VSRS Sodba II Ips 119/2019

Jedro

Neodvisnost od temeljnega posla (razmerja) ni predpostavka (vseh) garancij.

Temeljna značilnost subrogacije kot povračilnega zahtevka je, da tretji izpolni tujo obveznost; če bi svojo, ne bi imel povračilnega zahtevka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.722 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Nesporna dejanska podlaga spora

1. A. A. (v nadaljevanju toženec) je kot solidarni porok prevzel jamstvo za vračilo kreditov tožeče stranke B. d. d. kot kreditodajalke pravni prednici družbe C. d. o. o., družbi D. d. d. (v nadaljevanju dolžnik) kot kreditojemalki. Dva kredita sta bila zavarovana tudi z garancijami Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo (v nadaljevanju Sklad).

2. Dolžnica kreditnih obveznosti ni poravnavala, zato je banka od kreditnih pogodb odstopila.

3. Sklad je tožeči stranki skladno z danima garancijama izplačal 115.101,86 EUR in 141.744,97 EUR; to je 80 % zneskov, ki jih je dolžnik dolgoval tožeči stranki po odstopu od kreditnih pogodb. Z garancijo namreč ni bila zavarovana celotna terjatev tožeče stranke do dolžnika, pač pa le 80 % te terjatve, za kolikor sta tudi bili unovčeni garanciji.

4. Med postopkom sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero se je toženec iz naslova poroštva, danega kreditojemalki, zavezal tožeči stranki plačati 20 % zneska, ki ji ga je dolgovala kreditojemalka. V 19. členu Pogodb o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju malih in srednje velikih podjetij in izdajanju garancij, ki sta jih za posamezna leta sklenila banka kreditodajalka in garant Sklad, je Sklad na banko prenesel svojo regresno pravico do kreditojemalke, banka pa se je zavezala, da bo kot komisionar v svojem imenu in za račun Sklada uveljavljala regresne terjatve do kreditojemalke v izvršilnem ali pravdnem postopku.

Odločitev sodišča prve stopnje

5. Sodišče prve stopnje je (1) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (kreditodajalke) do tožene stranke (poroka kreditojemalke) v znesku 256.846,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 dalje do plačila, (2) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v istem znesku in (3) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134289/2014-2 z dne 9. 10. 2014 za znesek 256.846,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Ključna stališča prvostopenjskega sodišča so bila, da je zavarovanje, ki ga je Sklad dal pravni prednici družbe C., garancija in da ni prevzel poroštva za njene obveznosti po kreditnih pogodbah ter da je s plačilom garancij banki upnici prišlo do zakonite subrogacije po 275. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) položaja slednje na Sklad.

Odločitev sodišča druge stopnje

7. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Pritrdilo mu je, da je prišlo z unovčenjem garancij do zakonite subrogacije po 275. členu OZ, pritrdilo pa je tudi tožencu, da do subrogacije po 275. členu OZ lahko pride samo, če ima tisti, ki izpolni obveznost namesto dolžnika, za to pravni interes. Pojasnilo je, da pravni interes za izpolnitev lahko izhaja iz pogodbene (ali druge) pravne podlage, v obravnavanem primeru pa dajeta Skladu pravni interes za izpolnitev dolžnikovih obveznosti garanciji. Tožeča stranka neposrednega zahtevka zoper Sklad nima več, saj je Sklad že plačal svojo obveznost po danih garancijah. S tem, ko je izpolnil dolžnikove obveznosti po kreditnih pogodbah, je vstopil v pravni položaj upnika in so nanj skladno z 275. členom OZ prešle tudi vse stranke pravice, vključno z zavarovanjem s poroštvom, kar vse je Sklad pogodbeno prenesel na tožečo stranko. Z zakonito cesijo se je torej vzpostavilo pravno razmerje med Skladom in tožencem kot dolžnikovim porokom.

9. Z garancijo sta bili torej upnikovi terjatvi do dolžnika le delno izpolnjeni. Stranske pravice, s katerimi je zavarovana izpolnitev terjatve, preidejo na izpolnitelja le toliko, kolikor niso potrebne za izpolnitev ostanka (prvi odstavek 276. člena OZ). To pomeni, da je Sklad oziroma za njegov račun tožeča stranka upravičena na podlagi zakonite subrogacije od toženca kot poroka terjati 80 % dolga glavnega dolžnika. Do poplačila preostanka dolga, torej 20 % dolžnikove obveznosti iz obeh kreditnih pogodb, pa tožeča stranka ni upravičena na podlagi unovčenja garancij, pač pa je pravna podlaga za ta del terjatve solidarno poroštvo toženca za obe kreditni pogodbi (tretji odstavek 1019. člena OZ).

