključuje za težje oblike krivde, ne prebija jezikovnih mej besedila (ni contra legem), marveč le vzpostavlja razmerje med lex specialis in lex generalis ter je kot takšna pravno mogoča (dopustna). Da je razlaga v tej smeri celo nujna, dokazuje primer naklepa ali celo primer, ko bi bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem pri izvajanju poštnih storitev. Jasno je, da varnostni mehanizmi ZPSto-2, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja.

17. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditve v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže. Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava.

18. Ureditev po ZPSto-2, kot navaja revidentka, olajšuje izvajanje poštnih storitev, saj izključuje tveganje izvajalca, da bo ob uresničitvi predvidenih rizikov, izpostavljen visokim odškodninskim zahtevkom. To je posebej pomembno za izvajalca univerzalne poštne storitve. Ta (po definiciji) zajema stalno izvajanje določenih poštnih storitev predpisane kakovosti na celotnem območju RS, po dostopnih (in za vse uporabnike enakih) cenah. Izvajalec univerzalne poštne storitve mora zagotavljati sprejem, usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk do mase 2 kg ter poštnih paketov do mase 10 kg, storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne (drugi odstavek 3. člena ZPSto-2). Dolžan je zagotavljati najmanj pet delovnih dni tedensko ter najmanj en sprejem in eno dostavo dnevno na dom ali v prostore vsake fizične in pravne osebe (tretji odstavek 5. člena ZPSto-2). Tudi te dolžnosti upravičujejo omejitev njegove odškodninske odgovornosti za primere, ko se (kljub sicer skrbnemu ravnanju) izpolni katero od že navedenih tveganj. Niti narava univerzalne poštne storitve pa ne utemeljuje omejitev odgovornosti ob hudo malomarnem ali naklepnem ravnanju izvajalca poštnih storitev (ali njegovih delavcev²).

19. Ključ problema je ureditev ZPSto-2 v 52. členu, v katerem je postavljeno, da mora izvajalec poštnih storitev uporabniku plačati odškodnino v višini nastale škode,³ a največ do višine, določene v drugem odstavku istega člena. Iz celotne zasnove drugega odstavka 52. člena ZPSto-2 je razvidno, kakšne vrste življenjskih primerov je imel zakonodajalec v mislih pri posebni ureditvi odškodninske odgovornosti. V 1. do 6. točki so navedeni primeri izračuna najvišje odškodnine glede na vrsto škodnega dogodka. Izračun višine odškodnine se v vseh primerih navezuje bodisi na vrednost pošiljke bodisi na vrednost poštne storitve (torej na vrednost pogodbene cene). V nobenem primeru pa ne odgovarja za posredno škodo in izgubljeni dobiček (peti odstavek 52. člena ZPSto-2).

20. Večji del odgovora na revizijsko vprašanje, kakšni so tipični primeri škodnih dogodkov, ki jih ureja ZPSto-2, logično izhaja iz zgoraj povedanega. Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilj je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava (glej 50. člen ZPSto-2). Ti primeri so lahko tudi vzrok nastajanja posredne škode ali nemožnosti ustvaritve dobička.

21. Takšni škodni dogodki so sicer nezaželeni, a vendar sestavni del opravljanja poštnih storitev. Do njih prihaja z vsakodnevnim ravnanjem, ki ne dosega nujno hujših oblik krivde.

22. ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na navedene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Ureditev je torej drugačna kot v Svetovni poštni konvenciji (ki se uporablja na področju mednarodnega poštnega prometa). Revidentka tako sicer pravilno citira njeno določbo, da „poštne uprave niso v nobenem primeru – tudi ne pri hudi napaki – odgovorne za zneske nad vrednostmi, določenimi v konvenciji in pravilnikih“ (1.7 točka 21. člena). A niti to, da je Republika Slovenija navedeno konvencijo ratificirala, niti trditev revidentke, da so nekatere države njeno besedilo dobesedno prenesle v nacionalno zakonodajo, ne spreminja dejstva, da ZPSto-2 takšne določbe nima. Podlage za izključitev določb OZ o neomejeni odškodninski odgovornosti osebe, ki škodo povzroči (namerno ali) iz hude malomarnosti, zato samo besedilo zakona ne daje. Prav nasprotno. Dejstvo, da ZPSto‑2 omejitve odgovornosti za hude napake ni prevzel, kaže na pravilnost stališča nižjih sodišč, da zakonodajalec uporabe določb OZ ni želel izključiti.

Katerim pravnim pravilom se torej glede na njegove dejanske okoliščine konkretni življenjski primer prilega?

23. Prva, ne pa tudi edina pomembna okoliščina je, da so delavci tožene stranke ravnali hudo malomarno. Že to kliče k uporabi temeljnih načel obligacijskega prava.

24. Temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja ureja Obligacijski zakonik (prvi odstavek 1. člena). Ta razmerja so lahko urejena tudi v drugih zakonih, ob čemer pa se za vprašanja, ki z njimi niso urejena, uporabljajo določbe OZ (drugi odstavek 1. člena OZ). Tudi razlaga obligacijsko pravnih določb teh zakonov mora biti skladna s splošnimi pravili in načeli obligacijskega prava.⁴ Ob presoji odškodninske odgovornosti izvajalca poštnih storitev za hudo malomarno ravnanje tako morata veljati načeli prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) in dolžnosti povzročitelja škode, da jo povrne.

25. Dalje se je treba vprašati, ali je tožniku v resnici sploh nastala škoda zaradi izgube pošiljke. Škoda, ki jo uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu (ta položaj pa utemeljuje, da se jo na podlagi 186. člena OZ pritegne v solidarno odškodninsko zavezo). To pa očitno ni škoda, ki bi jo imel pred očmi 52. člen ZPSto-2. Če bi jo imel, bi ustvarjal ustavnopravno nevzdržen (za tožnika brezpraven) položaj.

26. To je razlog, da je treba tu z uporabo analogije uporabiti splošna pravila obligacijskega prava.

27. Razmerje med uporabnikom poštne storitve (pošiljateljem ali naslovnikom) in njenim izvajalcem je obligacijsko razmerje. Temelji na pogodbi o izvedbi poštne storitve (ki vključuje sprejem, usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk).⁵ Gre za pogodbo, ki je v bistvenem podobna pogodbi o prevozu stvari (pri kateri prevoznik prevzame stvar in se jo zaveže na določenem kraju izročiti določeni osebi).⁶ Pri takšni pogodbi dogovor o omejitvi ali izključitvi odškodninske odgovornosti v primeru naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja ni veljaven (četrti odstavek 689. člena OZ).

28. Navedeno velja tembolj, ker tožnik niti ni bil stranka pogodbe, marveč ima položaj tretje osebe. Prejemnik namreč aktivno vstopi v obligacijsko razmerje šele s prevzemom. „Prevzemnik more izvrševati pravice iz prevozne pogodbe in zahtevati od prevoznika izročitev pošiljke le, če izpolni v prevozni pogodbi določene pogoje" (tretji odstavek 686. člena OZ). Očitno je, da prejemnik vstopi v pravice in obveznosti šele s prevzemom pošiljke. Prevzem je konkudentno izražena volja vstopiti v neko razmerje. Tako se npr. k morebitnemu plačilu zavezuje s prevzemom (prvi odstavek 688. člena OZ).

29. V konkretnem primeru do prevzema pošiljke sploh ni prišlo. Še več: tožnik za pošiljko sploh ni vedel, marveč je prišel v stik z obravnavanim življenjskim dogodkom šele tedaj, ko je izvedel, da je bil z njegovega računa odtujen njegov denar.

Sklepno

30. ZPSto-2 izrecno ne določa, da omejitve odškodninske odgovornosti izvajalcev poštnih storitev veljajo tudi v primerih, ko ti škodo povzročijo iz hude malomarnosti (ali naklepno). Takšnega pomena njegovim določbam ni mogoče pripisati niti na podlagi njihove sistematične, zgodovinske ali namenske razlage. V primerih, ko izvajalec poštnih storitev škodo povzroči naklepno ali iz hude malomarnosti, je zato njegovo odgovornost treba presojati po pravilih OZ.⁷ Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej pritrdilen. Ker določb o izključitvi odgovornosti izvajalca poštnih storitev za posredno škodo v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, pa odgovarjanje na drugo dopuščeno vprašanje ni bilo potrebno.

31. Revizija tako ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče (vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov) zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu sodnikov, navedenih v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Enaka omejitev je določena tudi v okviru ureditve pogodbe o prevozu stvari (četrti odstavek 689. člena OZ).
² Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja delodajalec. Če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, ima od njega pravico zahtevati povrnitev plačane odškodnine (prvi in tretji odstavek 147. člena OZ).
³ Ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi: 1.) izgube, kraje ali izropanja, 2.) prekoračitve roka prenosa ali 3.) neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne storitve (50. člen ZPSto-2).
⁴ Vsako pravno pravilo je del širše enote - najprej pravnega instituta, nato pravne panoge in na koncu celotnega pravnega sistema, vezanega na Ustavo RS in v njej vsebovan vrednostni sistem. „Celota“ (širše enote) mora biti s svojimi „deli“ ustrezno vsebinsko povezana, kar se (če je potrebno) lahko doseže s sistematično razlago pravnih norm. Glej tudi dr. M. Pavčnik v: Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana, GV založba, 2011, str. 379 - 381, 396.
⁵ Glej 18. točko 2. člena ZPSto‑2
⁶ Glej 671. člen OZ.
⁷ Kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi II Ips 104/2012.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 104/2012
• VSRS Sklep II DoR 240/2019
• VDSS sodba Pdp 428/2008