VSRS Sklep I Up 156/2019

Jedro

V skladu z 41. členom Statuta tožene stranke predstojnike imenuje in razrešuje generalni direktor UKC. Ker generalni direktor tožene stranke ni organ republike, občine ali mesta, bi torej bilo na podlagi 36. člena v zvezi z 42. členom ZZ za spor v zvezi z izbiro predstojnika kliničnega oddelka (če bi ta bil strokovni vodja, vendar ni) v vsakem primeru pristojno Delovno sodišče in ne Upravno sodišče.

V obravnavanem primeru gre za individualni delovni spor v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom, za odločanje o katerem je v skladu s č) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno Delovno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 19. in 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka objavila razpis za delovno mesto predstojnik kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo (v nadaljevanju predstojnik kliničnega oddelka). V zvezi s tem razpisom je tožnica vložila tožbo, s katero zahteva, da se razveljavi sklep o imenovanju izbranega kandidata za predstojnika kliničnega oddelka in da se s postopkom izbora nadaljuje ter se imenuje kandidata za predstojnika kliničnega oddelka izmed preostalih kandidatov.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, saj gre za spor zaradi neizbire kandidata, ki je individualni delovni spor s področja zaposlovanja. Ker je tožena stranka javni zdravstveni zavod, pristojnost Upravnega sodišča po določbah Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) ni podana. V obravnavani zadevi se tudi ne uporabljajo določbe 36. in 42. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), ki v določenih primerih predpisujejo pristojnost sodišča, pristojnega za upravne spore. Poudarja, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno delovno sodišče, saj pristojnost delovnih sodišč v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom določa č) točka prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1).

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predstojnik klinike tudi strokovni vodja, zato zanj veljajo določbe ZZ. V 42. členu ZZ je določeno, da se glede imenovanja in razrešitve strokovnega vodje smiselno uporabljajo določbe 33. do 39. člena tega zakona, kar pomeni, da je v tem sporu pristojno Upravno sodišče. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in kot stvarno pristojno sodišče določi Upravno sodišče. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. V obravnavanem primeru je tožena stranka, ki je pravna oseba s statusom javnega zdravstvenega zavoda, objavila razpis za delovno mesto predstojnika kliničnega oddelka, na katerem pritožnica kot kandidatka ni bila izbrana za zasedbo tega delovnega mesta. Ker je tožena stranka javni zdravstveni zavod, je torej pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da ni podana njegova pristojnost na podlagi določb ZJU. V skladu z 22. členom ZJU namreč določbe drugega dela ZJU, ki v 65. členu ureja pravice neizbranega kandidata in določa, da lahko neizbrani kandidat vloži tožbo v upravnem sporu, veljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti in ne za javne uslužbence, ki so zaposleni v javnih zavodih.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni pristojno za odločanje v obravnavani zadevi niti po določbah 36.¹ in 42.² člena ZZ. Pritožnica sicer navaja, da naj bi bil predstojnik klinike (pravilno: predstojnik kliničnega oddelka)³ strokovni vodja, zato naj bi zanj veljale določbe ZZ. Vendar iz 18. člena Statuta tožene stranke jasno izhaja, da so organi upravljanja tožene stranke svet UKC, strokovni svet UKC, generalni direktor UKC in strokovni direktor UKC. Glede na navedeno je strokovni vodja tožene stranke v smislu določb ZZ zgolj strokovni direktor tožene stranke, zato za predstojnika kliničnega oddelka, ki je sestavni del oziroma organizacijska enota klinike, ne veljajo določbe ZZ o imenovanju strokovnih vodij.

9. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi v primeru, če bi predstojnik kliničnega oddelka bil strokovni vodja, za katerega bi veljali določbi 36. in 42. člena ZZ, pristojnost Upravnega sodišča kljub temu ne bi bila podana. V skladu z 41. členom Statuta tožene stranke namreč predstojnike imenuje in razrešuje generalni direktor UKC. Ker generalni direktor tožene stranke ni organ republike, občine ali mesta, bi torej bilo na podlagi 36. člena v zvezi z 42. členom ZZ za spor v zvezi z izbiro predstojnika kliničnega oddelka (če bi ta bil strokovni vodja, vendar ni) v vsakem primeru pristojno Delovno sodišče in ne Upravno sodišče.

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa tudi Zakon o zdravniški službi in Zakon o zdravstveni dejavnosti ne določata, da bi bila v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca in odločitvijo o neizbiri kandidata za prosto delovno mesto določena pristojnost Upravnega sodišča, oziroma da bi sodišče v teh zadevah odločalo v upravnem sporu.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča gre tako v obravnavanem primeru za individualni delovni spor v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom, za odločanje o katerem je v skladu s č) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno Delovno sodišče. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da se zadeva na podlagi 23. člena ZPP in 3. točke 12. člena ZDSS-1 odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Če imenuje direktorja zavoda organ republike, občine ali mesta, se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore (drugi odstavek 36. člena ZZ).
² Glede imenovanja in razrešitve strokovnega vodje se smiselno uporabljajo določbe 33. do 39. člena tega zakona (42. člen ZZ).
³ V zvezi s tem se pritožnica v svojih navedbah zmotno sklicuje na delovno mesto predstojnika klinike, saj se obravnavana zadeva ne nanaša na razpis za delovno mesto predstojnik klinike, ampak na razpis za delovno mesto predstojnika kliničnega oddelka za vaskularno in intenzivno nevrološko terapijo, ki je skladno s 13. členom Statuta tožene stranke organizacijska enota Nevrološke klinike.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2020

Podobni dokumenti:

• sodba U 413/2005
• VDSS sodba Pdp 1157/2013
• VDS sodba in sklep Pdp 1305/98