10. Glede garancije Sklada se uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o bančni garanciji. Stališče, da lahko bančno garancijo izda samo banka, je preseženo. Izdajajo jo lahko tudi drugi subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot so zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Da je taka institucija tudi Sklad, izhaja že iz Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (ta v 16. in 17. členu izrecno navaja, da lahko izdaja garancije) in Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZSJ-1; ta v tretjem odstavku 23. člena in prvem odstavku 30. člena predvideva, da javni skladi dajejo garancije). Pogoji unovčenja garancije ter pravice in obveznosti garanta in upravičenca se uredijo v pogodbi o garanciji, le če pogodba česa ne ureja, se lahko smiselno uporabljajo določbe OZ o poroštvu. Pravice in obveznosti iz poroštvenega razmerja (1012. člen OZ), vključno s pravico do regresa poroka, ki plača dolžnikovo obveznost do soporokov (1033. člen OZ), pa ureja zakon in ne poroštvena pogodba kot v primeru (bančne) garancije. Gre sicer za podobni, ne pa enaki zavarovanji, in je napačno stališče toženca, da je pravna narava zavarovanj Sklada poroštvo.

Dopuščena vprašanja

11. Vrhovno sodišče je na predlog toženca s sklepom II DoR 171/2019 z dne 17. 6. 2019 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj:

− ali je pravilno stališče, da je z vnovčenjem garancij prišlo do zakonske subrogacije iz 275. člena OZ;

− ali je pravilno stališče, da je pravna narava s strani garanta (Sklada) danih zavarovanj (bančna) garancija in ne poroštvo in

− ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevanemu standardu obrazloženosti sodne odločbe glede toženčevega pobotnega ugovora.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

12. Tožnik izpodbija stališče, da je z unovčenjem garancij prišlo do zakonske subrogacije po 275. členu OZ. Za to ni bil izpolnjen bistven pogoj: pravni interes tretjega, ki ga izpodbijana sodba zmotno najde v garancijah; iz strokovne literature izhaja, da garanciji ne moreta pomeniti pravne podlage, iz katere bi izviral pravni interes tretjega (Sklada) za izpolnitev obveznosti dolžnika iz kreditnih pogodb. Pri zakonski subrogaciji je za obstoj pravnega interesa za izpolnitev obveznosti ključno, da upnik (B. d. d.) proti tretjemu (Skladu) nima neposrednega zahtevka. Tudi za pogodbeno subrogacijo po 274. členu OZ gre le takrat, ko upnik do tretjega nima neposrednega zahtevka za izpolnitev. Pri obeh vrstah subrogacije tretji izpolnjuje tujo obveznost. Obe garanciji, ki ju je v obravnavanem primeru Sklad izdal upnici (banki) sta zavezovalna pravna posla, s katerima se je Sklad zavezal, da bo na njen poziv upnici plačal dolg, če tega ne bo storil dolžnik sam. Ko je med upnikom in tretjim sklenjen zavezovalni pravni posel, tretji nima pravnega interesa za plačilo tujega dolga. Pravni interes tretjega za izpolnitev tuje obveznosti mora temeljiti na drugih okoliščinah in ne na razmerju med upnikom in tretjim. Navaja primere zakonske subrogacije, ko upnik nima neposrednega zahtevka proti tretjemu.

13. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem toženec uveljavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi presojalo obe garanciji le po njunem naslovu, ne pa po vsebini. Trdi, da sporni garanciji nimata lastnosti neakcesornosti. Kot pogoj za plačilo bi morali določati predložitev izjave upravičenca (banke), v kateri bi ta moral navesti, kako je dolžnik kršil obveznost iz temeljnega posla in v kakšnem znesku ni izpolnil obveznosti iz temeljnega posla. Tega ne določata, zato po svoji naravi nista bančni garanciji. Iz njiju (iz prvega in drugega odstavka 2. člena) izhaja, da je obveznost tretjega (Sklada) odvisna, vezana in pogojena z obveznostjo glavnega dolžnika in da je obveznost tretjega akcesorna obveznosti glavnega dolžnika; njuno besedilo popolnoma posnema besedilo 1012. člena OZ, ki ureja poroštvo in se bistveno razlikuje od besedila 1083. člena ZOR, ki ureja garancijo. Nadalje je pomembno, da je v obeh garancijah določeno, da se zanju uporabljajo določbe OZ o poroštvu. Meni, da je sporno razmerje precej bližje kreditnemu zavarovanju kot bančni garanciji, pri kreditnem zavarovanju pa ima razmerje med zavarovalnico in banko opredelilne elemente poroštva.

