VSRS Sklep II DoR 170/2020

Jedro

Stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, ne more samostojno opravljati pravdnih dejanj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Vloga se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 12. 2019 predlog nasprotne udeleženke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zavrglo, ker ni bil pravočasno dopolnjen, ter odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna sodno takso plačati v skladu z navodili iz plačilnega naloga z dne 2. 9. 2019. S sklepom z dne 10. 1. 2020 pa je kot prepozen zavrglo ugovor nasprotne udeleženke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 2. 9. 2019; ter kot nedovoljeno zavrglo pritožbo nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 25. 7. 2019, ker je bila vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik in ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi nasprotne udeleženke delno ugodilo in sklep z dne 12. 12. 2019 razveljavilo glede opozorila, da mora nasprotna udeleženka sodno takso plačati v skladu z navodili iz plačilnega naloga; ocenilo je, da gre za opozorilo in ne za odločitev sodišča, zato to ne spada v izrek sodne odločbe. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Pritožbo zoper sklep z dne 10. 1. 2020 pa je zavrglo, ker je bila vložena po pooblaščencu, ki ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit (II. točka izreka).

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je nasprotna udeleženka na Vrhovno sodišče vložila laično vlogo, ki jo je poimenovala pritožba. V njej glede zavrnitve pritožbe zoper sklep z dne 12. 12. 2019 navaja, da bi jo sodišče lahko pozvalo k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse, saj je funkcionalno nepismena in se na pravo ne spozna. Ima nizke dohodke, plačilo sodne takse ogroža preživetje njene družine. Sklicuje se na kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Glede zavrženja pritožbe zoper sklep z dne 10. 1. 2020 pa navaja, da 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) določa, da se vsak lahko zagovarja sam ali z zagovornikom po svoji izbiri. Ustava in EKČP ne določata, da bi moral imeti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker sodišče pogojuje vložitev pravnega sredstva po osebi z opravljenim pravniškim državnim izpitom, s tem nasprotni udeleženki omejuje oziroma preprečuje pravico do obrambe in uveljavljanja pravic. Gre za kršitev 14., 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. 153. člen Ustave določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo, kar pomeni, da je lahko zastopnik oseba po lastni izbiri, torej tudi oseba, ki ni odvetnik in nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Sodišče bi moralo vsebinsko presojati pritožbo brez vseh omejitev.

4. Vloga ni dovoljena.

5. Ker niti Zakon o nepravdnem postopku-1 niti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne predvidevata pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to odločilo o pritožbi, je Vrhovno sodišče vlogo nasprotne udeleženke obravnavalo kot revizijo oziroma predlog za dopustitev revizije.

6. ZPP v tretjem odstavku 86. člena določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. To pravilo v skladu s četrtim odstavkom 86. člena ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. ZPP tudi v 367. č členu določa, da če predlogu za dopustitev revizije ali reviziji ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona, sodišče vlogo zavrže.

7. Stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, torej ne more samostojno opravljati pravdnih dejanj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, zakon pa ji ne dovoljuje izbire pooblaščenca, ki ni odvetnik. Ustavno sodišče je ustavno skladnost takšne ureditve presojalo v odločbi U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003, v kateri je pojasnilo, da država lahko pogojuje dostop do Vrhovnega sodišča zaradi visoke strokovne zahtevnosti postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi. Na pomisleke nasprotne udeleženke, da si v pritožbenem postopku ni mogla izbrati pooblaščenca po lastni izbiri, pa Vrhovno sodišče dodaja, da je Ustavno sodišče v preteklosti že pritrdilo ustavni skladnosti drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu-1¹, po katerem lahko stranka v pritožbenem postopku prav tako pooblaščenca izbira le med odvetniki in osebami z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

8. Ker nasprotna udeleženka v laični vlogi ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je Vrhovno sodišče njeno vlogo kot nedovoljeno zavrglo (367. č člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 91. člena ZPP in 37. členom ZNP-1).

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 498/2020
• VSRS Sklep II DoR 68/2019, enako tudi VSRS Sklep II DoR 20/2019, VSRS Sklep II DoR 153/2019, VSRS Sklep II DoR 155/2019, VSRS Sklep II DoR 326/2019
• VSRS Sklep II DoR 104/2019