14. V zvezi z vprašanjem ustreznosti obrazložitve izpodbijane sodbe glede na standarde obrazloženosti toženec pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene teze, (i) da ni prišlo do zakonite subrogacije, ker Sklad ni imel pravnega interesa za izpolnitev obveznosti dolžnika in sicer zato, ker je imela banka neposeden zahtevek zoper Sklad, kar pomeni, da je ta izpolnjeval svojo obveznost in ne tuje; (ii) da je pravna narava razmerja, ki je poroštveno, določena v 8. členu obeh garancij in (iii) da pravila o bančni garanciji ne dajejo podlage za uveljavljanje regresnega zahtevka garanta (Sklad) do toženca, ki ni naročnik garancij in ne dolžnik iz temeljnega razmerja, iz naslova izplačanih garancij. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje po njegovih trditvah obsega le osnoven opis obravnavanih pravih razmerij, do specifičnih in obrazloženih zgoraj povzetih pritožbenih navedb pa se ne opredeli.

15. Pravilna rešitev spornih materialnopravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena revizija, bi morala voditi v izdajo zavrnilne sodbe, zlasti iz razlogov, ki jih je revident navedel v 9. točki pripravljalne vloge z dne 26. 4. 2016 in v točki III. 6 pritožbe.

Povzetek odgovora na revizijo

16. Tožeča stranka pojasnjuje, da je in zakaj je stališče o nastopu zakonske subrogacije z unovčenjem garancij pravilno. Meni, da gre v obravnavanem primeru za odvisni oziroma akcesorni bančni garanciji. Za odvisne oziroma akcesorne garancije je značilno, da garant sprejme obveznost, ki je odvisna od osnovnega posla; obveznost se zaveže izpolniti pod pogojem, da naročnik garancije krši obveznost iz temeljnega razmerja. Taka obveznost garanta izhaja iz obeh garancij. Odvisna garancija je podobna poroštvu, zato se za vprašanja, ki jih ne ureja ZOR v poglavju o bančni garanciji, uporabljajo pravila o poroštvu. ZOR ureja le garancijo brez ugovora, to je neodvisno garancijo, v konkretnem primeru pa gre za odvisno garancijo. Uporabiti je treba OZ. Ta v 1018. členu določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. OZ je torej tisti, ki določa, da je posledica porokove izpolnitve obveznosti glavnega dolžnika zakonita subrogacija.

17. Glede vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru za poroštvo ali za garancijo opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi II Ips 249/2016, v kateri je bilo zavzeto stališče, da gre za garancijo in sicer za odvisno bančno garancijo. Pojasnjuje razliko med odvisno in neodvisno bančno garancijo, nato pa še bistveno razliko med poroštvom in odvisno bančno garancijo: porok izpolni tujo obveznost, garant pa svojo – pod pogojem, da dolžnik krši obveznosti iz temeljnega razmerja. Dokumentov, ki bi morali biti po mnenju revidenta priloženi garanciji (in niso bili, zato trdi, da ne gre za garancijo), odvisni garanciji ni treba priložiti, pač pa le neodvisni.

18. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Uveljavljane procesne kršitve ni bilo.

Presoja utemeljenosti revizije

19. Revizija ni utemeljena.

20. Argumenti za presojo, ali je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo glede vprašanj, glede katerih je bila dopuščena revizija, uporabljeno pravilno, so med seboj povezani in soodvisni. Ali je s plačilom na podlagi listin, naslovljenih kot garanciji, prišlo do subrogacije po 275. členu OZ, je odvisno (tudi) od presoje, ali sta bili res dogovorjeni in izdani garanciji (in če sta bili, katere vrste), ali je bilo dejansko dogovorjeno poroštvo. Zato bo Vrhovno sodišče najprej odgovorilo na drugo dopuščeno vprašanje.

O pravilnosti stališča, da je pravna narava zavarovanj, ki jih je dal Sklad, (bančna) garancija in ne poroštvo

21. Bančnih garancij (in garancij, ki jih izdajajo drugi subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot so zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije ter tudi Sklad¹) je več vrst. Za presojo pravnih učinkov je pomembna delitev na neodvisne in odvisne bančne garancije.² OZ tega instituta ne ureja; v 1061. členu določa, da se zanj še nadalje uporablja ZOR.

22. Neodvisna bančna garancija (sinonimi zanjo so bančna garancija na prvi poziv, bančna garancija brez ugovora, neakcesorna bančna garancija, nepogojna bančna garancija, stand-bye akreditiv) je delno urejena v 1087. členu ZOR. Izdajatelja – garanta obvezuje, da mora potem, ko ga upravičenec³ pozove k plačilu in izpolni druge v garanciji določene pogoje, takoj in brez ugovorov plačati garantirani znesek. Kot pogoj za plačilo je lahko v garanciji določeno, da je treba pozivu priložiti določene dokumente in garant sme preveriti le, ali so ti dokumenti priloženi, ne more pa podati ugovorov, da je plačilo zahtevano neutemeljeno. Velja načelo »plačaj takoj, ugovarjaj kasneje,«⁴ kar omogoča hitro poplačilo upravičenca, saj garantu preprečuje, da bi s plačilom zavlačeval do tedaj, ko bi se ugotovilo, da je naročitelj garancije kršil pogodbo iz temeljnega posla.⁵ Njena bistvena značilnost je torej abstraktnost glede na temeljno razmerje med naročnikom in upravičencem iz garancije: obveznost garanta, ki nastane, ko ga upravičenec pozove k plačilu, ni odvisna od obstoja terjatve⁶ (garant mora garancijo plačati ne glede na izpolnjevanje obveznosti iz temeljnega posla in tudi, če pogodba iz temeljnega posla ni bila kršena ali če ni veljavna).⁷

23. Odvisna (pogojna, akcesorna) bančna garancija je primerljiva s poroštvom: obveznost poroka je odvisna od obveznosti iz temeljnega posla, z razliko, da se garant zaveže izpolniti svojo obveznost (porok pa, nasprotno, tujo), če oseba, za katero je bila garancija izdana (naročitelj), krši obveznosti iz temeljnega razmerja. Tako že načeloma ne more biti utemeljena revizijska teza, da je šlo v obravnavanem primeru za poroštvo zato, ker obveznost garanta ni bila neakcesorna: obveznosti so akcesorne tudi pri odvisni garanciji. Ker se zaradi zabrisanih meja med poroštvom in odvisno garancijo za presojo pravic in obveznosti garanta in upravičenca uporabljajo pravila o poroštvu iz 1012. do 1034. člena OZ, če pravila o garanciji ne določajo drugače,⁸ ne drži niti teza, da gre za poroštvo in ne za garancijo zato, ker besedilo garancij »posnema« določbo 1022. člena OZ, ki ureja poroštvo in zato, ker je v obeh garancijah določeno, da se zanju uporabljajo določbe OZ o poroštvu. Ni vsako zavarovanje z garancijo, ki ga ni mogoče subsumirati pod določbo 1087. člena ZOR, po svoji vsebini poroštvo.

24. Razmere, v katerih sta bili dani v tej pravdi obravnavani zavarovanji, so razvidne iz Pogodb o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju malih in srednje velikih podjetij in izdajanju garancij, ki sta ju v letih 2007 in 2009 sta sklenila Sklad in B. d. d.: B. d. d. je odobravala dolgoročne kredite mikro, malim in srednje velikim podjetjem na podlagi Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 – 2013 in Uredbe Komisije (ES) in priglašene sheme »de minimis« pomoči »Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007 – 2013 – de minimis,« Sklad pa je kreditojemalcem subvencioniral del obresti (razliko med ugodnejšo pogodbeno in tržno obrestno mero) ter za kredite s subvencionirami obrestnimi merami dajal garancije. V teh časovnih okvirih je pri B. d. d. več tovrstnih kreditov najela tudi pravna prednica družbe C. d. o. o., družba D. d. d., katere zakoniti zastopnik je bil A. A., tudi kredita, iz katerih izvira obravnavana terjatev.

25. Določbe, pomembne za presojo pravne narave zavarovanj, vsebujejo vsebinsko enake določbe 19. člena teh pogodb:

Po odstopu od kreditne pogodbe se banka zaveže začeti izvršilni, pravdni ali drugi postopek za poplačilo svoje terjatve, in sicer za celotni znesek, ki ga dolžnik dolguje na podlagi kreditne pogodbe skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sklad se zaveže, da bo v roku 30 dni od prijave terjatve banke v stečajnem postopku, od vložitve predloga za izvršbo zoper dolžnika oziroma od drugega postopka za poplačilo terjatve, plačal svojo obveznost, ki izhaja iz prevzete garancije, in sicer v višini 60% oziroma 80% (odvisno od vrste upravičenih stroškov in statusa podjetja) glede na stanje glavnice na dan razdrtja pogodbe, razen če je banka kredit izdala za namene, ki niso določeni z razpisom. Dokazila o vložitvi predloga (potrjena povratnica, žig sodišča ... ) posreduje banka Skladu skupaj s pisnim zahtevkom za izplačilo garancijskih obveznosti. Banka lahko, po predhodni pridobitvi soglasja Sklada, za pokrivanje izgub iz naslova izdanega kredita, koristi vezan depozit po tej pogodbi, v katerega je bila vključena kreditna pogodba.

Glede na to, da Sklad pridobi po zakonu regresno pravico do kreditojemalca za plačilo obveznosti iz garancije, Sklad prenaša to regresno pravico na banko, ki se zaveže, da bo v izvršilnem ali pravdnem postopku uveljavljala kot komisionar s svojem imenu in za račun Sklada plačilo regresne terjatve Sklada do dolžnika. Če Sklad ugotovi, da banka iz kakršnihkoli razlogov ne postopa pri uveljavljanju svojih terjatev in regresnih zahtevkov Sklada, lahko Sklad sam uveljavlja regresne zahtevke.

26. S kreditnima pogodbama se je kreditojemalka, kot izhaja iz vsebinsko enakih točk III. (»Zavarovanja«) pogodb zavezala svoje obveznosti do banke zavarovati z več sredstvi zavarovanja, med drugim z garancijo Sklada. Garancijo Sklada je morala pridobiti pred sklenitvijo kreditnih pogodb in jo ob sklenitvi pogodb (kot njun del) izročiti banki.

27. Garanciji Sklada k obem kreditnim pogodbam v 2. členu določata:

Garant (Sklad) se zavezuje, da bo upniku (B. d. d.) na njegov pismeni poziv z dokazili in v skladu s Pogodbo o medsebojnem sodelovanju plačal dolg na podlagi te garancije, če tega ne izpolni dolžnik (D. d. d.) sam, tako kot je s kredtino pogodbo in s Pogodbo o medsebojnem sodelovanju dogovorjeno, v roku 30 dni, razen če je banka izdala kredit za namene, ki niso določeni z razpisom.

Iz pisnega poziva mora biti razvidno, da je bil kredit namensko porabljen za izvedbo operacije ter da dolžnik ne izvršuje določil iz kreditne pogodbe.

Dokazila so: vložitev prijave terjatev banke v stečajnem postopku, postopku prisilne poravnave, vložitev izvršilnih predlogov zoper dolžnika oziroma vložitev drugih postopkov za poplačilo terjatev (dalje: vložitev predloga).

Dokazila o vložitvi predloga (potrjena povratnica, žig sodišča ... ) posreduje banka Skladu skupaj s pisnim pozivom za izplačilo garancijskih obveznosti.

28. Na splošno je bil Sklad v medsebojnem poslovanju z B. d. d. v zadevah, opisanih v 24. točki obrazložitve, dolžan kreditojemalcem za zavarovanje bankinih terjatev iz kreditnih pogodb izdajati garancije. Razmerja med banko in posameznimi kreditojemalci, vključno z zavarovanjem obveznosti, so se urejala s kreditnimi pogodbami. V konkretnem primeru se je družba kreditojemalka v obeh kreditnih pogodbah zavezala zagotoviti zavarovanje (tudi) z garancijama Sklada. Sklad je izdal listini, naslovljeni kot garanciji, ki vsebujeta le izjavi njegove volje⁹ in zavezujeta samo njega, pravno naravo svoje zaveze je v njiju (v prvem odstavku 2. člena) izrecno opredelil kot garanciji, pri čemer se je dodatno skliceval še na Pogodbo o medsebojnem sodelovanju in kreditni pogodbi, v katerih so kot edino zavarovanje, ki ga daje Sklad, dogovorjene garancije, določil pa je (v tretjem odstavku 2. člena) tudi dokazila, ki jih mora upnik priložiti pozivu za plačilo. Ker je dolžnica (družba D.) kršila kreditni pogodbi (banki upnici ni vračala kreditov skladno z njunimi določbami), je Sklad banki na njen poziv plačal garantirana zneska. Znotraj dvostranskega razmerja zavarovanja garant – upravičenka (banka) je bilo plačilo njegova lastna obveznost, ki jo je prevzel z garancijama.¹⁰

29. V odgovor na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku iz izpodbijane sodbe, da Sklad za kreditne obveznosti družbe D. ni prevzel poroštva, pač pa je dal garanciji. Soglaša sicer z revidentom, da sta bili dani garanciji akcesorni, saj sta bili odvisni od temeljnega posla; Sklad je bil namreč pred plačilom upravičen preveriti, ali je bil kredit namensko porabljen in v primeru nenamenske porabe kreditnih sredstev plačilo po garancijah zavrniti (drugi odstavek 19. člena Pogodb o medsebojnem sodelovanju). Ne soglaša pa z njegovim stališčem, da akcesornost zavarovanja narekuje zaključek, da je bilo dano zavarovanje s poroštvom. Akcesornost ne pomeni, da ni šlo za garanciji; neodvisnost od temeljnega posla oziroma razmerja ni predpostavka vseh garancij.

30. Glede (v reviziji prvikrat načetega) vprašanja popolnosti garancij (revident trdi, da bi moralo biti v njih navedeno, da je pogoj za izplačilo predložitev izjave upnika, kako je dolžnik kršil pogodbo oziroma v kakšnem znesku ni izpolnil obveznosti iz temeljnega posla in ker take določbe ni bilo, ne gre za garanciji), revizija ni bila dopuščena.

O pravilnosti stališča, da je z unovčenjem garancij prišlo do zakonske subrogacije iz 275. člena OZ

31. V slovenski pravni teoriji in praksi je subrogacija izraz, ki najsplošneje označuje položaj, ko dolžnik namesto določenega predmeta terjatve upniku izvrši nadomestno izpolnitev ali ko oseba, ki izpolni tujo obveznost, na podlagi pogodbe ali zakona vstopi v upnikov pravni položaj. V prvem primeru govorimo o realni subrogaciji, v drugem pa o personalni subrogaciji. V OZ je urejena v splošnem delu, v odseku »Prenehanje terjatev.«

32. Personalna subrogacija je prehod upnikove terjatve na izpolnitelja - osebo, ki je izpolnila namesto dolžnika. Izpolnitelj v obligacijskem razmerju nadomesti upnika, ki zato popolnoma izstopi iz razmerja, izpolnitelj pa v razmerju do dolžnika v vsem vstopi na njegovo mesto. To pomeni, da na izpolnitelja ne preide samo terjatev, temveč praviloma tudi vse stranske terjatve upnika do dolžnika. Lahko je zakonska ali pogodbena.

33. Zakonsko personalno subrogacijo OZ ureja v 275. členu, ki določa, da če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.

34. Ključna teza revidenta je, da do zakonske subrogacije bankine terjatve z vsemi stranskimi pravicami na garanta (Sklad) ni prišlo, ker Sklad naj ne bi imel pravnega interesa za plačilo garantiranih zneskov. Imel pa naj ga ne bi zato, ker gre za subrogacijo samo takrat, ko upnik proti tretjemu nima neposrednega zahtevka za izpolnitev, ker med njima ni bil sklenjen zavezovalni posel, in tretji izpolnjuje tujo obveznost. V obravnavanem primeru pa je bil zavezovalni posel sklenjen, saj se je tretji (garant) v garanciji zavezal banki plačati, če ji ne bo plačal dolžnik. Ta teza je materialnopravno zmotna.

35. Subrogacijsko razmerje je tristransko. Njegove stranke so upnik in dolžnik iz prvotnega, kritnega, temeljnega razmerja (v konkretnem primeru iz kreditne pogodbe) ter tretji – izpolnitelj. Prvi pogoj za subrogacijo je obstoj terjatve upnika do dolžnika, ki je nastala v kritnem razmerju. Razmerje med upnikom in izpolniteljem je valutno razmerje in je podlaga za izpolnitev. Razmerje med dolžnikom in izpolniteljem je kavzalno razmerje, ker je dolžnik novemu upniku zavzezan zato, ker je ta izpolnil prvotnemu upniku.¹¹

36. Praviloma je dolžnik tisti, ki je sam dolžan upniku izpolniti svoje obveznosti do njega. Če to stori tretji, ima povračilni zahtevek, če je imel za izpolnitev pooblastilo v pravnem poslu (če se je tretji tako dogovoril z upnikom ali dolžnikom iz temeljnega posla - pogodbena subrogacija po 274. členu OZ) ali v zakonu (po že citiranem 275. členu OZ je pogoj za zakonito subrogacijo obstoj pravnega interesa tretjega za izpolnitev).

37. Iz pravne narave subrogacije kot povračilnega zahtevka izhaja njena temeljna značilnost, da, kot pravilno poudarja revident, tretji izpolni tujo obveznost; če bi svojo, ne bi imel povračilnega zahtevka. To pomeni, da izpolni obveznost, ki v prvotnem, temeljnem razmerju ni nastala njemu; zato na podlagi temeljnega razmerja samega upnik nima zahtevka za izpolnitev zoper njega (tretjega). Ni ga imel niti v obravnavanem primeru (ki ni »smiselno enak,« pač pa je ravno nasproten od primera iz zadeve III Ips 113/97, s katerim tožnik utemeljuje svoje stališče¹²): tretji (Sklad) ni bil stranka temeljnega (kreditnega) razmerja, v njem ni prevzel nobenih obveznosti in upnica (banka) ni imela podlage, da bi na podlagi kreditnih pogodb od njega zahtevala plačilo dolžničinih (kreditojemalkinih) neporavnanih obveznosti.

38. Revidentovo stališče, da sta garanciji zavezovalna pravna posla, s katerima se je tretji (Sklad) upnici (banki) zavezal k izpolnitvi (kar bi pomenilo, da je imela banka do njega neposredno terjatev in da zato nima pravnega interesa po 275. členu OZ), je materialnopravno zmotno: Sklad je garanciji, ki sta z vidika učinkov enostranska pravna posla, ki zavezujeta samo njega (brez zaveze banke za protidajatev), izdal dolžniku (kreditojemalcu)¹³ in ne banki, in izdal ju je izven temeljnega razmerja (in sicer že pred sklenitvijo kreditnih pogodb). V tej zvezi je pomembno, da je Sklad izpolnil tujo (dolžnikovo) obveznost iz temeljnega posla; okoliščina, da je to storil s plačilom garancij, pomeni le način izpolnitve obveznosti (ki je bila njegova lastna obveznost le znotraj garancijskega razmerja).

39. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču izpodbijane sodbe, da je Sklad pridobil pravni interes za vstop na upnikovo mesto s trenutkom, ko je plačal namesto posojilojemalca. Pravni interes kot pogoj za zakonito subrogacijo po 275. členu OZ je kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko vplival na izpolniteljev pravni položaj.¹⁴ V teoriji se zastopa stališče, da je podan takrat, ko upnik proti tretjemu nima neposrednega zahtevka,¹⁵ na primer če tretji prevzame izpolnitev po 434. členu OZ in se zaveže dolžniku, da bo izpolnil njegovo obveznost, upnik pa proti njemu (tretjemu) nima zahtevka,¹⁶ če zastavitelj plača tuj dolg v izvršbi, da bi se izognil prodaji svoje zastavljene nepremičnine, če hipotekarni dolžnik poravna dolžnikov dolg.¹⁷ Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je pravni interes Sklada za plačilo dolžnikovih obveznosti izhajal iz slednjemu danih garancij; ti sta ga namreč k izpolnitvi (pod določenimi pogoji) zavezovali.

40. Sklad, ki je imel pravni interes za izpolnitev, je dolžnikovo obveznost izpolnil in je s tem po samem zakonu vstopil v položaj dotedanjega upnika ter je postal je singularni naslednik njegovih pravic in obveznosti do dolžnika. Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja pritrdilno: z vnovčenjem garancij je prišlo do zakonske subrogacije po 275. členu OZ.

41. Dolžnikove obveznosti se po vrsti (vsebini) in obsegu s subrogacijo niso spremenile – dolžnikova obveznost ni prenehala, še vedno je dolžan izpolniti, le da ne več prvotnemu upniku (njegova terjatev je z izpolnitvijo po tretjem prenehala), pač pa njegovemu singularnemu nasledniku (tretjemu). Učinek subrogacije je prehod glavne terjatve in stranskih terjatev od prvotnega upnika na tretjega. Tretji (novi upnik) pravico do izterjave tistega, kar je izpolnil prejšnjemu upniku, pridobi na izveden način;¹⁸ okoliščina, da Pogodbi o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju malih in srednje velikih podjetij in izdajanju garancij, ki sta ju v letu 2007 in 2009 sta sklenila Sklad in B. d. d., v zadnjem odstavku 19. člena to pravico opredeljujeta kot regresno pravico (ki pomeni izviren način pridobitve), na vsebino pridobljenih pravic tretjega ne vpliva in je le posledica nedoslednosti pri poimenovanju institutov regresa in subrogacije.¹⁹

42. Če bi bile obveznosti dolžnika iz obravnavanih kreditnih pogodb zavarovane samo z grancijama, toženec na podalgi subrogacije, s katero se spremeni le upnik, tretjemu (Skladu) njegovih terjatev ne bi bil dolžan plačati. Ker pa so bile dolžnikove obveznosti iz kreditnih pogodb zavarovane tudi s poroštvom toženca kot fizične osebe, je na tretjega prešlo tudi poroštvo kot stranska pravica (poleg glavne pravice terjati znesek, ki ga je zanj plačal prvotnemu upniku). Da plačilo od poroka zanj na podlagi mandatne pogodbe iztožuje tožeča stranka, je zgolj način izterjave.

Glede vprašanja, ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevanemu standardu obrazloženosti sodne odločbe glede toženčevega pobotnega ugovora

43. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev pobotni ugovor za znesek, enak vtoževanemu znesku, ki ga je toženec utemeljeval s trditvijo o opustitvah, ki naj bi jih zagrešil Sklad v zvezi z izdajo garancij in zaradi opustitve pridobitve protigarancije EIS. Tožnik je (tudi) navedeno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijal s pritožbo (v točki III./7.), drugostopenjsko sodišče pa na ta del pritožbe ni sploh odgovorilo. Zato je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede zgoraj navedenega vprašanja.

44. Toda tožnik je v reviziji nedovoljeno, v nasprotju z določbo 371. člena ZPP, uveljavljal pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe v 8. in v 10. točki, to je v delu, ki nanaša na garancijo in subrogacijo, glede česar revizja ni bila dopuščena. Vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, pa se v reviziji ni niti dotaknil. Zahtevi po obrazloženem revizijskem izpodbijanju tako ni zadostil, zato (tudi v tem delu) z revizijo ne more uspeti.

Odločitev o reviziji

45. Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

46. Po načelu uspeh v postopku mora toženec, ker z revizijo ni uspel, sam nositi svoje stroške revizijskega postopka in tožeči stranki povrniti njene (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP). Te predstavljajo stroški nagrade za zastopanje pri vložitvi odgovora na revizijo, po tarifni št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi odmerjeni na znesek 2.702 EUR, povečan za pavšal v višini 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 istega zakona.

-------------------------------
¹ V tej fazi postopka ni več sporno v pravni literaturi (na primer V. Kranjc v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, str. 1243) in v sodni praksi (na primer odločba II Ips 249/2016 z dne 21. 6. 2018, točka 14) sprejeto stališče, da izdajatelj bančne garancije ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (kot so zavarovalnice in nekatere finančne institucije) ter da tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj ima v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite.
² Glej V. Kranjc, navedeno delo, stran 1245.
³ Upravičenec je upnik iz temeljnega razmerja (v katerem je bil udeležen z dolžnikom), v katerem garant ni sodeloval.
⁴ Glej M. Vesenjak, Neodvisna bančna garancija in primerljiva zavarovanja, Podjetje in delo, št. 3 - 4, 2017, stran 479 in naslednje.
⁵ Glej V. Kranjc, navedeno delo, stran 1257.
⁶ Glej A. Vlahek in M. Damjan, Novi obliki zavarovanja v našem prostoru: nebančna garancija in poroštvo na prvi poziv, Podjetje in delo, št. 8, 2015; V. Kranjc, navedeno delo, stran 1245.
⁷ Ibidem, stran 1246.
⁸ Glej V. Kranjc, navedeno delo, stran 1246 in naslednja.
⁹ Listino je podpisal sam, ne pa tudi upravičenec in / ali dolžnik.
¹⁰ Glej prvi odstavek 2. člena garancij (»Garant se obvezuje, da bo upniku....«).
¹¹ Glej B. Savšek, Subrogacijska ali regresna narava povračilnih zahtevkov, Pravnik, 2018, št. 3 – 4, stran 214.
¹² V tem primeru ni šlo za subrogacijo, ker je zavarovalnica plačala svojo pogodbeno obveznost.
¹³ Po kreditnih pogodbah je bila pogodbena dolžnost kreditojemalca zagotoviti garanciji Sklada in poravnati vse v zvezi s tem nastale stroške.
¹⁴ Glej B. Savšek, navedeno delo, stran 216.
¹⁵ Glej M. Juhart, v N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2003, stran 308.
¹⁶ Prav tam.
¹⁷ Glej B. Savšek, Zavarovalniški horizonti, št. 1, 2017, stran 216.
¹⁸ Glej B. Savšek, navedeno delo, stran 67 in 68.
¹⁹ B. Savšek, prav tam, pojasnjuje bistveno razliko med regresom (188. člen OZ) in subrogacijo (274. člen OZ). Poudarja, da gre za vsebinsko različna instituta, čeprav se zaradi nedosledne rabe v teoriji in praksi ustvarja vtis, da vsebinsko pomenita enako. Regres je izvirna pravica solidarnega dolžnika, da zahteva od drugega solidarnega dolžnika, kar je plačal zanj. Pri regresu dobi tisti, ki je plačal tuj dolg, nov zahtevek do dolžnika, pri subrogaciji pa preide upnikova terjatev na izpolnitelja. Zato je regres originaren, subrogacija pa izvedena. Bistvena razlika se pokaže pri zastaranju, ki pri subrogaciji teče po prehodu terjatve naprej, pri regresu pa začne s plačilom tujega dolga teči na novo. Regresni zahtevek je po svoji konstrukciji originarni, reparacijski in nov zahtevek, ki po obsegu in vsebini ni enak prejšnji terjatvi.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 29/2017
• VSRS sodba III Ips 138/2014
• Sodba II Ips 794/2007